VSL Sklep II Cp 2172/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje¹ je zavrnilo predlog tožencev (I.) za določitev varščine in (II.) za denarno kaznovanje tožnika, nadalje (III.) ni dovolilo razširitve tožbe na družbo A., d. o. o., B., (IV.) zavrnilo je tožbeni zahtevek, da so dolžni toženci omogočiti tožniku dostop na posest in uporabo posestva na naslovu C. 15, B., ki obsega parc. št. 118, 119, 120 in 251, vse k. o. 0000; tako da ne gradijo in postavljajo objektov, kakor tudi ne nadaljujejo gradnje na že postavljenem objektu na nepremičninah parc. št. 118, 119, 120 in 251, vse k. o. 0000; da se jim v bodoče prepoveduje s takšnimi ali podobnimi ravnanji motiti posest tožnika na navedenih nepremičninah in da so mu dolžni povrniti pravdne stroške; na koncu je (V.) sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki v 8 dneh povrniti pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2V pravočasni pritožbi tožnik nasprotuje III., IV. in V. točki sklepa in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku² (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Najprej nasprotuje zavrnitvi subjektivne spremembe tožbe, ki jo je tožnik želel razširiti na novo toženko, družbo A., d. o. o., B., ki je lastnica parc. št. 251, k. o. 0000, na kateri je prišlo do motenja tožnikove posesti.

Nato navaja, da je zahtevek identičen z zahtevkom iz zadeve P 54/2020, le da je dopolnjen s tem, da se zahteva, da toženci opustijo vsakršno poseganje v posestvo. Tožnik vztraja, da je navedel, v čem naj bi bilo motilno dejanje. Toženci so vedeli, da je dobroverni posestnik, pa so vseeno nepremičnine prodali D. D., ki je z E. D. in F. F. postavila objekt, s čimer so dejansko motili njegovo posest. Sporne nepremičnine je imel v posesti več kot 20 let, tudi še 11. 2. 2022, ko je opazil, da je na novo zgrajenem objektu že nameščena streha, s čimer so mu toženci preprečili posest. Tožnik meni, da je pojasnil način izvrševanja posesti, kot tudi, kako je bil pri tem oviran, prav tako je predlagal ustrezne dokaze.

Sklep je po prepričanju tožnika obremenjen s kršitvama iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, saj ima pomanjkljivosti zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti. Številnih listin in vlog dolžnika s popravki, ki so v spisu, namreč sodišče ni upoštevalo in se o njih ni izreklo, zato je nasprotje med vsebino teh listin in med tem, kar se je navajalo o listinah. Ker tožnik ni bil zaslišan, mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, prav tako mu je bila kršena pravica do izjave.

3Toženci G. G. in H. G., I. I., J. J., K. K., L. L. ter M. M. in N. M. so po pooblaščencu odgovorili na pritožbo in predlagali njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pojasnilu sodišča prve stopnje, zakaj ni dovolilo razširitve tožbe na novo toženko, družbo A., d. o. o., B., ni kaj dodati. Bistveno je, da je ta družba nasprotovala razširitvi tožbe in da v primeru subjektivne spremembe tožbe sodišče s sklepom ne more nadomestiti privolitve novega toženca, kot je to mogoče, če gre za objektivno spremembo tožbe.

6V celoti je pravilna tudi zavrnitev tožbenega zahtevka kot nesklepčnega. Že iz samega izreka ni jasno, kaj tožnik sploh želi: ali vrnitev odvzete posesti ali le, da se mu omogoči dostop na nepremičnino. Po eni strani namreč govori o preprečitvi uporabe posesti (kar bi kazalo na odvzem posesti) po drugi strani pa o oviranju izvrševanja posesti. Nadalje ni jasno v čem bi nova streha na postavljenem objektu vplivala na dotedanje izvrševanje posesti, prav tako ne, kaj je z njegovo kovinsko konstrukcijo, za katero trdi, da je bila na zemljišču (ni jasno do kdaj je bila, tudi ne, ali jo je mogoče nadomestil objekt, za katerega trdi, da ima novo streho) in tudi ne, kdaj naj bi do zatrjevanega motenja sploh prišlo. Rok za vložitev motenjske tožbe je zakonski prekluziven rok, kar pomeni, da je pravočasnost tožbe v motenjskem sporu procesna predpostavka. Posledica tega je, da je pomemben del trditvene podlage tudi navedba datuma zatrjevanega motenja posesti. Ker posest ni pravica, ampak dejanska oblast nad stvarjo, ni jasno, v čem bi sama sprememba lastništva vplivala na zatrjevano tožnikovo posest. Na vse te nejasnosti, ki se odražajo v ugotovljeni nesklepčnosti tožbe, je bil tožnik pred sodiščem prve stopnje opozorjen tako s strani tožencev, kot tudi s strani pritožbenega sodišča (sklep II Cp 974/2022). Ne glede na to je tožba ostala pomanjkljiva, posledično pa nesklepčna, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

7Uveljavljeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Izpodbijani sklep namreč vsebuje razloge, ki so jasni in preverljivi, tako da je mogoč preizkus pravilnosti in zakonitosti sklepa. Dokazi z vpogledom v listine niso bili izvedeni, zato ne more biti nasprotja med listinami in v sklepu povzeto vsebino teh listin. Sicer pa velja, da je sodišče dolžno izvesti (le) tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi. Sodišču ni treba izvesti dokazov, ki glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, saj na končno odločitev ne morejo vplivati. Nesklepčnost tožbenega zahtevka je po svojem bistvu materialnopravni pojem in je podana takrat, ko iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Z drugimi besedami to pomeni, da v primeru nesklepčnosti tožbenega zahtevka dokazov ni treba izvajati. Ker dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, dejstvo, da sodišče tožnika ni zaslišalo, ne pomeni kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Pritožba je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena in 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

9Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje pritožbene stroške, toženci pa sami krijejo stroške odgovora na pritožbo, saj z njim niso prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato ta strošek nepotreben (prvi odstavek 155. člena v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ V nadaljevanju: "sodišče".
² Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.