139.b člen ZPP

Za vročanje tožencu velja 133. člen ZPP, na podlagi katerega se pisanje lahko izroči tudi osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. S to določbo skladna je bila vročitev tožbe B. B., ki je prav tako delal v pekarni in s katerim se je toženec izrecno dogovoril, da mu bo predajal prevzeto sodno pošto. Morebitni zapleti s sodno pošiljko po pravilno opravljeni vročitvi, ki se zgodijo v sferi naslovnika (sem spada tudi primer, če pošiljke B. B. ni izročil tožencu), nimajo vpliva na presojo pravilnosti vročitve.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 142. členu ne zahteva osebnega vročanja sodbe sodišča druge stopnje. V obravnavanem primeru ima pooblaščenka toženke s pošto dogovor, da se ji pisanja vroča v poštni predal. Pri vročanju v poštni predal pa velja, da se pisanja, ki se ne vročajo osebno, štejejo za vročena na dan, ko je bilo pisanje puščeno v poštnem predalu (četrti odstavek 139.b člena ZPP). Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje je bila toženkini pooblaščenki v poštnem predalu puščena 28. 10. 2024. Tega dne ji je bila torej vročena z navadno vročitvijo, zato se je zadnji dan tridesetdnevnega roka iz prvega odstavka 367. b člena ZPP iztekel 27. 11. 2024. Predlog, ki ga je pooblaščenka toženke na Vrhovno sodišče vložila s priporočeno pošiljko 4. 12. 2024, je tako vložen po izteku navedenega roka, zato ga je Vrhovno sodišče kot prepoznega zavrglo (377. člen ZPP).

Tožba je pisanje, ki se toženi stranki vroča osebno (prvi odstavek 142. člena ZPP). V primeru, če se naslovnik s pošto pisno dogovori o vročanju v poštni predal, se morajo poštne pošiljke, ki se vročajo osebno, vročati preko poštnega predala. Pisanje se mu vroča neposredno v poštni predal brez predhodnega poskusa vročitve na njegovem naslovu. Drugačna vročitev (vročitev mimo določbe 139.b člena ZPP) ni pravilna. Uporabnik in izvajalec poštnih storitev se v primeru osebnega vročanja po ZPP niti ne moreta veljavno dogovoriti o drugačnem načinu vročanja. Sodišče prve stopnje (oziroma pošta kot njegov izpolnitveni pomočnik) bi moralo tožbo toženki vročati osebno, torej po pravilih 142. člena ZPP. To v skladu z drugim odstavkom 139.b člena ZPP pomeni, da se vročitev pisanja iz prvega ali drugega odstavka 142. člena ZPP v poštni predal opravi tako, da vročevalec v poštnem predalu pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in pisanju, ki bi ga moral vročiti, navede vročevalec vzrok za tako ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše.

Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo, ki blaži institut pravnomočnosti, se dovoli le, če obstajajo predpostavke, ki so v zakonu natančno določene. Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) pravica do izjave v postopku. Bistven (nujen) predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku, je vročanje. Namen vročanja je omogočiti naslovniku, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Dolžnost sodišča v zvezi zagotovitvijo, da bo sodno pisanje dejansko doseglo naslovnika, pa je strožja, ko gre za položaj, ko se postopek še ni začel, ko torej naslovnik še ni

Določba prvega odstavka 156. člena ZPP kot dopolnilni kriterij za odločanje o stroških pravdnega postopka določa krivdni princip, po katerem mora stranka (in ne morda tudi sodišče) ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Naključje, ki se je primerilo stranki, obsega tako primere, ko gre za upravičene razloge na njeni strani, kot tudi primere, ko gre za zmotno ravnanje sodišča. V ZPP ni podlage za pošiljanje sodnih pisanj strankam po elektronski pošti. Dolžnost povrnitve separatnih stroškov se nanaša na položaj, ko zaradi krivde ali naključja v sferi ene stranke pravdni stroški nastanejo nasprotni stranki, ne pa tudi na položaj, ko bi morala nasprotna stranka povrniti stranki tiste pravdne stroške, ki so le-tej nastali po njeni krivdi ali po naključju iz njene sfere. V ZPP ni podlage, da bi se stranki stroški, ki so nastali njej sami po naključju, ki se ji je primerilo, povrnili iz sredstev sodišča.

V skladu s 142. členom ZPP se vročitev šteje za opravljeno, ko naslovnik pisanje dvigne, če pisanja ne dvigne v 15. dneh odkar mu je bilo puščeno obvestilo, pa se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka.

V prvem odstavku 142. člena ZPP res ni določeno, da se mora pozivni sklep za popravo oziroma dopolnitev tožbe stranki vročiti osebno, vendar drugi odstavek istega člena določa, da se druga pisanja vročajo osebno, če tako določa zakon ali če sodišče oceni, da je potrebna zaradi listin, ki so priložene v izvirniku, ali iz kakšnega drugega razloga večja previdnost. V obravnavanem primeru je razlog za večjo skrbnost brez dvoma podan. Neosebna vročitev pozivnega sklepa za popravo oziroma dopolnitev tožbe ni primerna, posledično pa predpostavka za nastop posledice iz četrtega odstavka 108. člena ZPP ni izpolnjena.

Ob tem ko je sodišče prve stopnje že pred vročitvijo tožbe v odgovor razpolagalo s podatkom, da je v teku postopek ugotavlja dejanskega prebivališča tožene stranke pri upravni enoti, kar pomeni, da je bil tak postopek sprožen, ker toženec na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča ni dejansko prebival, je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki je izdalo zamudno sodbo, ne da bi v CRP preverilo podatke, ki jih je o toženi stranki posredoval tožnik, preuranjena. Sodišče prve stopnje bi lahko tudi po opravljeni vročitvi sodnega pisanja bivši partnerki toženca, ob tem ko je imelo podatke, da teče postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča toženca prav tako preverilo podatke v CRP o njegovem začasnem prebivališču in mu sodno pisanje poslalo na ta naslov. Vse to bi lahko storilo v okviru poizvedovalnega postopka v smislu drugega odstavka 318. člena ZPP, ki določa, da se izdaja zamudne sodbe odloži, če je treba, da se o okoliščinah iz prejšnjega odstavka, torej tudi glede predpostavke pravilne vročitve tožbe v odgovor) poprej dobijo obvestila.

V obravnavnem primeru ima odvetniška družba oziroma odvetnik, ki ga je toženec pooblastil za zastopanje v tej pravdi, s pošto dogovor, da se mu vroča v p. p. (poštni predal). Pri vročanju v poštni predal velja, da se neosebno vročena pisanja štejejo za vročena takoj (četrti odstavek 139.b člena ZPP). To pomeni, da je navadna vročitev opravljena na dan, ko je pisanje puščeno v poštnem predalu. Zato je vročevalec na vročilnici označil dan, ko je pismo pustil v poštnem predalu, in se podpisal. Predlagatelju oziroma njegovemu pooblaščencu je bila delna sodba sodišča druge stopnje vročena z navadno vročitvijo 26. 5. 2022, zato se je zadnji dan tridesetdnevnega roka iztekel v ponedeljek, 27. 6. 2022. Predlog, ki ga je pooblaščenec toženca na Vrhovno sodišče vložil s priporočeno pošiljko v četrtek, 30. 6. 2022, je vložen po poteku roka iz prvega odstavka 367.b člena ZPP, zato ga je Vrhovno sodišče kot prepoznega zavrglo (377. člen ZPP).

Dejstvo, da pošta 11. 12. 2021 ni delala, ne dopušča sklepanja, da je bila tožnici pošta vročena šele 13.12.2021. Sodišče je pravilno zaključilo, da se kot dan vročitve šteje 11. 12. 2021. Gre za 15. dan od prejema obvestila. Rok je pričel teči 27. 11. 2021, zato se pravilno šteje, da je bila dokončna odločba vročena 11. 12. 2021, pa čeprav gre za soboto. Prvostopno sodišče je v 4. točki obrazložitve sklepa pravilno opredelilo vse ključne datume vročitve ter zakonska določila, iz katerih izhaja, da so bile določbe o fikciji vročitve iz 3. odstavka 139.b člena ZPP in 4. odstavka 87. člena ZUP pravilno uporabljene. Tožba, vložena priporočeno po pošti 11. 1. 2022, je vložena po preteku zakonskega roka za vložitev tožbe, ki se je iztekel 10. 1. 2022.

Za nastop fikcije vročitve ni bistveno, ali in kdaj se je dolžnica s pisanjem dejansko seznanila, ampak le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih za nastop fikcije določa zakon, torej da je bilo dolžnici obvestilo o prispelem pisanju puščeno v poštnem predalu skladno z drugim odstavkom 139.b člena ZPP in da pisanja v 15-dnevnem roku ni dvignila. Ti pogoji pa so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni. Na pravilnost vročitve ne vpliva dejstvo, da je pošta dolžnici odpovedala uporabo poštnega predala. Prav tako ni bistveno, da je bilo pisanje, ki je bilo dolžnici predhodno puščeno v poštnem predalu, po zaprtju poštnega predala vrnjeno sodišču. Vročitev sklepa o izvršbi je bila namreč pravilno opravljena že pred zaprtjem poštnega predala in je že takrat veljavno nastopila fikcija vročitve. Do odpovedi uporabe poštnega predala in vrnitve sklepa o izvršbi sodišču je namreč prišlo po izteku ugovornega roka, zaradi česar ravnanje pošte ni v ničemer vplivalo na možnost dolžnice, da bi se, če bi sledila svoji zakonski obveznosti redno prazniti poštni predal (prvi odstavek 139.b člena ZPP), s sklepom o izvršbi seznanila dovolj zgodaj, da bi zoper sklep o izvršbi lahko vložila pravočasen ugovor.

Nepravilno je pritožbeno stališče, da fikcija vročitve ni nastopila, ker se dolžnica s pisanjem dejansko ni seznanila. Za nastop fikcije vročitve ni bistveno, ali in kdaj se je dolžnica s pisanjem dejansko seznanila, ampak le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih za nastop fikcije določa zakon, torej da je bilo dolžnici obvestilo o prispelem pisanju puščeno v poštnem predalu skladno z drugim odstavkom 139.b člena ZPP in da pisanja v 15-dnevnem roku ni dvignila. Za presojo obstoja utemeljenih razlogov za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o izvršbi tudi niso bistveni razlogi na strani dolžnice, zaradi katerih v poštni predal vloženega pisanja ni prevzela oziroma se z njim ni seznanila pravočasno, torej tako, da bi lahko zoper pravilno in skladno z določbami 139.b člena vročen sklep o izvršbi pravočasno ugovarjala. Tovrstne okoliščine ne vplivajo na pravilnost vročitve in niso razlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, ampak jih je mogoče uveljavljati v okviru instituta vrnitve v prejšnje stanje.

ZPP v 142. členu ne zahteva osebnega vročanja sodbe sodišča druge stopnje. Pooblaščenki tožeče stranke je bila sodba sodišča druge stopnje z navadno vročitvijo vročena 30. 9. 2021 v poštni predal (139.b člen ZPP). Pri vročanju v poštni predal velja, da se neosebno vročena pisanja štejejo za vročena takoj (četrti odstavek 139.b člena ZPP). Predlog, ki ga je pooblaščenka tožeče stranke na Vrhovno sodišče vložila s priporočeno pošiljko v sredo, 3. 11. 2021, je vložen po poteku roka iz prvega odstavka 367.b člena ZPP, zato ga je Vrhovno sodišče kot prepoznega zavrglo.

Čeprav pozivni sklep na dopolnitev predloga za taksno oprostitev ni naveden med taksativno naštetimi sodnimi pisanji iz prvega odstavka 142. člena ZPP, osebno vročitev pozivnega sklepa narekuje dejstvo, da predstavlja nalog za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, skupaj s sklepi, ki se nanašajo na obveznost plačila sodne takse za pritožbeni postopek (vključno s sklepom na dopolnitev predloga za oprostitev plačila te takse), celoto. Osebno vročanje pa utemeljuje tudi potreba po večji previdnosti (drugi odstavek 142. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožniku glede zatrjevanja o nepravilno zavrženi tožbi glede odločbe z dne 13. 4. 2015, saj je izkazano, da tožnik ni postopal skladno z napotilom v sklepu z dne 17. 9. 2021. Le-ta je bil tožniku vročen 8. 10. 2021, tožba pa je bila dopolnjena šele 22. 10. 2021, torej po izdaji izpodbijanega sklepa o zavrženju tožbe.

V primeru, ko ima stranka s pošto dogovor o vročanju v poštni predal, se morajo v skladu s 139.b členom ZPP tudi poštne pošiljke, ki se vročajo osebno, vročati preko poštnega predala, drugačna vročitev (predhodni poskus vročitve na naslov toženca) ne bi bila pravilna.

Opisana vročitev ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz prvega odstavka 139.b člena ZPP. Navedeno pismo bi moralo biti toženi stranki vročeno v poštni predal brez predhodnega poskusa vročitve na njegovem naslovu, in sicer po postopku, ki ga ureja drugi odstavek 139.b člena ZPP. Pritožbeni razlog bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je v tem delu utemeljen.

V skladu z ustaljeno sodno prakso ima pravilno izpolnjena in podpisana poštna vročilnica naravo in pomen javne listine, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno ali določeno (224. člen ZPP). Domneva resničnosti podatkov, ki so v njej navedeni, se nanaša tudi na dejstvo, da je vročilnico podpisal naslovnik, oziroma za sprejem pošiljk pri naslovniku pooblaščena oseba. Domneva o popolnosti in resničnosti javne listine je sicer izpodbojna, vendar njene dokazne moči ni mogoče ovreči zgolj z golim zanikanjem dejstva, ki ga izkazuje (saj bi se s tem izničil učinek zakonske domneve, ki je prav v prevalitvi trditvenega in dokaznega bremena na nasprotno stranko). Dokazna moč javne listine se lahko izpodbije samo z dokazovanjem neresničnosti v njej navedenega dejstva. Trditveno in dokazno breme za v pritožbah zatrjevano dejstvo, da vročilnic ni podpisala pooblaščena oseba, je bilo torej v celoti na strani toženih strank, ki pa v obravnavani smeri nista navedli nobenih pravnorelevantnih dejstev, niti nista za svoje trditve ponudili nobenega dokaza

Nastop sodnih počitnic prekine tudi tek procesnega roka, ki je začel teči pred sodnimi počitnicami.

Predlog, ki ga je pooblaščenec tožnika na Vrhovno sodišče vložil s priporočeno pošiljko, je vložen po poteku roka iz prvega odstavka 367.b člena ZPP, zato ga je Vrhovno sodišče kot prepoznega zavrglo.