VSRS Sklep I R 237/2025

I. Predlog se zavrže.

II. Odvetnik B. B. se kaznuje z denarno kaznijo 1.000 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 30 dni od dne vročitve tega sklepa.

1Pred Okrajnim sodiščem v Radovljici poteka lastninski spor. Tožnik je prek svojega pooblaščenca podal predlog za prenos krajevne pristojnosti sodišča. Navaja, da je pred tem sodiščem potekalo več postopkov, v katerih je tožnik stranka v postopku, večina teh postopkov pa se zaključi z odločitvijo sodišča, ki je nato na pritožbenem sodišču razveljavljena. Sodišče mu v postopkih redoma ne verjame, čeprav je resnicoljuben. Vsi postopki potekajo nesorazmerno dolgo. Upoštevaje vse navedeno po mnenju tožnika obstaja dvom o objektivni nepristranskosti vseh sodnikov Okrajnega sodišča v Radovljici. Ovira za nepristransko odločanje je dodatno podana, ker je tožena Občina Bohinj. Tožnik zato predlaga, da se za stvarno in krajevno pristojno sodišče določi Okrajno sodišče v Ljubljani.

2Toženka v odgovoru na predlog predlaga njegovo zavrnitev. Povzema sodno prakso Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, da je tožnikov predlog neutemeljen. Poudarja, da je predlog iracionalen in neekonomičen tudi zato, ker imata obe stranki prebivališče oziroma sedež v Bohinjski Bistrici.

3Predlog ni dovoljen.

O zlorabi procesnih pravic

4Zakon določa, da si morajo sodišče, stranke in drugi udeleženci prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Vsaka stranka je dolžna v postopku skrbno in pravočasno uresničevati svoje pravice, navajati dejstva in predlagati dokaze, da je mogoče postopek izvesti čim prej. Sodišče je dolžno onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku (prvi odstavek 11. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5Za zlorabo pravice gre, kadar imetnik abstraktnega upravičenja tega v konkretnem primeru uresničuje v nasprotju z namenom pravice. Za odgovor na vprašanje, ali je pooblaščenec tožeče stranke s predlogom za prenos pristojnosti zlorabil procesne pravice, je treba najprej opredeliti naravo predlagalnega upravičenja iz 67. člena ZPP.

6Najprej je pomembno to, da je teža tega procesnega upravičenja ustavnopravno manjša kakor teža procesnega upravičenja, s katerim stranka varuje kakšno svojo pravico materialnega prava ali obrambnega upravičenja, s katerim se brani pred zahtevkom, s katerim ji skuša nasprotna stranka naložiti kakšno obveznost. Predlagalno upravičenje po 67. členu ZPP ni usmerjeno v varstvo materialnopravne pravice, o kateri teče sodni spor. To je razvidno tudi iz tega, da 67. člen ZPP za vložitev predloga, naj se pristojnost prenese na drugo stvarno pristojno sodišče, aktivno ne legitimira le strank, marveč tudi sodišče. Sodišče seveda ni nosilec pravic, kar nazorno kaže, da je namen instituta prenosa pristojnosti drug, drugačen.

7Gre za stransko, procesno predlagalno upravičenje, ki naj predvsem zagotovi hitrejše in bolj ekonomično sojenje; hkrati pa je to lahko tudi sredstvo, ki naj pri zunanjem opazovalcu zagotovi videz nepristranskosti sodišča. Institut prenosa pristojnosti tako ni zakonski primer ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave (bistvo te je v civilnih postopkih v odločanju o pravicah in dolžnostih pravnih subjektov), marveč sredstvo, ki naj zagotovi, da bo (osrednja in ustavno varovana) pravica do sodnega varstva tudi v resnici učinkovito udejanjena, zlasti brez nepotrebnega odlašanja. V ta namen v konkretnem postopku omogoča odstop od tipične konkretizacije ustavnih prvin 23. člena Ustave: neodvisnega, nepristranskega in z zakonom ustanovljenega sodišča. V tri navedene in med seboj neločljivo povezane prvine te ustavne določbe poseže tako, da zaradi zagotovitve videza nepristranskosti korigira prvino "z zakonom ustanovljenega sodišča". Prenos pristojnosti namreč predstavlja odmik (izjemo) od zakonske ureditve pristojnosti.

8Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožnikov pooblaščenec, odvetnik B. B., pri zastopanju različnih strank v letu 2025 predlagal delegacijo pristojnosti v kar enajstih zadevah in v vseh predhodnih desetih primerih je bil njegov predlog zavrnjen kot neutemeljen ali zavržen kot nedovoljen.¹ V teh odločbah Vrhovnega sodišča je bilo že pojasnjeno (glej npr. sklep I R 135/2025), da nezadovoljstvo stranke z delom pristojnega sodišča in morebitne nepravilnosti v predhodnem postopku niso razlog za prenos pristojnosti. Pravila o delegaciji pristojnosti so namreč izjema od zakonskih določb o stvarni in krajevni pristojnosti, kar terja njihovo ozko razlago. Prav tako ni razlog za prenos pristojnosti golo dejstvo, da je tožena občina, na območju katere deluje pristojno sodišče - obravnavani predlog za prenos pristojnosti sploh ne pojasni, zakaj naj bi bil to tehten razlog za prenos pristojnosti.

9Nekritično vlaganje istovrstnih predlogov, neposredno pred izvedbo razpisanega naroka, zavlačuje in otežuje postopek.² Enako kot v zadevi I R 217/2025 je tožnikov pooblaščenec tudi v obravnavanem sporu najprej predlagal preložitev naroka zaradi razpisanih obravnav v drugih zadevah - ko pa s tem predlogom ni uspel, je takoj zatem vložil predlog za prenos pristojnosti (zaradi česar je moralo sodišče prve stopnje razpisani narok preklicati). Gre za očitno zlorabo pravice oziroma instituta delegacije pristojnosti, ki po nepotrebnem zavlačuje postopek.³ Tako je tudi, ko stranka oziroma odvetnik vlaga ponavljajoče se in očitno neutemeljene vloge, ki nimajo možnosti za uspeh. Ker je bil odvetnik na to že predhodno opozorjen, se mora zavedati protipravnosti svojega procesnega ravnanja - toliko bolj, ker gre za kvalificiranega pooblaščenca. Odvetnik namreč ve, da s predlogom za prenos pristojnosti ne bo uspel. O tem v danem primeru - glede na številne predhodno vložene predloge in jasno prakso Vrhovnega sodišča - ne more biti resnega dvoma. To pomeni, da abstraktno predlagalno upravičenje iz 67. člena ZPP uresničuje mimo namena tega instituta ter v neposrednem nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka. Še več: uresničuje ga prav s ciljem, da se to načelo ne bi udejanjilo. Tak cilj pa je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (drugi odstavek 11. člena ZPP; glej tudi drugi odstavek 11. člena Zakona o odvetništvu).

O preprečevanju zlorabe (odrek vsebinskega odločanja in izrek kaznovalne sankcije)

10Takšna špekulativna ravnanja ne morejo uživati pravnega varstva in takšne vloge ni mogoče upoštevati - ni dovoljena. Prvi odstavek 11. člena ZPP namreč sodišču nalaga, da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku. To je potrebno zaradi varstva pravic nasprotne stranke do izvedbe postopka brez nepotrebnega zavlačevanja in s čim manjšimi stroški ter zaradi varstva pravnega reda kot celote.⁴

11Če naj sodišče upošteva normativno zapoved, da prepreči zlorabo pravic, mora uporabiti primerna, učinkovita ter sorazmerna sredstva obstoječe procesne ureditve.

12Na procesno ravnanje, ki je samo škodljivo ter ne služi uresničevanju pravic ustavnega in/ali materialnega prava, se bo sodišče najbolj primerno, učinkovito in tudi sorazmerno odzvalo tako, da se ne bo pustilo speljati v igro vsebinske obravnave predloga, ki je vsebinski le navidez.

13Procesno ustaljen način, da to sporoči stranki in obenem izpolni svojo obveznost iz prvega odstavka 11. člena ZPP, je, da vlogo, s katero se zlorablja procesno upravičenje, zavrže. V nasprotnem primeru (ob vsebinskem odločanju o vlogi) bi namreč njen vložnik že dosegel svoj nedopusten cilj (preklic naroka, zavlačevanje postopka ipd.). Najbolj učinkovito je, če to stori že sodišče prve stopnje, saj se lahko ob tem brez motenj osredotoči na svojo ustavno vlogo - to je sojenje brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave).

14Ker navideznega predloga za prenos pristojnosti ni zavrglo že pristojno sodišče, je predlog zavrglo Vrhovno sodišče.

15Dolžnost sodišča je, da poti, ki skrenejo izven dopustnega, prepozna ter prepreči ne samó tako, da zlorabo pravice v konkretnem primeru onemogoči (prvi odstavek 11. člena ZPP), temveč tudi, zlasti ob ponavljajočih se poskusih zlorab in v primerih očitnih zlorab, da se odzove še s kaznovalnim ukrepom (drugi odstavek 11. člena ZPP).⁵ Vrhovno sodišče je odvetniku zato na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZPP izreklo denarno kazen v višini 1.000 EUR, ki jo glede na vse okoliščine primera šteje za primerno. Rok za plačilo kazni je določen v skladu s četrtim odstavkom 11. člena ZPP, ki določa, da ta ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od 3 mesecev.

16Plačilo denarne kazni odvetnik opravi z nakazilom na račun Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. 01100-6370411110, namen plačila "denarna kazen I R 237/2025", sklic SI00 11-00237-25.

¹ I R 20/2025, I R 56/2025, I R 82/2025, I R 88/2025, I R 125/2025, I R 126/2025, I R 135/2025, I R 136/2025, I R 217/2025, I R 219/2025.
² I R 217/2025.
³ Odvetnikova dolžnost je, da si delo organizira na način, da se postopki opravijo brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški (prvi odstavek 11. člena ZPP).
⁴ Z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v Republiki Sloveniji. Prim. Up-448/12.
⁵ M. Čujovič, v: A. Novak, M. Pavčnik (ur.), Izvrševanje in zloraba pravice, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2024, str. 165. Na to je Vrhovno sodišče odvetnika že opozorilo s sklepom I R 217/2025.