UPRS sodba III U 299/2015

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Upravne enote Koper, št. 362-1/99-131 z dne 9. 4. 2015 odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Koper (v nadaljevanju tožena stranka) zavrgla zahtevo tožnice za povračilo iz naslova njenih vlaganj v poslovno stanovanjsko stavbo, označeno ko ... in ..., stoječo na parc. št. ... k.o. ..., ki je bila v postopku denacionalizacije v naravi vrnjena upravičenki (točka 1 izreka). Nadalje je odločila, da je s tem o zahtevku odločeno v celoti (točka 2 izreka) in da vsaka stranka v tem postopku nosi svoje stroške postopka (točka 3 izreka).

2Po tem, ko tožena stranka povzame potek postopka denacionalizacije od dne 30. 3. 1992, ko je bila vložena zahteva za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin, navaja, da je iz spisovne dokumentacije, ki se nanaša na tožničino priglasitev vlaganj v nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije, ugotovila, da ta priglasitve vlaganj ni podala znotraj zakonsko določenega roka, ampak je to vprašanje prvič izpostavila na zapisnik na ustni obravnavi dne 14. 3. 2005. Zato je kot datum priglasitve zatrjevanih vlaganj štela 14. 3. 2005. O tem je dne 18. 1. 2010 pisno seznanila tožnico ter jo pozvala, da pisno sporoči eventualno drugačne podatke, če meni, da v pozivu navedene ugotovitve tožene stranke niso pravilne. Tožnica znotraj določenega roka, in tudi pozneje, ugotovitev upravnega organa ni izpodbijala ali dokazala drugače. Tožena stranka ugotavlja, da je rok, določen v določbi 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen-B), materialno prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da določenega procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni mogoče odpraviti in da zaradi tega nastopi prekluzija. Ta rok je potekel dne 5. 1. 1999.

3Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je tožena stranka svojo obveznost iz 26. člena ZDen-B realizirala z javnim pozivom dne 11. 12. 1989 v časopisu Primorske novice. Ker se v postopku denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 6. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) subsidiarno uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86), mora upravni organ pravilnost in popolnost denacionalizacijske zahteve presojati v skladu z ZUP/86 in v primeru nepopolne vloge ukrepati v skladu s tem zakonom. Po stališču Vrhovnega sodišča RS (kar je razvidno iz judikatov, opr. št. I Up 66/2, I Up 42/04, I Up 680/04, X Ips 197/05, II Ips 689/2006) je v določbi 26. člena ZDen-B določen rok materialno prekluzivni rok. Iz citirane določbe 26. člena ZDen-B torej izhaja, da morajo biti zahtevki iz naslova vlaganj v nepremičnine vloženi v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona. Ob upoštevanju sklepa Ustavnega sodišča RS št. U-I-326/98 z dne 30. 9. 1998, s katerim je začasno zadržalo izvajanje ZDen-B, je rok pričel teči šele po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 v Uradnem listu RS št. 76/89 in je potekel dne 5. 1. 1999. V zvezi s pravnim naziranjem drugostopenjskega organa v predhodnem postopku glede roka iz 26. člena ZDen-B, navaja, da določba 26. člena ZDen-B glede roka za vložitev zahtevka za povračila vlaganj izrecno ne navaja zavezancev, vendar velja navedeni rok tudi za njih, ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom in dejstva, da zavezanci za postopek ves čas vedo in v njem sodelujejo. Navedenemu stališču pritrjuje tudi sodna praksa, saj je ta organ enako odločil tudi v zadevi št. 362-7/99, kjer gre za enako dejansko stanje in enako pravno podlago. Ta odločitev je bila potrjena z odločbo drugostopenjskega organa in pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS, oddelek v Novi Gorici, št. III U 164/2014-5 z dne 10. 10. 2014.

4Glede na to, da je tožnica kot zavezanka v postopku denacionalizacije vsaj od 14. 8. 1990 vedela, da je bila vložena zahteva za denacionalizacijo navedene nepremičnine, bi svojo zahtevo iz naslova vlaganj morala vložiti do 5. 1. 1999. Ker ni dokazala drugače, je njeno zahtevo treba šteti za prepozno in jo zavreči.

5Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo, št. 4903-03/2015/2/MŠB z dne 30. 9. 2015, pritožbo tožnice zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe sledi obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožene stranke in dodaja, da so bile določbe 26. člena ZDen-B, glede na različna formalna in vsebinska dejanska stanja v času uveljavitve ZDen-B, še posebej v primerih, ko je bil postopek denacionalizacije oziroma vračila premoženja že zaključen, v primerjavi s primeri, ko je postopek denacionalizacije in ugotavljanja vrednosti premoženja še tekel, sodeč po problemih in sproženih sporih, očitno nenatančne. Glede na navedeno in glede na dejstvo, da je ZDen-B, poleg navedenega roka, istočasno prinesel tudi določene spremembe 25. in 26. člena ZDen ter, nenazadnje, tudi na dejstvo, da je bila sodba Upravnega sodišča III U 164/2014 izdana glede zavezanca v podobnem dejanskem stanju, je zaključila, da je očitek o malomarnosti in nepotrebnosti postopanja upravnih organov neupravičen.

6Tožeča stranka v tožbi izpodbija sklep tožene stranke iz razlogov kršitve materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb upravnega postopka. V tožbi navaja, da je bilo v zvezi s pravočasnostjo vložene zahteve za vračilo vlaganj v vrnjeno nepremičnino v konkretnem primeru odločeno že dvakrat. Ob ponovnem odločanju je tožena stranka izdala sklep, s katerim je zahtevo za povrnitev vlaganj v denacionalizirane nepremičnine kot prepozno zavrgla. Dodaja, da je upravni organ v denacionalizacijskem postopku že ugotavljal dejansko stanje v zvezi s priglašenimi vlaganji in v zvezi s povečanjem vrednosti vrnjene nepremičnine. V ta namen je opravil ogled nepremičnine, zaslišal priče in imenoval izvedenca gradbene stroke, ki je opravil izračun povečanja vrednosti in ugotavljal višino priglašenih vlaganj. Upravni organ prve stopnje je torej po nepotrebnem, kolikor je menil, da so zahtevki vloženi prepozno, postopek vodil nadaljnjih 6 let ter tako strankam povzročal škodo. Upravni organ prve stopnje je zmotno uporabil določbo 26. člena ZDen-B, ki upravnemu organu zapoveduje, da mora le najemodajalce in upravičence pozvati, da v roku 60 dni priglasijo svoje zahteve iz naslova vlaganj, oziroma zmanjšanja vrednosti nepremičnin. Ta določba torej ne velja za zavezance za vračilo, saj določba ne govori o tem, da je upravni organ tudi zavezance dolžan pozvati, da svoje zahtevke iz naslova vlaganj priglasijo v že navedenem 60-dnevnem roku. Zavezanka za vračilo nepremičnin je svoja vlaganja priglasila dne 14. 3. 2005. Njen zahtevek pa temelji na 25. členu ZDen, ki ne določa roka, v katerem bi moral zavezanec za vračilo uveljavljati svoja vlaganja, oziroma postaviti zahtevek za plačilo odškodnine zaradi povečanja vrednosti vrnjene nepremičnine zaradi vlaganj. Sodna praksa, na katero se sklicuje upravni organ prve stopnje, se nanaša na primere, ko so sodišča obravnavala zahtevke iz naslova vlaganj, ki so jih v denacionalizacijskih postopkih uveljavljali najemniki denacionaliziranih stanovanj oziroma poslovnih prostorov, ne pa tudi zavezanci za vračilo nepremičnin. Zakonske roke je treba razlagati restriktivno. Kolikor bi 26. člen ZDen-B želel določiti rok za vložitev zahtevkov iz naslova vlaganj tudi za zavezance, bi moralo biti v zakonski normi to izrecno zapisano.

7Iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. III U 164/2014-5 z dne 10. 10. 2014 izhaja, da se sodišče do tega vprašanja ni opredelilo in se je v svoji sodbi le sklicevalo na razloge obrazložitve upravnega organa druge stopnje. Bistvo teh razlogov je, da določba 26. člena ZDen-B sicer ne navaja zavezancev, da pa je treba upoštevati načelo enakosti pred zakonom in dejstvo, da je zavezanec za vrnitev premoženja za postopek denacionalizacije vedel in v njem ves čas postopka sodeloval. Zato je imel enako, oziroma boljšo, možnost pravočasno zahtevati povračilo vlaganj. S takim stališčem se tožeča stranka ne more strinjati zato, ker je treba določbe o prekluzivnih rokih razlagati ozko in tako, kot je zapisano v zakonu. V zvezi s tem vprašanjem sodne prakse še ni, saj je o tem izdana le ena odločba prvostopenjskega Upravnega sodišča, medtem ko se Vrhovno sodišče RS, ki je zadolženo za poenotenje sodne prakse, glede tega vprašanja še ni izreklo.

8Iz navedenega sledi, da je bilo v zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo, saj bi moral upravni organ prve stopnje zahtevek tožnice, skladno z določbo 25. člena ZDen, obravnavati vsebinsko. Ker tega ni storil, ji je kršil pravice iz 22. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka.

9Tožena stranka in prizadeta stranka odgovora na tožbo nista podali.

K točki I izreka:

10Tožba je utemeljena.

11V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka zahtevo za povračilo iz naslova vlaganj v denacionalizirano nepremičnino priglasila dne 14. 3. 2005. V zadevi tudi ni sporno, da je organ, ki vodi postopek, v skladu z določbami 26. člena ZDen-B, dne 11. 12. 1989 v časopisu Primorske novice z javnim pozivom pozval vse najemojemalce poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičence do vrnitve, da v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnine oziroma iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnin, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov. V navedenem primeru je rok za priglasitev zahteve za povrnitev vlaganj, ob upoštevanju ustaljene sodne prakse, pričel teči po 6. 11. 1998, ko je bila odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, objavljena v Uradnem listu.

12V zadevi je sporno, ali velja v določbi 26. člena ZDen-B določeni materialno prekluzivni rok tudi za denacionalizacijske zavezance.

13Po mnenju sodišča, se rok iz 26. člena ZDen-B ne nanaša na denacionalizacijske zavezance za vračilo v naravi. ZDen-B je v 6. členu dopolnil 25. člen ZDen tako, da je za tretjim odstavkom dodal nove 4., 5., 6. in 7. odstavek, v katerih je opredelil bistveno povečanje vrednosti nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije (četrti odstavek 25. člena ZDen) in mejno vrednost večvrednosti vrnjene nepremičnine, od katere lahko zavezanec ali najemojemalec iz 60. člena ZDen od upravičenca zahtevata razliko v vrednosti. Ne peti odstavek 25. člena ZDen in ne 26. člen ZDen-B pa denacionalizacijskim zavezancem za vrnitev v naravi ne določata nobenega materialno prekluzivnega roka za uveljavljanje zahtevkov za povrnitev vlaganj v nepremičnine, vrnjene denacionalizacijskim upravičencem. Razlaga, da velja citirana določba 26. člena ZDen-B glede roka za vložitev zahteve za povrnitev vlaganj tudi za zavezance, kljub temu, da zakon tega izrecno ne navaja, in sicer ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom, po mnenju sodišča ni utemeljena. Zakonske roke je namreč treba razlagati restriktivno. ZDen-B je v prehodnih in končnih določbah postavil roke, ki veljajo tudi za denacionalizacijske zavezance (tretji odstavek 23. člena in 24. člen ZDen-B), medtem ko jih 26. člen ZDen-B zanje ni določil. Rok iz 26. člen ZDen-B torej za zavezance ne more veljati. Upravni organ prve stopnje tudi sicer denacionalizacijskih zavezancev ni pozval, da v skladu z določbo 26. člena ZDen-B v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona priglasijo svoje zahtevke. Po mnenju sodišča je bil namen 26. člena ZDen-B v tem, da se denacionalizacijski postopki pospešijo in da se tiste, ki do uveljavitve ZDen-B niso bili stranke postopka, kljub temu, da bi morali biti, saj imajo pravico do uveljavljanja svojih upravičenj, na primeren način seznani s potekom postopka in se jim omogoči, da priglasijo svoje zahtevke. Iz navedenega, po mnenju sodišča, sledi, da je upravni organ zmotno uporabil materialno pravo, ko je štel, da je bil zahtevek tožnice kot zavezanke v denacionalizacijskem postopku vložen prepozno. Sodišče pri tem dodaja, da se Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. III U 164/2014-5 z dne 10. 10. 2014 do vprašanja uporabe določbe 26. člena ZDen-B dejansko ni opredelilo, saj se je v svoji sodbi le sklicevalo na razloge, navedene v drugostopenjski upravni odločbi. Poleg tega pa se je zahtevek za vrnitev vlaganj najemnika nanašal na vlaganja, izvedena po uveljavitvi ZDen, leta 1994.

14Z drugačno razlago 26. člena ZDen-B bi se denacionalizacijskim zavezancem odreklo sodno varstvo pričakovanega lastninskega upravičenja. Podaljšljivost roka pa izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016.

15Ne glede na navedeno, pa sodišče dodaja, da tudi iz sodbe tega sodišča I U 875/2010 z dne 7. 12. 2010 izhaja, da je zahtevek za povračilo vlaganj treba vložiti v teku upravnega postopka, kot izhaja iz 25. člena ZDen. Le v primerih, ko so bile ob uveljavitvi ZDen-B s pravnomočno odločbo nepremičnine že vrnjene, je zakonodajalec v 24. členu ZDen-B določil naknadni rok za vložitev zahtevka.

16Skladno z vsem navedenim, je sodišče tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

17Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med tožnikom in toženo stranko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

18Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri je tožnik, ki je v upravnem sporu uspel, upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopal odvetnik, je sodišče tožnici priznalo stroške v višini 285,00 EUR s pripadajočim DDV (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).