27. člen ZDen-B

Pravilen je zaključek, da toženec ni ravnal z zadostno skrbnostjo, ko je kupnino od prodanih obveznic izplačal le Š.E., čeprav zapuščinski postopek po pokojni K.M. o tem novo najdenem premoženju takrat še ni bil zaključen. Dejstvo, da je toženec pri tem poiskal pomoč odvetnika, ga malomarnosti ne more odvezati. Odgovoren je vsaj za izbiro odvetnika.

Pred uveljavitvijo novele Zden-B je poleg zakonske določbe, uveljavljene v praksi, da se za bistveno zmanjšanje vrednosti nepremičnine šteje zmanjšanje za več kot 30% njene vrednosti, uvedel še dodatna merila.

Ker vzajemnost glede denacionalizacije z Republiko Hrvaško ni podana, prejšnji lastnik, ki je bil ob podržavljenju hrvaški državljan, ni upravičenec do denacionalizacije. Ugotovitev vzajemnosti je po ZDen-B pogoj, ki ga dokazuje stranka, ki uveljavlja denacionalizacijo.

Ker je stranka z interesom že v postopku pred prvostopenjskim upravnim organom zatrjevala vlaganje v nepremičnino, tako da se je spremenila namembnost objekta iz bivšega gospodarskega objekta v stanovanjski objekt, je najemnica v obravnavani zadevi utemeljila svoj pravni interes za priznanje položaja stranke v postopku denacionalizacije.

Ker vzajemnost glede denacionalizacije z Republiko Hrvaško ni podana, prejšnji lastnik, ki je bil ob podržavljenju hrvaški državljan, ni upravičenec do denacionalizacije.

Status denacionalizacijskega upravičenca je zagotovljen državljanom držav, v katerih je slovenskim državljanom priznan tak status, zato bi moral tožnik izkazati vzajemnost pri priznavanju pravice do denacionalizacije med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.

Tožnik je imel v upravnem postopku ob pogojih, ki jih določa ZUP, možnost uporabiti institut molka organa in s tem vplivati na pospešitev postopka, če pristojni upravni organi o njegovi zahtevi niso odločili v predpisanih rokih.

Pri vprašanju, ali ima prejšnji lastnik položaj denacionalizacijskega upravičenca, gre za uporabo prava. Uporaba prava pa ni predhodno vprašanje.

V primeru, ko je prejšnji lastnik podržavljenega premoženja umrl pred odločitvijo o denacionalizaciji, je treba izpolnjevanje pogoja iz 1. člena ZDen-B presojati glede na ureditev v času odločanja.

V upravnem postopku upravni organ praviloma upošteva tiste predpise, ki veljajo v času odločanja, razen če v samem zakonu ni drugače določeno. Ni v nasprotju z ustavo ureditev, po kateri državljani države, v kateri so slovenski državljani obravnavani slabše kot njeni državljani, ne morejo pridobiti enakih pravic kot slovenski državljani.

Ker je predmet dedovanja le denacionalizirano premoženje, je prišlo do uvedbe dedovanja šele z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (20. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 65/98 - v nadaljevanju ZDen-B). To z drugimi besedami pomeni, da je v obravnavani zadevi za določitev kroga dednopravnih upravičencev pravno odločilen dan pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (1.8.1994) in ne 1.7.1946, ki je v odločbi o razglasitvi za mrtvega določen kot dan zapustničine smrti. Novela ZDen je bila res sprejeta med zapuščinskim postopkom, vendar pa je pomembno, da je začela veljati pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Zato bi moralo pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabiti določbo novele ZDen, saj je v 27. členu novele ZDen izrecno določeno, da se sodni in upravni postopki, ki do uveljavitve tega zakona (ZDen-B) še niso pravnomočno končani, končajo po določbah tega zakona (ZDen-B).