VSL Sklep I Cp 1093/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za ustavitev postopka zavarovanja denarne terjatve s predhodno odredbo, ki jo je dne 15.1.2014 pod opr. št. Z 2/2014 izdalo Okrajno sodišče na Vrhniki.

2Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavljen in bodo izvršilna dejanja razveljavljena. Pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je bil na osnovi verodostojne listine izdan sklep o izvršbi res razveljavljen samo v delu, s katerim je dovoljena izvršba, ne pa v I. točki, s katero je tožni stranki naloženo plačilo denarne terjate. Sklicuje se na 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in meni, da takó izdan sklep ni podlaga za izdajo predhodne odredbe. Zaradi ugovora zoper sklep o izvršbi in delne razveljavitve sklepa o izvršbi je upnikova terjatev postala sporna. Pravdno sodišče je odločilo, da se sklep o izvršbi razveljavi in da je dolžnik upniku dolžan plačati 100.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je to odločitev – s sklepom I Cp 754/2017 z dne 22.11.2017 – razveljavilo. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča Up 1270/09 in Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 2950/2014 ter zavzema stališče, da je treba – v primeru razveljavitve odločbe, na osnovi katere je bila izdana predhodna odredba – zavarovanje razveljaviti in postopek zavarovanja ustaviti. Soglaša, da citirani zadavi nista povsem primerljivi z obravnavano, ker je bila v primerjanih zadevah predhodna odredba izdana na osnovi sodbe. Razliko označuje za nebistveno, ker ni razumnega razloga, da bi bil toženec v slabšem položaju samó zato, ker je bil sodni postopek sprožen z izvršilnim predlogom in ne s tožbo. Ocenjuje, da prvostopenjska odločitev prekomerno in nesorazmerno posega v toženčevo premoženje. Predhodna odredba je bila izdana 15.1.2014, torej pred več kot 4 leti, z razveljavitvijo sodbe pa pogoj verjetnega obstoja terjatve ni več izpolnjen. Sklicuje se na razveljavitev 1. točka 258. čl. ZIZ.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zaradi vloženega ugovora je bil na osnovi verodostojne listine izdan sklep o izvršbi opr. št. VL 215002/2013 z dne 6.1.2014 razveljavljen v delu, s katerim je dovoljena izvršba, ne pa tudi v kondemnatornem (dajatvenem delu). O usodi tega (kondemnatornega) dela sklepa o izvršbi bo zaradi vloženega ugovora odločeno v tem pravdnem postopku¹. Predhodna odredba, učinkovanje katere želi toženec odpraviti, je bila izdana na podlagi nepravnomočnega kondemnatornega dela sklepa o izvršbi.

5S sodbo P 640/2014-II z dne 20.10.2016 je bilo o usodi kondemnatornega dela sklepa o izvršbi oz. o utemeljenosti terjatve enkrat že odločeno. Odločitev je bila s sklepom VSL I Cp 754/2017 z dne 22.11.2017 v celoti razveljavljena. O usodi kondemnatornega dela sklepa o izvršbi oz. o utemeljenosti terjatve bo zato treba ponovno odločati. Do nove odločitve je glede zavarovanja stanje zadeve enako, kot je bilo pred odločanjem razpravljajočega sodišča: še vedno obstaja sodna odločba, na osnovi katere je bila izdana predhodna odredba: nepravnomočen kondemnatorni del sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča na v Ljubljani opr. št. VL 215002/2013 z dne 6.1.2014.

6Nepravnomočna sodna odločba, na osnovi katere je bila izdana predhodna odredba, torej obstaja; pogojev za ustavitev postopka zavarovanja denarne terjatve s predhodno odredbo zato ni. V zadevah, obravnavanih pod opr. št. Up 127/09 in VSL II Ip 2950/2014, je dejanski stan drugačen: razveljavljeni sta bili odločbi, na osnovi katerih je bilo dovoljeno zavarovanje s predhodno odredbo. V obravnavani zadevi ni tako. Nepravnomočna sodna odločba, ki je bila v obravnavani zadevi podlaga za zavarovanje, še vedno obstoji. Razlogov za ustavljanje postopka zavarovanja s predhodno odredbo in razveljavljenje v postopku zavarovanja izvedenih dejanj zato ni. Predhodna odredba velja in bo veljala še osem dni po nastopu pogojev za izvršbo (tretji odstavek izdane predhodne odredbe Z 2/2014)². Predlog za njeno predčasno prenehanje in razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj ni utemeljen in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

7Toženec, katerega obveznost temelji na nepravnomočnem kondemnatornem delu sklepa o izvršbi, trdi, da je v neenakopravnem položaju z dolžniki, zoper katere je vložena tožba. Svoje stališče utemeljuje z dejstvom, da utemeljenost njegove terjatve pred izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni bila presojana; v postopkih s tožbo pa je zavarovanje izvedeno po izvedbi kontradiktornega postopka oz. na osnovi takega postopka izdane sodbe. Pritožnikovemu stališču o neenakopravnem obravnavanju ni mogoče pritrditi, ker njegov pravni položaj ni primerljiv s položaji dolžnikov, na katere se sklicuje. Da se pravni položaji bistveno razlikujejo, se je Ustavno sodišče RS izreklo v odločbi U-I-148/13 z dne 10.7.2014. Gre za dve kategoriji dolžnikov, katerih položaji se v temelju razlikujejo, zato njihovih pravnih položajev ni mogoče primerjati³. O pritožnikovem neenakopravnem obravnavanju bi bilo mogoče govoriti samo v primeru, če bi bil obravnavan neenako z dolžniki v postopkih zavarovanja, temelječih na nepravnomočnem kondemnatornem delu sklepa o izvršbi. Neenakopravnosti obravnavanja z dolžniki, ki so v enakem položaju, pritožnik ne zatrjuje. Ker je pritožnikov pravni položaj mogoče primerjati le s položajev dolžnikov, ki so v enakem pravnem položaju, njegovi trditvi o neenakopravnem položaju ni mogoče pritrditi.

8Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Sodnica posameznica odloča na podlagi 366.a. čl. ZPP.

¹ Táko postopanje je predvideno z drugim odstavkom 62. čl. ZIZ.
² Veljavnost predhodne odredbe Z 2/2014 je razvidna iz tretjega odstavka njenega izreka.
³ Stališče Ustavnega sodišča RS o potrebnosti enakega obravnavanja je v 14. točki odločbe U-I-148/13 pojasnjeno na sledeč način: Splošno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. čl. Ustave, ki se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave, terja, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Splošno načelo enakosti zakonodajalca zavezuje tudi, da v bistvenem različne položaje ureja različno. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpisi nikoli ne bi smeli različno urejati enakih položajev pravnih subjektov ali enako urejati njihovih različnih položajev, ampak, da tega ne smejo početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga, ki izhaja iz narave stvari.