231. člen ZIZ

Zakon za reintegracijo na delo določa prekluzivni rok šest mesecev od izvršljivosti sodbe, v katerem mora delavec zahtevati vrnitev na delo, drugače to pravico izgubi, s tem pa za obdobje od izvršljivost sodbe dalje izgubi tudi pravico do izplačila plače, saj ima slednja svoj temelj v delovnem razmerju oziroma je neločljivo vezana na obstoj delovnega razmerja. Povedano drugače, delavec, ki želi doseči izplačilo plače ali razlike v plači tudi za obdobje po izvršljivosti sodbe, s katero je ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, mora v prekluzivnem roku šestih mesecev zahtevati reintegracijo po nezakonito odpovedani pogodbi, saj šele s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja pridobi tudi pravico do dohodkov iz tega razmerja. Ker upnica ne trdi, da bi tak predlog vložila, je pravico do vzpostavitve delovnega razmerja po prvotni pogodbi izgubila, s tem pa je za obdobje od 23. 6. 2013 dalje izgubila tudi pravico zahtevati razliko med plačo, ki jo je prejemala po novi pogodbi o zaposlitvi, in plačo po tej prvotni pogodbi. Že iz tega razloga je ob pravilni uporabi materialnega prava dolžnikov ugovor za terjatve, zapadle od 23. 6. 2013 dalje, utemeljen, saj upnic

V predmetnem postopku tožnica zahteva odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in storjenega kaznivega dejanja druge toženke s tem, ko je ni pozvala nazaj na delo. Kot določa 289. člen KZ-1, kaznivo dejanje preprečitve vrnitve na delo stori, kdor zavestno ne ravna po pravnomočni sodni odločbi, s katero je bilo odločeno o vrnitvi delavca na delo. Protipravno ravnanje druge toženke je povzročilo škodljivo posledico, in sicer neizpolnitev pravnomočne sodbe delovnega sodišča.

Tako imenovano „incidenter priznanje“, ko lahko o priznanju in izvršitvi odloči izvršilno sodišče kot o predhodnem vprašanju s sklepom o izvršbi, je možno le v primeru izvršitev izvršilnih naslovov iz tretjih držav, ki niso članice EU. Pri izvršitvi tuje sodne odločbe na podlagi Uredbe Bruselj I pa je priznanje in razglasitev izvršljivosti v posebnem delibacijskem postopku pred okrožnim sodiščem pogoj, da lahko izvršilno sodišče s sklepom dovoli in opravi izvršbo. Izvršilni naslov ni v Republiki Sloveniji neizvršljiv že zaradi golega dejstva, da je upnik hrvaški državljan. Dolžnika veže izvršilni naslov, pri čemer je imel ves čas od izdaje izvršilnega naslova dovoljenja, ki (dokler) so bila potrebna in katerih obstoj je prerekal, možnost za upnika pridobiti sam.

Skladno s prvim odstavkom 46. člena ZIZ se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače, pri izvršbi glede obveznosti, ki jih lahko izpolni samo dolžnik (kamor po 232. členu ZIZ sodi tudi vrnitev delavca na delo), pa taka izjema ni določena. Rok za izpolnitev (rok za poziv delavcu nazaj na delo) prične teči že z vročitvijo sklepa o izvršbi in ne šele z njegovo pravnomočnostjo, kar je skladno s splošnim načelom o nesuspenzivnosti pravnih sredstev v izvršbi. Dolžnikova obveznost pozvati upnika nazaj na delo neločljivo vsebuje tudi njegovo obveznost, da upnika prijavi nazaj v sistem zavarovanj. Reintegracija namreč v delovnem pravu pomeni, da z njo delavec pridobi vse pravice, kot da mu delovno razmerje ne bi prenehalo.

Pri mandatni pogodbi so vodilo mandatarjevega delovanja naročiteljevi interesi torej mora mandatar (primerjaj (pooblaščenec) posle opravljati pod pogoji, ki omogočajo uresničitev naročiteljevih interesov v največjem možnem obsegu, pri čemer je treba izhajati iz značilnosti mandatarja kot profesionalne osebe. Merilo za presojo o tem, ali je profesionalna oseba ravnala s poklicno skrbnostjo, je tipično (običajno, pogosto), normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja. Velja pa še pojasniti, da ima mandatar v razmerju do naročitelja poleg opravljanja posla, ki se ga je z mandatno pogodbo zavezal opraviti (npr. zastopanja stranke v sodnem postopku), tudi druge obveznosti, med katere sodi predvsem pojasnilna obveznost in obveznost obveščanja naročitelja o okoliščinah, pomembnih za uresničitev naročiteljevih interesov, saj ima naročitelj položaj laika. Pooblaščenec je namreč s tem, ko tožnika ni opozoril na (kratek) rok za vložitev predloga za izvršbo za vrnitev delavca na delo, ravnal v nasprotju z naročiteljevimi interesi, saj vsak povprečen pravnik ve oziroma bi moral vedeti, da je v primeru dolžnikove neprostovoljne izpolnitve obveznosti, pravočasna vložitev

Na podlagi pravnomočne sodbe (s katero je bilo odločeno, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas in da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji obračunati in izplačati izgubo na mesečnih plačah, stimulaciji, božičnici in trinajsti plači) je bila tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Tožena stranka tožnice ni pozvala nazaj na delo v skladu s pravnomočno sodbo, tožnica pa v skladu s 231. členom ZIZ ni podala predloga za izvršbo. Zato je tožnica upravičena do razlike v plači le do dneva izvršljivosti sodbe. Če delavec ne predlaga izvršitve pravnomočne sodbe v šestmesečnem roku iz 231. člena ZIZ, s tem izgubi pravico do uveljavitve delovnega razmerja. Pravica do izplačila razlike v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja je vezana na obstoj delovnega razmerja. Ker delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, tožnica ni upravičena do razlike v plači po izvršljivosti sodbe.

V kolikor delavec ne zahteva izvršitve pravic po pravnomočni sodbi, je potrebno upoštevati še 8 dnevni paricijski rok, ki ga ima tožena stranka za prostovoljno izvršitev sodne odločbe, nato pa mora delavec nadaljnji obstoj delovnega razmerja opravičiti s pravnomočno prisilno izvršbo pravnomočne sodbe, sicer izgubi pravico do vrnitve na delo. Glede na to, da je bila tožnici pravnomočna sodba (s katero je bilo ugotovljeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita) vročena 16. 4. 2013 in ob upoštevanju 8-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti po pravnomočni sodbi, je pričel prekluzivni 6-mesečni rok teči 25. 4. 2013. Glede na to, da v 6 mesecih tožnica v izvršilnem postopku ni uveljavljala vrnitve nazaj na delo, ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 25. 4. 2013. Zato tožnica na podlagi 4. odstavka 131. člena ZDR ni upravičena do regresa za letni dopust v celoti, temveč le do sorazmernega dela regresa za letni dopust, kar pa v tožničinem primeru znaša 4/12 regresa za letni dopust za leto 2013.

Ne glede na to, da izvršilni naslov, na katerem temelji sklep o izvršbi I 304/02365 ni bil spremenjen ali razveljavljen, je substancialnopravna terjatev toženke iz sodbe Pd 221/02 zaradi poznejše odločitve v zadevi Pd 81/2004 prenehala, saj se odločitvi medsebojno izključujeta in njun hkraten obstoj ni mogoč. Ker je prenehala nedenarna terjatev, je prenehala tudi denarna za plačilo sodnih penalov, ki ima v razmerju do nedenarne akcesorno naravo.

Če se delavec ne posluži vseh razumnih in zakonitih možnosti za čimprejšnjo vrnitev na delo in o tem sproti ne obvešča delodajalca, ki ga je bil dolžan pozvati na delo (upoštevajoč pri tem kot skrajni tudi šestmesečni rok za predlog za prisilno izvršbo iz 231. člena ZIZ), delodajalec neutemeljenega odlašanja ali izmikanja delavca ni dolžan upoštevati.

Le do vročitve pravnomočne sodbe o vrnitvi na delo oziroma do izteka 8-dnevnega roka za prostovoljno izvršbo je bilo tožniku priznano delovno razmerje že z navedeno sodbo. Ker tožena stranka v navedenem roku tožnika ni pozvala na delo, je moral tožnik nadaljnji obstoj delovnega razmerja upravičiti s pravočasno prisilno izvršbo pravnomočne sodbe. Ker prisilne izvršbe ni predlagal v prekluzivnem zakonskem roku 6 mesecev, je pravico do vrnitve na delo, s tem pa tudi pravico do uveljavitve delovnega razmerja od 24. 3. 2005 dalje, izgubil. Zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma razveljavitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja je delodajalec dolžan delavcu za čas sodnega spora glede na njegov zahtevek vzpostaviti stanje, ki bo glede pravic iz delovnega razmerja kar najbolj podobno položaju, v kakršnem bi bil delavec, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Po svojem bistvu gre za odškodninsko obveznost, ki se na podlagi 164. člena OZ praviloma realizira z vzpostavitvijo stanja, ki je bilo, preden je škoda nastala, oziroma kakršno bi bilo, če ne bi bilo delodajalčevega protipravnega ravnanja.

Po vročitvi pravnomočne sodbe o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, priznanju neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitvi delavca na delo, se delovno razmerje za naprej vzpostavi le na podlagi dejanske vrnitve delavca na delo. S potekom šest mesečnega roka od vročitve pravnomočne sodbe oziroma poteka roka za prostovoljno izvršbo delavec izgubi pravico do vrnitve na delo, čeprav je bila taka pravica pravnomočno ugotovljena. To hkrati pomeni, da po izdaji pravnomočne sodbe delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, saj pogoj vrnitve delavca na delo ni bil niti ustrezno uveljavljen in ne izpolnjen. Ker delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, po izdaji in vročitvi pravnomočne sodbe tudi ni bil vzpostavljen temelj za pravico tožnika do plače. Dejansko so razlogi za nevrnitev na delo na strani delavca, ki v zakonskem roku ni izkoristil možnosti zahtevati prisilno izvršitev sodne odločbe.

Pri sklepu o določitvi sodnih penalov gre za posebej predvideno izjemo, ko se izvršilni naslov (lahko) nanaša (tudi) na še nezapadle terjatve. V postopku izvršbe za izterjavo sodnih penalov tako izvršilno sodišče ugotavlja (tudi) – ob ustrezni aktivnosti dolžnika –, ali je obveznost plačila sodnih penalov sploh nastopila oziroma trenutek prenehanja njihovega teka. Posledica izteka roka iz 231. člena ZIZ ni prenehanje upnikove osnovne pravice – nedenarne terjatve – oziroma dolžnikove obveznosti, ampak le prenehanje upnikove možnosti, da zahteva njeno prisilno izvršitev.

Denarna kazen se izreče s sklepom. Zato bi moralo biti jasno, da sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku izreka tudi denarno kazen. Izrek denarne kazni je namreč odločitev sodišča. Sodišče je tisto, ki določi primeren rok za izpolnitev in določi višino denarne kazni, če dolžnik v določenem roku obveznosti ne bo izpolnil.

Tožena stranka bi se lahko razbremenila obveznosti plačila nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja le, če bi dokazala, da je tožnik za določena obdobja prikrajšanja zaradi toženkinega neplačevanja plače nadomestil izpadli dohodek z drugimi dohodki iz naslova dela.

Tožnik na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je bilo toženi stranki naloženo, da ga pozove nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača nadomestilo plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, ni predlagal izvršbe. Iz tega razloga ni prišlo do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, tožnik pa posledično ni upravičen do nadomestila plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje po pravnomočnosti omenjene sodbe.

Napačen je zaključek, da gredo tožnici pravice iz delovnega razmerja še šest mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe, ko je potekel rok za izvršbo glede vrnitve na delo. Ker tožnica po izteku 15 dnevnega roka ni s predlogom za izvršbo zahtevala izpolnitev obveznosti glede vrnitve na delo, ji gredo pravice iz delovnega razmerja le do poteka paricijskega roka, ob upoštevanju datuma pravnomočnosti sodbe.