VDSS VDS Sklep Pdp 254/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, da je delniška družba X. d.d. dolžna vzpostaviti stanje tožnikovega delovnega razmerja na dan 26.10.2001, ker sklep o prenehanju delovnega razmerja ni dokončen in da je delniška družba X. d.d. dolžna zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v roku 3 dni izplačati tožniku akontacijo pogodbene kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v višini oz. bruto znesku štirih minimalnih plač in za mesec november, december leta 2001 in januar 2002, obračunati in izplačati plačo v višini minimalne plače ter v prihodnje, do dokončne odločitve sodišča obračunavati in izplačevati akontacijo plače na osnovi minimalne plače do 18. v mesecu za pretekli mesec ter, da se takoj obvesti pristojne organe v RS o utemeljenem sumu, da so odgovorne osebe v delniški družbi X. d.d. storile več kaznivih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varnost ter s tem povzročile veliko nenadomestljivo škodo. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka in smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in samo odloči o predlagani začasni odredbi. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ter pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Pravna podlaga za izdajo začasnih odredb v individualnih delovnih sporih je 19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94). Po citirani zakonski določbi lahko sodišče med postopkom, tako v individualnem delovnem kot v socialnem sporu, ne samo na predlog, ampak tudi po uradni dolžnosti, izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Citirana zakonska določba pooblašča delovno sodišče, da v individualnih delovnih sporih lahko izda začasne odredbe tudi po uradni dolžnosti in ne samo na predlog, kot to določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98). V konkretnem primeru je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje nedenarne terjatve, saj kot izhaja iz tožbenega zahtevka, izpodbija sklep o razporeditvi in razvrstitvi, ker je postopek prevzema delavcev k novem delodajalcu izveden v nasprotju z zakoni in splošnimi akti in sklep o prenehanju delovnega razmerja v delniški družbi Y. d.d.. V primerih, ko delavec v individualnem delovnem sporu izpodbija dokončno odločitev delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti po 1. odst. oziroma nedokončno po 3. odst. 23. člena ZDSS, uveljavlja nedenarno terjatev. Zato mora sodišče pri presoji, ali obstajajo pogoji za izdajo začasne odredbe, upoštevati poleg določbe 19. člena ZDSS, tudi določbo 272. člena ZIZ, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev. Po 1. odst. 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg verjetnosti terjatve po 272. členu ZIZ pa mora upnik za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nenadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Ob primerjavi 2. alinee 2. odst. 272. člena ZIZ in pa določbe 19. člena ZDSS lahko ugotovimo, da sta alternativno določeni dodatni predpostavki v 2. alinei 2. odst. 272. člena ZIZ v bistvu podobni predpostavkam, določenim v 19. členu ZDSS, vendar le s to razliko, da določba ZIZ govori o preprečitvi uporabe sile ali nastanka težko nenadomestljive škode, določba ZDSS pa samo o odvrnitvi samovolje ali nenadomestljive škode. Ker se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe ZDSS kot primarne, mora sodišče v individualnem delovnem sporu, v katerem presoja, ali obstajajo pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, izhajati iz določbe 19. člena ZDSS in ugotavljati, ali obstaja samovolja delodajalca ali drug alternativno določen pogoj, da se prepreči nenadomestljiva škoda. Glede na navedeno pravno ureditev izdajanja začasnih odredb v zavarovanje nedenarnih terjatev (v individualnem delovnem sporu je to izpodbijanje dokončne oz. nedokončne odločbe delodajalca o uresničevanju delavčevih pravic, obveznosti in odgovornosti), je potrebno pri presoji, ali obstajajo pogoji za izdajo začasne odredbe, najprej ugotoviti, ali je podana samovolja delodajalca, oz. ali je potrebno odvrniti nenadomestljivo škodo, poleg tega pa mora upnik izkazati tudi za verjetno, da obstoji njegova nedenarna terjatev, ali da mu bo ta terjatev zoper dolžnika nastala. Tožnik je v konkretnem individualnem delovnem sporu kot toženo stranko opredelil prevzemnika - novega delodajalca, kar ni pravilno, glede na to, da izpodbija tudi nedokončni sklepa o razporeditvi in razvrstitvi z dne 8.10.2001, ki ga je izdal prejšnji delodajalec in zoper katerega je vložil ugovor na odbor za kadre pri toženi stranki. Zato bi moral tožnik tudi v tem delovnem sporu ob tako postavljenem tožbenem zahtevku kot toženo stranko opredeliti tudi svojega prejšnjega delodajalca, to je Y. d.d.. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila opravljena pripojitev družbe Y.d.d. k X. d.d.. Izpeljana je bila na podlagi sprejetih skupščinskih sklepov, pripojitev pa tudi registrirana z ustreznimi sklepi pri Okrožnem sodišču v ... V posledici pripojitve tožnikovega prejšnjega delodajalca je prišlo do prehoda delavcev iz prevzete k prevzemni družbi. Tožnik v tem in tudi v drugih dveh individualnih sporih (opr.št. Pdp 255/2002 in Pdp 256/2002) uveljavlja nezakonitost postopka prevzema delavcev, zato meni, da gre za samovoljno ravnanje odgovornih oseb. Pri presoji vprašanja ali v primeru preoblikovanja pravnih subjektov, pripojitve, spojitve ali razdelitve obstoječih pravnih subjektov ter v primeru prenosa lastninskih upravičenj na tretjega, pride do prenehanja delovnega razmerja, je potrebno upoštevati smernice Sveta Evrope iz leta 1977 in 1998, ki urejata avtomatičen prehod delovnih razmerjih na novega lastnika podjetja, obrata ali dela obrata, ki to postane na podlagi pogodbenega prenosa, združitve ali pripojitve. Upoštevajoč mednarodno ureditev - Direktivo EU o približevanju zakonodaj držav članic glede zaščite delavskih pravic v primeru transfera podjetja ali dela podjetja (Direktivo EU 77/187 - EEC in Direktiva 98/50 EEC - o varstvu pravic zaposlenih v primeru prenosa podjetja) bo nova delovnopravna zakonodaja na novo uredila pravice delavcem v primeru spremembe delodajalca. Če bo prišlo zaradi pravnega prenosa podjetja izvedenega na podlagi zakona ali drugega predpisa, pravnega posla oz. pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve in pripojitve (statusne spremembe) do spremembe delodajalca, bodo prešle vse pogodbene in druge pravice in obveznosti zaposlenih delavcev na novega delodajalca (73. člen predloga ZDR - pripravljenega za tretje branje). Veljavni delovnopravni predpisi pa sicer ne urejajo prenehanja delovnega razmerja zaradi spremembe delodajalca, zato je potrebno pri takih primerih uporabljati določbe o prevzemih delavcev. Pravna podlaga za odločitev v tem individualnem delovnem sporu je podana v 15. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS) in v 15. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS št. 40/97). Ker gre v konkretnem primeru za delodajalca s področja gradbeništva pa je pri prevzemih potrebno izhajati tudi iz 15. člena Kolektivne pogodbe gradbene dejavnosti (Ur.l. RS št. 7/98). Zaradi spremembe delodajalca delavec ne more izgubiti zaposlitve, saj mu mora biti zagotovljena kontinuiteta zaposlitve pri novem delodajalcu. Statusne spremembe gospodarskih subjektov ne morejo biti razlog za prenehanje delovnega razmerja delavcev delodajalca, ki se statusno preoblikuje. V teh primerih gre za kontinuiteto zaposlitve, zlasti z vidika uveljavljanja pravic iz naslova delovnega razmerja, pri katerem se upošteva delovna doba kot podlaga za izračun višine posameznih terjatev. Namen smernic je torej zagotoviti, da bo vsebina delovnega razmerja med delavcem in novim delodajalcem ostala nespremenjena. Isti namen - zagotovitev zaposlitve delavcev v smislu kontinuitete pa zasledujeta tudi določbi 15. člena ZTPDR in 15. člena SKPGd. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru pri toženi stranki ni zaslediti samovolje. Četudi bi se v individualnem delovnem sporu ugotovilo, da sta sklepa, katera razveljavitev tožnik terja s tožbo v konkretnem individualnem delovnem sporu, nezakonita, to še ne daje podlage za sprejetje zaključka, da je tožena stranka ravnala samovoljno. Delavec je lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu pod pogoji in primeri določenimi v zakonu in kolektivni pogodbi. Prevzem na delo je torej posebna pravna oblika opravljanja del pri drugem delodajalcu, vendar pojmovno sodi med institute razporejanja delavcev. Natančne pogoje za uporabo tega instituta je določila SKPGd v 15. členu. Delniški družbi Y. d.d. in X. d.d. sta dne 5.6.2001 sta sklenili Pogodbo o pripojitvi, v kateri sta med drugim sklenili, da se delavci prevzete družbe razporedijo na delo v prevzemno družbo. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v tožnikovem primeru prišlo do kršitev pravil o prevzemih delavcev in posledično tudi za nezakonito prenehanje delovnega razmerja zaradi spremembe delodajalca, bo sodišče pri utemeljenosti tožbenega zahtevka to upoštevalo in sklepa razveljavilo, ni pa mogoče opisanega ravnanja tožene stranke v tem konkretnem individualnem delovnem sporu in tožnikovega prejšnjega delodajalca, opredeliti za samovoljo, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe v individualnem delovnem sporu. O samovolji bi bilo mogoče govoriti le tedaj, če si nekdo sam vzame pravico, za katero misli, da mu gre oz., če gre za tako očitno protipravno ravnanje, da pomeni grobo kršitev prisilnih predpisov. Tožnik pa ni uspel dokazati tudi obstoja verjetnosti nedenarne terjatve kot tudi ne nevarnosti, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Poleg tega pa pritožbeno sodišče tudi meni, da tožnikov predlog za izdajo predlagane začasne odredbe ne vsebuje nobenega predloga iz 232. člen ZIZ, ki primeroma našteva vrste začasnih odredb za zavarovanje denarnih terjatev. Iz vsebine predlagane začasne odredbe izhaja, da predlagatelj zahteva z izdajo začasne odredbe že delno izpolnitev toženega zahtevka, kar pa ni dopustno. Smisel izdaje začasnih odredb je v zavarovanju terjatev, saj so začasne odredbe le sredstva zavarovanja, s katerimi se dolžniku prepovedo določene aktivnosti, naravnane izključno na to, da se obstoječe stanje ne spremeni na škodo upnika, pri čemer se z začasno odredbo dovoli le takšne ukrepe, ki v končni fazi ne posegajo do dokončne odločitve o vtoževanih zahtevkih. Ker so začasne odredbe sredstva zavarovanja, z njimi praviloma ni mogoče nalagati takih ravnanj, ki bi pomenila že delno izpolnitev tožbenega zahtevka in zato začasna odredba ne sme biti taka, da po svoji vsebini pomeni že samo odločitev o glavni stvari. Začasne odredbe ni mogoče izdati, če se vsebina predlagane začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom. Ker v konkretnem primeru niso izkazani pogoji za izdajo začasne odredbe niti po 19. členu ZDSS, niti po določbah ZIZ, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.