VSM sklep I Ip 658/2009

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita

in zadevi vrneta sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev o določitvi denarne kazni.

S sklepom z dne 06.01.2009 navedenim v uvodu tega sklepa je sodišče prve stopnje sklenilo, da se na podlagi sklepa o izvršbi opr. št. In... z dne 27.07.2007 dolžniku izreka nova denarna kazen v višini 6.000,00 EUR, ki jo bo sodišče uradoma izvršilo, če dolžnik ne bo ravnal v skladu s sklepom o izvršbi v roku 8 dni od prejema sklepa.

S sklepom z dne 03.02.2009 navedenim v uvodu tega sklepa pa je sklenilo, da se dolžniku na podlagi v prejšnjem odstavku navedenega sklepa o izvršbi, izreka nova denarna kazen v višini 10.000,00 EUR, ki jo bo sodišče uradoma izvršilo, če dolžnik ne bo ravnal v skladu s sklepom o izvršbi v roku 8 dni od prejema tega sklepa.

Proti takima sklepoma je dolžnik po svojem pooblaščencu vložil pravočasni pritožbi.

V pritožbi proti sklepu z dne 06.01.2009, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, dolžnik navaja, da mu denarna kazen zaradi neizvršitve sklepa o izvršbi doslej s sklepom ni bila naložena. S sklepom o izvršbi z dne 27 07.2007 je bilo namreč odločeno le o dovolitvi predlagane izvršbe in o odmeri izvršilnih stroškov upnika na znesek 218,39 EUR. Sklep o izvršbi je res pravnomočen, vendar pa zaradi tega, ker mu denarna kazen s sklepom sploh še ni bila izrečena, mu s sedaj izpodbijanim sklepom ne more biti, zaradi neizpolnitve sklepa o izvršbi, določena višja denarna kazen. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 03.02.2009, ki jo prav tako vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, pa dolžnik navaja, da je svojo obveznost do upnika po sklepu o izvršbi izpolnil, poleg tega meni, da za izrek denarne kazni niso izpolnjeni pogoji. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

V odgovorih na pritožbi se upnik zavzema za njuni zavrnitvi in za potrditev izpodbijanih sklepov. Pri čemer tudi navaja, da dolžnik svojih obveznosti ni v celoti izpolnil.

Pritožbi sta utemeljeni.

Svoji odločitvi o izreku višjih denarnih kazni je sodišče prve stopnje materialnopravno oprlo na določbe 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ in na dejstvo, da je bila denarna kazen dolžniku izrečena s sklepom o izvršbi opr. št. In... z dne 27.07.2007.

V zvezi z izrekom denarne kazni so pomembna naslednja pravnorelevantna dejstva:

- Denarna kazen se izreče s sklepom.

- Po določbah 226. člena ZIZ se dolžniku izreče denarna kazen le za tako imenovana nenadomestna dejanja, oziroma za dejanja, ki jih ne more opraviti nihče drug kot le dolžnik.

- Denarno kazen glede dejanj, ki jih lahko opravi kdo drug pa je ob izkazanih razlogih iz prvega odstavka 33. člena ZIZ, mogoče izreči po določbah člena 33 ZIZ.

- Zato mora upnik že v predlogu za izrek denarne kazni natančno navesti, glede katerih dejanj predlaga izrek denarne kazni in izkazati, da gre ali za nenadomestno dejanje, ki ga ne more opraviti nihče drug kot dolžnik, v primeru nadomestnih dejanj pa navesti dejstva in dokaze, ki dokazujejo razloge iz prvega odstavka člena 33 ZIZ. Le v primeru nenadomestnih dejanj, ki so kot taka določena v zakonu (dopustitev in opustitev - člen 227 ZIZ, vrnitev delavca na delo – členi 230 do 232 ZIZ), zadostuje navedba takega dejanja.

Glede na določbo 226. člena ZIZ, ki jo je v izpodbijanih sklepih uporabilo sodišče prve stopnje, je zato sklepati, da je imelo v mislih izrek nove denarne kazni za dolžnikovo nenadomestno dejanje. V tej zvezi je poudariti, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katero konkretno dejanje je to, dejansko pa tudi upnik v svojem predlogu za izrek denarne kazni ni konkretiziral dolžnikovega dejanja glede katerega se mu naj ta izreče. Navedel je le, da se naj izreče za primer, če dolžnik ne bo izpolnil svoje obveznosti iz „tega sklepa o izvršbi“. Iz v tem postopku izdanega sklepa o izvršbi izhaja, da je bila izvršba dovoljena zaradi upnikove denarne terjatve, zaradi vpisa upnikove delovne dobe v delovno knjižico in, da se mu za navedeno obdobje prijavi ter plača obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Predmetna izvršba torej ni bila dovoljena zaradi dejanj, ki že po spredaj navedenih določbah ZIZ (člena 227 ZIZ in 230 do 232 ZIZ) štejejo za nenadomestna in jih zato ni treba posebej opredeljevati. Npr. vpis delovne dobe v delovno knjižico po svoji naravi ni tako dejanje. V skladu z določbo 14. člena Pravilnika o delovni knjižici (v nadaljevanju Pravilnik) je načeloma res delodajalec, ki je pravna oseba, zadolžen za vpis podatkov o delovnem razmerju v delavčevo delovno knjižico. Vendar skladno določbam Pravilnika, vpisuje podatke o delovnem razmerju in o zavarovalni dobi v delovno knjižico tudi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj bi sicer tedaj, ko delodajalec npr. preneha obstajati, ali pa konkretno v primeru, ko tega noče storiti, ostali njegovi nekdanji delavci, ki še nimajo vpisane delovne in zavarovalne dobe v delovno knjižico, brez tega vpisa. Prav tako preostala v sklepu o izvršbi navedena dejanja sama po sebi ne veljajo za nenadomestna. Zato bi moral upnik v predlogu za izrek denarne kazni ali navesti dejstva, zakaj posamezna dolžnikova dejanja šteje za nenadomestna (npr. vpis v delovno knjižico zato, ker je v izvršilnem naslovu prav dolžnik tisti, ki je v njem naveden, da mora to storiti) ali pa navesti dejstva in zanje predlagati dokaze, ki utemeljujejo izrek denarne kazni po pogojih navedenih v alinejah prvega odstavka 33. člena ZIZ.

Bistvo utemeljenosti dolžnikovih pritožb pa je v dejstvu, da v tem izvršilnem postopku denarna kazen dolžniku s sklepom ni bila izrečena. Hkrati s predlogom za izvršbo vloženim dne 17.07.2007, s katerim je predlagal izdajo sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, je upnik predlagal tudi izrek denarne kazni. Vendar je s sklepom opr. št. In... z dne 27.07.2007 sodišče prve stopnje ugodilo le upnikovemu predlogu za izvršbo. V njem je namreč odločilo, da dovoli predlagano izvršbo, odmerilo je izvršilne stroške in še odločilo, da se upnika oprosti plačila sodnih taks. V izreku navedenega sklepa ni zaslediti odločitve o upnikovem predlogu za izrek denarne kazni. Kakor je že spredaj navedeno, se denarna kazen po upnikovem predlogu izreče s sklepom (tretji odstavek člena 33 ZIZ v zvezi s sedmim odstavkom člena 33 ZIZ). Torej bi moralo sodišče prve stopnje, v kolikor bi sledilo upnikovemu predlogu za izrek denarne kazni, v sklepu z dne 27.07.2007, vsaj zapisati, da ugodi tudi upnikovemu predlogu za izrek denarne kazni. Izrek denarne kazni je namreč samostojna odločitev, ki mora imeti dejansko podlago v navedbi pogojev za njeno upravičenost, da je o denarni kazni sploh mogoče odločiti. Po gramatikalni razlagi določb prvega in drugega odstavka 226. člena ZIZ, bi zadostovala izdaja sklepa o izvršbi, le tedaj, kadar mora dolžnik po izvršilnem naslovu nekaj storiti, kar ne more namesto njega nihče drug, pa tudi v tem primeru bi moralo biti jasno, da sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku izreka tudi denarno kazen. Izrek denarne kazni je namreč odločitev sodišča. Sodišče je tisto, ki določi primeren rok za izpolnitev in določi višino denarne kazni, če dolžnik v določenem roku obveznosti ne bo izpolnil.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbama zoper sklepa o izreku nove denarne kazni dolžniku ugodilo, zato ker se obrazložitev izpodbijanih sklepov sklicuje le na sklep z dne 27.07.2007, ki v zvezi z izrekom denarne kazni, kakor je spredaj obrazloženo, ni popoln in se zato tudi izpodbijana sklepa ne more preizkusiti. Glede na to je bilo treba o pritožbah sprejeti odločitev, razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka člena 365 ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).

Ne glede na obrazloženo, pa sodišče prve stopnje lahko, v kolikor šteje, da so zato izpolnjeni pogoji, dolžniku s sklepom še vedno izreče denarno kazen. Npr. zato, ker se upira izvršitvi kakšnega dejanja (nedenarne obveznosti), ki bi ga moral po izvršilnem naslovu opraviti prav on in ga je zato štelo za nenadomestno dejanje, zagotovo pa za dejanje, ki lahko upniku povzroča težko nadomestljivo škodo. Seveda bo treba v tem primeru obrazložiti, katero dejanje je štelo kot tako.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v določbah tretjega odstavka člena 165 ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ.