233. člen ZIZ

Glede na določila davčnih in delovnopravnih predpisov ter predpisov o obveznih prispevkih za socialno zavarovanje delavec ni upravičen do izplačila celotnega zneska primeroma plače iz pogodbe o zaposlitvi oziroma po kolektivni pogodbi (bruto znesek), ampak mu mora delodajalec obračunati bruto znesek, nato pa mu po odvodu (plačilu) davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek. Zakonske zamudne obresti pripadajo delavcu le od ustreznega neto zneska. Tipično v izrekih sodb niso navedeni tako bruto kot neto zneski dolžnih zneskov. Razlog za to, da v izreku sodbe niso navedeni bruto in neto zneski, je, da je višina neto zneska glede na pripadajoči bruto znesek odvisna od davčnih predpisov in okoliščin delavca na dan obračuna plače. Dohodek je prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oziroma dohodnina (oziroma davki in prispevki pri dohodkih, od katerih se prispevki plačujejo), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gr

V konkretnem primeru je bilo o upničini pravici do priznanja delovnega razmerja in z njim povezanimi pravicami, vključno s pravico do izplačila neto plač za obdobje od 1. 7. 2020 do vrnitve nazaj na delo (torej tudi za sporno obdobje) pravnomočno odločeno v izvršilnem naslovu, in sicer ji te pravice izrecno niso bile priznane. Upnica tako v izvršilnem postopku v nasprotju z izvršilnim naslovom izplačila teh plač ne more doseči.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se delovno razmerje po pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave ni vzpostavilo. Že določilo pogodbe o zaposlitvi, ki ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke brez prenehanja delovnega razmerja, se mora po oceni pritožbenega sodišča razlagati na način, da po odpovedi pogodbe in zavrnitvi nove pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu delovno razmerje preneha. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnik v izvršilnem postopku v skladu z določbami 230. do 233. člena ZIZ na podlagi pravnomočne sodbe na podlagi pripoznave, s katero mu je bilo to omogočeno, ni zahteval izvršitve te sodbe in se skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS v podobni zadevi delovno razmerje ni vzpostavilo. Zato ni podan temelj za pravico tožnika do vtoževane plače.

Plača je po svoji naravi plačilo delavcu za dejansko opravljanje dela pri delodajalcu. Nadomestilo plače pa gre delavcu v drugih zakonsko določenih primerih, med drugim tudi, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Obveznost plačila nadomestila plače, ki jo v delovnih sporih delodajalcu naložijo sodišča, za obdobje, ko delavec ni delal zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, po naravi stvari sodi med primere, ko delavec ni delal iz razlogov na strani delodajalca. Izraz nadomestilo plače je treba razumeti v smislu reparacije (odškodnine), katere namen je v vzpostavitvi stanja, ki bi obstajalo, če delovno razmerje ne bi prenehalo. Gre torej za denarni zahtevek iz naslova pravic, ki so dospele v času, ko delavec ni delal. Delavec je tako upravičen do vzpostavitve stanja, kot da do prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. Izraza „kot če bi delal“, ki se uporablja v sodni praksi, ni mogoče razumeti tako, da se v vseh primerih, tudi takšnih, ko je delavec nezmožen za delo zaradi zdravstvenih razlogov, nadomestilo prizna, kot če bi delavec dejansko delal, temveč ga je treba razumeti v smislu pravic, ki bi dejansko dospele, če bi bil dolžnik pri delodajalcu še

Prepoved delodajalcu, da ta ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, se ne nanaša na situacijo, ko dolžnik v izvršilnem postopku v pobot uveljavlja svojo judikatno terjatev kot ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo. Namen prepovedi pobota je v preprečevanju samovoljnega pobotavanja terjatev s strani delodajalca (zaščiti delavca kot šibkejše stranke) ob izplačilu plače v času trajanja delovnega razmerja (sam člen je naslovljen kot „zadrževanje in pobot izplačila plače“) in ne v omejevanju ugovornih razlogov. Kadar je izrek pravne odločbe zelo zgoščen in tudi tipiziran in samo iz njega ni mogoče razbrati, v čem je njegov pomen, je tega treba povezati še z uvodom odločbe in z obrazložitvijo, v kateri je opisan konkretni dejanski stan skupaj s pravno posledico in razlogi, ki ju utemeljujejo. Če je iz izreka jasno razvidno, da gre za točno datumsko opredeljeno obdobje, že iz navedenega razloga ni mogoče oceniti, da bi bilo sodišču prve stopnje prepuščeno ugotavljanje obdobja, za katero upniku pripada prisojena terjatev. Dolžnik je dejstvo nove zaposlitve upnice v delovnem sporu uveljavljal (in sicer v pritožb

Sodba sodišča o razveljavitvi sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavcu in ugotovitvi, da je delodajalec dolžan delavca vrniti nazaj na delo in mu od dneva nezakonitega prenehanja priznati pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače, sicer ne vzpostavlja delovnega razmerja le za nazaj, temveč tudi za vnaprej, a to le še za čas paricijskega roka, to je za čas njene izvršljivosti. Za naprej pa se delovno razmerje vzpostavi le z vrnitvijo delavca na delo. Delovno razmerje je dvostransko razmerje med delavcem in delodajalcem, do katerega po pravnomočnosti sodbe oziroma njeni izvršljivosti torej ne pride že z delodajalčevim pozivom, pač pa le z delavčevo dejansko vrnitvijo na delo in opravljanjem dela.

Pri mandatni pogodbi so vodilo mandatarjevega delovanja naročiteljevi interesi torej mora mandatar (primerjaj (pooblaščenec) posle opravljati pod pogoji, ki omogočajo uresničitev naročiteljevih interesov v največjem možnem obsegu, pri čemer je treba izhajati iz značilnosti mandatarja kot profesionalne osebe. Merilo za presojo o tem, ali je profesionalna oseba ravnala s poklicno skrbnostjo, je tipično (običajno, pogosto), normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja. Velja pa še pojasniti, da ima mandatar v razmerju do naročitelja poleg opravljanja posla, ki se ga je z mandatno pogodbo zavezal opraviti (npr. zastopanja stranke v sodnem postopku), tudi druge obveznosti, med katere sodi predvsem pojasnilna obveznost in obveznost obveščanja naročitelja o okoliščinah, pomembnih za uresničitev naročiteljevih interesov, saj ima naročitelj položaj laika. Pooblaščenec je namreč s tem, ko tožnika ni opozoril na (kratek) rok za vložitev predloga za izvršbo za vrnitev delavca na delo, ravnal v nasprotju z naročiteljevimi interesi, saj vsak povprečen pravnik ve oziroma bi moral vedeti, da je v primeru dolžnikove neprostovoljne izpolnitve obveznosti, pravočasna vložitev

Delovno razmerje je dvostransko razmerje med delavcem in delodajalcem. Zato po vročitvi pravnomočne sodbe (o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, priznanju neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitvi delavca na delo) oziroma njeni izvršljivosti do vzpostavitve delovnega razmerja za naprej ne pride (že) z delodajalčevim enostranskim pozivom delavca na delo, pač pa le z delavčevo dejansko vrnitvijo na delo in opravljanjem dela.

Z izvršilnim predlogom uveljavlja plačilo le za čas po pravnomočnosti sodne odločbe do vrnitve delavca na delo, v takem primeru izvršilno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 233. člena ZIZ, odloča o nadomestilu plače za čas po pravnomočnosti sodne odločbe do vrnitve delavca na delo.

Nadomestilo plače odmeri sodišče, zato upnik ni dolžan navesti višino nadomestila. Nadomestilo pa mora biti določljivo časovno in po višini, glede na razpoložljive podatke delodajalca.

Tožnik je na podlagi opisno dosojene reparacije v izvršilnem postopku predlagal, naj sodišče delodajalcu naloži plačilo nadomestila plače v znesku po 100.000,00 SIT mesečno za čas od pravnomočnosti odločbe do vrnitve na delo. Čeprav je izvršilno sodišče izvršbo dovolilo, tožnik ni izgubil pravice, da pred delovnim sodiščem uveljavlja morebitno razliko med tako odmerjenim nadomestilom in dejanskim prikrajšanjem pri plači.

Če v izvršilnem naslovu ni naveden znesek nadomestila plače, niti ni navedeno, do katerih dodatkov je upravičen upnik, upnik v izvršilnem postopku ne more zahtevati plačila drugih dodatkov in stimulacije, temveč mu pripada samo nadomestilo plače in dodatek za delovno dobo.

Sodba delovnega in socialna sodišča je primeren izvršilni naslov, če vsebuje navedbo upnika in dolžnika ter predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Predmet obveznosti je določen, kadar je v odločbi o povrnitvi škode zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vsaj opisno opredeljena pravica, za katero je treba plačati odškodnino, ter čas in možnost izračuna odškodnine.

Ker delavec že pred pristojnim delovnim sodiščem toži delodajalca na plačilo nadomestila plače za čas od pravnomočne odločbe, s katero je bilo delodajalcu naloženo, da delavca pozove nazaj na delo, do vrnitve nazaj na delo, obenem pa enako na podlagi 233.člena ZIZ zahteva tudi v kasneje začeti izvršbi, je treba njegov predlog po 233.členu ZIZ zaradi obstoja litispendence zavreči.

Če ima delavec izvršilni naslov (sodbo), po kateri bi ga bil delodajalec dolžan vrniti na delo, pa slednjega ne stori, lahko upnik - delavec vloži predlog po 233. členu ZIZ ne glede na to, ali ima izvršilni naslov, po katerem bi lahko izterjal zneske mesečnih plač, ali ne.