121. člen ZIZ

Predlog za novo sredstvo izvršbe samo zaradi odprtja transakcijskega računa in zaprtja prejšnjih računov (na katerih je bila že dovoljena izvršba) ni dopusten, saj je izvršba s tem sredstvom oz. predmetom izvršbe že v teku, zato tudi ni podana upnikova pravna korist za vložitev takega predloga.

Izpodbijani sklep po vsebini ni dopolnilni sklep v smislu 1. odst. 325. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, ker ne vsebuje nobene odločitve o zahtevku ali delu zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, pa bi moralo odločiti s sklepom o izvršbi z dne 13.3.2002, temveč je sodišče prve stopnje zgolj popravilo navedbo številk računov upnika in dolžnika, kot posledico sprememb v organizaciji plačilnega prometa.

Odločba o podelitvi pravice do modela je konstitutivna in ne deklaratorna. Pravica do modela se pridobi z "dnevom vpisa v ustrezen register" (1. odst. 76. čl. ZIL), za datum vpisa v register pa se "šteje datum izdaje odločbe o registraciji modela" (2. odst. 105. čl. ZIL). Časovna omejenost nekaterih pravic industrijske lastnine je izraz kompromisa med na eni strani interesom imetnika pravice industrijske lastnine do monopola, ki mu ga absolutna pravica daje, in na drugi strani družbenim interesom do svobodnega pristopa do dobrin in dosežkov, kar omogoča nadaljnji razvoj. Izhodišče za časovno opredelitev trajanja modela zato ne more vplivati na jasno opredelitev trenutka pridobitve pravice do modela. Če bi zakonodajalec tako želel pripisati odločbi o pridobitvi pravice do modela učinek za nazaj, to je za čas od vložitve prijave do izdaje odločbe o pravici do modela, bi to moral jasno zapisati.

Ker je Z.Z. edini izvršitelj s sedežem na območju Okrajnega sodišča v X, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je imenovalo za izvršitelja v vseh izvršilnih zadevah, ki se pred navedenim sodiščem vodijo zoper dolžnika. Iz izvršbe niso izvzeta vsa osnovna sredstva dolžnika, temveč samo tista, katerih rubež bi dolžniku povsem onemogočil opravljanje dejavnosti, ne pa morda samo zmanjšal obseg le-te. Ugovor, da naj bi izvršitelj rubil predmete, ki niso bili v posesti dolžnika, mora vložiti tretji, kateremu naj bi bile zarubljene njegove stvari, in ne dolžnik.

Sklep o rubežu terjatve je nerazumljiv, ker terjatev, ki naj bi se zarubila, sploh ni določena (temelj, višina, zapadlost itd.), tako da odločitve sodišča prve stopnje o rubežu terjatve niti ni mogoče preizkusiti. Za začetek opravljanja dejanj izvršbe po izvršitelju ni potrebno, da bi bil sklep o imenovanju izvršitelja pravnomočen. Dolžnik v pritožbi zatrjuje različna šikaniranja, grožnje in neprimerno ravnanje z dolžnikom s strani izvršitelja, kar bi sicer lahko bili utemeljeni razlogi, ki bi preprečevali določitev izvršitelja v smislu 3. odst. 289. čl. ZIZ, vendar so vse te navedbe popolnoma nedokazane, deloma pa so trditve o zlorabi pooblastil in kršitvah Pravilnika tudi nekonkretizirane. V postopku po 52. čl. ZIZ se odloča samo o nepravilnostih, ki jih je izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe, torej v zvezi z realnimi dejanji izvršitelja (napr. rubež, cenitev, prodaja). Vročanje pisanj in pregled spisov ni opravljanje izvršbe, v teh procesnih dejanjih pa praviloma izvršitelj sploh ne sodeluje, zato te zatrjevane kršitve niso predmet odločanja o zahtevi za odpravo nepravilnosti iz 52. čl. ZIZ.