UPRS Sodba U 1633/2020-13

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 5. 5. 1955 do 8. 7. 1966 in sicer zase, za njegovega očeta A. A., roj. ... in za njegovo mater B. B., roj ... v Izoli (1. do 3. točka izreka). Odločila je še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (4. točka izreka).

2V obrazložitvi navaja, da je tožnik v zahtevi z dne 3. 5. 2017 navedel, da so doma govorili italijansko, zaradi česar so bili deležni številnih žalitev in zasmehovanj ter so bili verbalno in fizično trpinčeni. Pojasni, da je izpodbijan sklep izdan v ponovljenem postopku, v katerem je bil tožnik seznanjen z vsebino po uradni dolžnosti pridobljene arhivske dokumentacije ter kopijo dovolilnice za izselitev ter pozvan, da predloži dodatne navedbe in dokazila. Navaja, da se je tožnik v dopolnitvi z dne 17. 6. 2019 skliceval na vloge iz upravnega spora ter navajal, da družina ni izkoristila možnosti prostovoljne izselitve, pač pa je bila v izselitev prisiljena zaradi nasilja in groženj. Izpostavil je, da je bilo zahtevi po njegovi pokojni sestri C. C. predhodno ugodeno. Tožena stranka povzema 2. člen in 4. člen Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri) in ugotavlja, da imenovani niso upravičeni do priznanja statusa in odškodnine, saj so izkoristili možnost selitve na in pod pogoji Londonskega memoranduma, ki je od 5. 10. 1954 do 5. 7. 1957 omogočal prostovoljno spremembo prebivališča ter ohranitev premoženja. Ob tem se sklicuje na pridobljeno arhivsko dokumentacijo, in sicer na arhivski fond SI PAK KP 24 - Okrajnega ljudskega odbora Koper T.E. 1319 - dovolilnico za izselitev, iz katere je razvidno, da je tožnikov oče 16. 3. 1955 vložil prošnjo za izselitev ter 30. 3. 1955 prošnjo za izvozno dovoljenje za premičnine, ki mu je bilo s strani carinarnice FLRJ dne 18. 4. 1955 tudi izdano. Dne 23. 4. 1955 pa je bila izdana začasna dovolilnica Državnega sekretariata za notranje zadeve LR Slovenije, Tajništva za notranje zadeve okraja Koper, ki dovoljuje izselitev navedenih oseb v Trst. Navedena začasna dovolilnica je opremljena z žigom izhoda iz Jugoslavije na bloku Škofije dne 5. 5. 1955. Pojasni, da navedb tožnika, da je bila družina prisiljena v izselitev zaradi nasilja in groženj, ni mogoče upoštevati, ker te navedbe niso podprte s konkretnimi podatki in opisi. Zaradi izbire možnosti selitve po Londonskem memorandomu niso izkazani pogoji po 2. členu in 4. členu ZPKri, zaradi česar je toženka tožnikovo zahtevo zavrnila.

3Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku izdala sklep, ki je vsebinsko enak predhodnemu. V izogib ponavljanju navedb se v celoti sklicuje na navedbe, podane v predhodnemu postopku. Navaja, da je presenečen, da je bila njegova zahteva zavrnjena, saj je tožena stranka na zahtevo D. D., njegovi sestri C. C., roj. ..., priznala status bivše politične zapornice. Ob navedenem se sklicuje na začasno dovolilnico, na kateri je navedeno tudi ime ter datum rojstva njegove sestre in poudarja, da je v njegovem primeru podano enako dejansko stanje, zato je pričakoval tudi enako odločitev, saj se je celotna družina odselila zaradi politično nacionalističnega pritiska.

4Navaja, da ne drži ugotovitev tožene stranke, da se je družina odselila pod pogoji Londonskega memoranduma, saj v konkretnem primeru ni šlo za prostovoljno izselitev, pač pa so bili v izselitev primorani zaradi nasilja in groženj, ki so jih bili deležni drugače govoreči in politično orientirani. Pojasni, da so zaradi izselitve pristali v begunskem taborišču v Italiji, saj niso imeli druge možnosti bivanja. Pojasni, da je ključnega pomena za priznanje statusa bivšega političnega zapornika odvzem prostosti oziroma bivanje v taboriščih kot politični zapornik. Navaja, da so bile v izbiro legalnega prehoda meje primorane družine z majhnimi otroki, saj je bilo tveganje pri pobegu čez mejo preveliko. V skladu z razlago tožene stranke pa so do priznanja statusa in pravic upravičeni le ti, ki so se poslužili nelegalnih poti s pobegom. Ob tem se sklicuje na pripravljalno vlogo z dne 3. 12. 2018. Sodišču predlaga, da ugodi tožbi ter samo odloči o zadevi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi ter vrne zadevo v ponovno odločanje istemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sodišču pojasnila, da v skladu s sodno prakso tukajšnjega sodišča izbira možnosti selitve po Londonskem memorandomu pomeni prostovoljno izselitev v Italijo oziroma spremembo prebivališča. Pojasni, da je v ponovljenem postopku tožnik imel možnost izjave o arhivski dokumentaciji. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločitve, zaradi česar se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

8V obravnavani zadevi je tožena stranka izpodbijani sklep izdala v ponovljenem postopku. Tukajšnje sodišče je namreč s sodbo I U 1817/2018-8 z dne 24. 1. 2019 tožbi ugodilo ter sklep tožene stranke 130-215/2017/6 z dne 19. 6. 2018 odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek toženi stranki, ki je v ponovljenem postopku izdala izpodbijani sklep. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka v ponovljenem postopku odpravila ugotovljene pomanjkljivosti, s tem ko je tožniku dala možnost izjasnitve glede po uradni dolžnosti pridobljene dokumentacije. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove zahteve, da se njemu, njegovemu očetu A. A. in materi B. B. prizna status bivših političnih zapornikov in določi odškodnina od 5. 5. 1955 do 8. 7. 1966. Tožena stranka je izpodbijano odločitev sprejela na podlagi ugotovitve, da so tožnik in njegovi starši izkoristili možnost selitve na podlagi in pod pogoji Londonskega memoranduma. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in navaja, da so bili v izselitev prisiljeni zaradi nasilja in groženj, da pa so bili v opcijo legalnega prehoda meje prisiljeni zaradi majhnih otrok. Pojasni tudi, da so po prihodu v Italijo bivali v begunskem taborišču.

9Pogoji za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in za določitev odškodnine so določeni v ZPKri. Iz prvega odstavka 2. člena ZPKri izhaja, da so bivši politični zaporniki po tem zakonu vse osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi predpisov iz 3. člena tega zakona ali drugih predpisov, če je bil zakon zlorabljen na zgoraj opisan način. Po prvem odstavku 4. člena ZPKri se ob pogojih iz 2. člena tega zakona za bivšega političnega zapornika šteje tudi oseba, ki je bila v upravno kazenskem postopku zaradi prekrška kaznovana na odvzem prostosti, ali ji je bil izrečen ukrep določitve prebivališča, ali je bila poslana na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja. Za bivšega političnega zapornika se na podlagi tega zakona šteje tudi oseba, zoper katero je bil uporabljen ukrep iz prvega odstavka tega člena brez upravno kazenske odločbe, na podlagi odločitve upravnega organa (drugi odstavek 4. člena ZPKri).

10Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, je tožnik na podlagi ZPKri pri toženki vložil zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravico do odškodnine zase in za pokojne starše. Iz podatkov, pridobljenih v postopku izhaja, da je tožnikov oče, A. A., vložil dne 16. 3. 1955 prošnjo za izselitev ter dne 30. 3. 1955 prošnjo za izvozno dovoljenje za premičnine, ter da je bila tožniku in njegovim staršem dovoljena izselitev z dovolilnico z dne 23. 4. 1955. Tožnik je kot razlog za izselitev navedel nasilje in grožnje, ker so bili drugače govoreči in drugače politično orientirani. Sodišče ugotavlja, da tožnik ugotovitvam tožene stranke, ki so bile podlaga za izpodbijano odločitev, konkretizirano ne ugovarja. Dejstvu, da so se tožnik in njegova starša izselili v Italijo na podlagi izdane dovolilnice za izselitev, pritrjuje tudi sam v tožbi, ko navaja, da izpolnitev in oddaja prošnje za izselitev, ne pomeni prostovoljne izbire prebivališča, ter da družine z otroki niso mogle tvegati pobega čez mejo. Po presoji sodišča iz povedanega sledi, da se je tožnik skupaj s starši prostovoljno, na podlagi prošnje očeta in izdane dovolilnice za izselitev, izselil v Italijo, in sicer pod pogoji Londonskega memoranduma. Razlogi za izselitev pa, glede na prej citirane določbe ZPKri, ne predstavljajo pogojev za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, kot je zahteval tožnik, zato je toženka tudi po presoji sodišča zahtevo tožnika utemeljeno zavrnila. Tudi iz sodne prakse tukajšnjega sodišča izhaja, da izbira možnosti selitve po Londonskem memorandumu pomeni prostovoljno selitev oziroma spremembo prebivališča.¹ Zaradi navedenega tudi tožnikovo sklicevanje na zadevo C. C., ne more vplivati na odločitev v tej zadevi, kot je tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka v izpodbijanem sklepu. Zaradi navedenega tudi ni bilo kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS. Samo dejstvo, da je tožnikova družina po preselitvi v Italijo bivala v begunskem taborišču v Italiji na izpodbijano odločitev ne vpliva, saj iz ZPKri navedeno ne izhaja. Sodišče ugotavlja, da tožnik razlogov za priznanje statusa, ki izhajajo iz zakona, niti ne zatrjuje, razlogi, ki jih navaja, pa niso razlogi, ki jih zakon navaja kot relevantne za priznanje statusa.

11V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na navedbe, vloge in dokaze, podane v upravnem sporu I U 1817/2018, sodišče tožniku pojasnjuje, da je tožba v skladu s sodno prakso samostojno procesno dejanje, zato trditvena podlaga tožbe obsega le navedbe v tožbi.² Sodišče je zato tožbene ugovore presojalo le na podlagi v njej konkretizirano navedenih kršitev oziroma tožbenih navedb. Glede na navedeno v obravnavani zadevi tožnikove navedbe iz upravnega postopka in upravnega spora v predhodnem postopku I U 1817/2018, niso upoštevne. Zaradi navedenega pa tudi vpogled v spis I U 1817/2018 ni potreben in ga sodišče kot takega zavrača.

12Glede na vse navedeno sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je bilo potrebno tožbo zavrniti, ni izpolnjenih pogojev za sojenje v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

13Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

14Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Primerjaj sodbi tukajšnjega sodišča I U 2807/2017 z dne 11. 12. 2018 in I U 2497/2018 z dne 12. 5. 2020.
² Primerjaj sodbo tukajšnjega sodišča I U 1231/2019-9 z dne 26. 5. 2020.