UPRS Sodba I U 2201/2018-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje statusa političnega zapornika in pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti. Odločil je še, da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

2V obrazložitvi sklepa se organ sklicuje na mirovno pogodbo, sklenjeno 10. 2. 1947 in veljavno od 15. 9. 1947, ki je določenim osebam omogočala, da optirajo za italijansko državljanstvo. Navaja, da optanti zaradi izjave o opciji za italijansko državljanstvo in posledične izselitve (optiranja) niso upravičenci po Zakonu o popravi krivic (ZPKri), saj so se sami prostovoljno in zavestno odločili (kvalificirana opcija) za italijansko državljanstvo. Ugotavlja, da sta tožnikov oče in sam tožnik vpisana v seznam optantov. Sklicuje se še na odločbo Ministrstva za notranje zadeve Vlade Ljudske republike Slovenije z dne 16. 12. 1964, ki jo je organu posredovalo Ministrstvo za notranje zadeve in iz katere izhaja, da je tožnikov oče pravočasno zase in za svoja takrat mladoletna sinova podal izjavo o opciji in da je bila ta potrjena.

3Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je zavrnitev zahteve negativno presenečenje, saj je znano, da je organ v več zelo podobnih in primerljivih zadevah, zahtevam ugodil. Navaja zahteve, ki se nanašajo na status A.A. in B.B., ki sicer nista njegovi sorodnici, so pa razlogi za izselitev tožnikove družine enaki razlogom družin A.A., B.B. in C.C.. Ne držijo trditve organa o prostovoljnem optiranju in izselitvi, saj ni šlo za tako izselitev – vložili tudi niso nobene prošnje za to, temveč so bili v izselitev primorani zaradi nasilja in groženj, ki so ga bili deležni kot drugače govoreči in politično orientirani.

4Da bi si rešili življenje pred likvidacijo, je bil tožnikov oče leta 1945 prisiljen pobegniti v Italijo in se tako ločiti od ostale družine, ki je ostala v Ilirski Bistrici. Tam so kmalu ostali brez vsega premoženja, saj je bilo nacionalizirano, tožnikova mama pa je s tožnikom in bratom postala ujetnica v lastni hiši, kamor je nova oblast vselila urade, njim pa omejila gibanje ter jih psihološko trpinčila. Tako so določen čas praktično živeli v priporu, nato pa leta 1948 doživeli izgon v Italijo.

5Te navedbe in razlogi za izselitev v Italijo so razvidni iz obrazložitve zahteve oziroma priloženega življenjepisa tožnikove družine. V postopku bi jih lahko še dopolnil z drugimi dejstvi in dokazi, če bi ga organ k temu pozval. Meni, da bi bil to za razjasnitev dejanskega stanja in okoliščin, ki so privedle do izselitve in krajev, kjer so nato živeli kot begunci, dolžan storiti, če je navedbe o tem štel za nezadostne. Meni, da bi organ moral zaslišati tožnika in kakšne priče, kar bi lahko potrdilo in dodatno pojasnilo navedbe v smeri upravičenosti zahteve.

6Navaja še, da se je organ v drugih zadevah skliceval tudi na Londonski memorandum, ki pa je bil sprejet šele v letu 1954, to je šest let po tožnikovi izselitvi. Dodaja, da so se v Italijo zatekli, ker niso imeli druge možnosti bivanja. Sklicuje se še na stališče sodišča v sodbi U 2314/2007 in trdi, da je bil z mamo in bratom dalj časa s prisilno omejitvijo gibanja dejansko zaprt v lastnem stanovanju, izgon iz bivališča pa ni bil prostovoljen, saj so bili v to prisiljeni. Da je bila takratna nova oblast na ozemlju, ki ga je Jugoslavija pridobila s Pariško mirovno pogodbo, do pripadnikov avtohtone italijanske skupnosti represevina in nasilna, priča tudi veliko število ljudi, ki so bili zato prisiljeni optirati za italijansko državljanstvo in se tja izseliti, medtem ko se pripadniki slovenske manjšine v zamejstvu za nasprotno opcijo praktično niso odločali ali v zelo majhnem številu.

7Toženka v odgovoru na tožbo oporeka tožbenim navedbam in navaja, da gre pri zahtevah A.A. in B.B. za povsem drugo zadevo, drugačno dejansko stanje in da med upravičenci ni niti sorodstvene niti druge poznane povezave. Trdi, da tožnik dejstev, ki jih navaja v tožbi, v postopku ni uveljavljal. Predlaga zavrnitev tožbe.

8Tožba ni utemeljena.

9Predmet izpodbijanega sklepa je odločitev o tožnikovi zahtevi, s katero je na podlagi ZPKri in Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (ZSPOZ) zahteval priznanje statusa bivšega političnega zapornika oziroma preganjanca ter (s tem povezano) plačilo odškodnine. Za presojo upravičenosti tožnikove zahteve je zato bistveno, kako status bivšega političnega zapornika opredeljuje ZPKri.

10Ta zakon v prvem odstavku 2. člena določa, da so bivši politični zaporniki po tem zakonu vse osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi predpisov iz 3. člena tega zakona ali drugih predpisov, če je bil zakon zlorabljen na zgoraj opisan način. Ob pogojih iz prvega odstavka tega člena se za bivše politične zapornike oziroma žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja štejejo tudi osebe, ki so bile obsojene pred sodiščem drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije, če imajo te osebe oziroma v primeru žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja svojci iz četrtega odstavka tega člena v času uveljavitve tega zakona stalno prebivališče na ozemlju sedanje Republike Slovenije in so državljani Republike Slovenije (tretji odstavek 2. člena ZPKri). Po prvem 4. člena ZPKri se ob pogojih iz 2. člena tega zakona na podlagi tega zakona šteje za bivšega političnega zapornika tudi oseba, ki je bila v upravno kazenskem postopku, zaradi prekrška, kaznovana na odvzem prostosti, ali ji je bil izrečen ukrep določitve prebivališča, ali je bila poslana na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja. Za bivšega političnega zapornika se na podlagi tega zakona šteje tudi oseba, zoper katero je bil uporabljen ukrep iz prvega odstavka tega člena, brez upravno kazenske odločbe, na podlagi odločitve upravnega organa (drugi odstavek 4. člena ZPKri).

11Kot izhaja iz povzetega prvega odstavka 2. člena ZPKri, se status političnega zapornika nanaša le na odvzem prostosti in temu položaju enakovredne situacije, koz jih določa zakon in ki so se zgodile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990. Za odločitev zato niso relevantne tožnikove navedbe o preganjanju pred 15. 5. 1945.

12Tožnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na drugačno odločitev v zadevah, ki se nanašajo na status A.A. in B.B., saj so njegove navedbe o enaki oziroma primerljivi situaciji pavšalne. Čeprav trdi, da naj bi bila njegova pravna in dejanska situacija podobna okoliščinam v navedenih zadevah, ne pove, v čem naj bi jim bila podobna. Na drugačno presojo ne more vplivati dejstvo, da pozitivne odločbe, izdane v navedenih zadevah niso obrazložene, saj ima organ za izdajo takšne odločbe podlago v drugem odstavku 17. člena ZPKri. Tožnik pa je tisti, ki nosi trditveno in dokazno breme za navajanje okoliščin, na podlagi katerih uveljavlja pravice po zakonu.

13Prav tako pa tožnik ne more uspeti z navedbami, da so bili leta 1948 izgnani v Italijo in da jim do leta 1960 ni bil dovoljen vstop v Jugoslavijo. Iz teh trditev namreč ne izhaja, da bi bile izpolnjene dejanske okoliščine, ki so lahko podlaga za priznanje statusa bivšega političnega zapornika oziroma preganjanca. Skladno z drugim odstavkom se navedeni status sicer prizna tudi v primeru, če je bil kateri od ukrepov iz prvega odstavka 4. člena ZPKri izrečen brez upravnokazenske odločbe, na podlagi odločitve upravnega organa. Vendar pa tožnik z navedbami v svoji zahtevi na navaja okoliščin, ki bi kakorkoli ustrezale dejanskim znakom kateregakoli od navedenih ukrepov, to je odvzem prostosti, določitev prebivališča ali opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja. Zato za odločitev niso bistvene tožnikove navedbe o tem, da je bil njegov oče dejansko prisiljen v optiranje za italijansko državljanstvo. Tožnik se glede na povedano tudi neutemeljeno sklicuje na stališče, zavzeto v sodbi U 2134/2007, saj tudi iz te izhaja, da se kot relevantne okoliščine štejejo odvzem prostosti oziroma bivanje v taboriščih kot politični begunci. Da bi v tožnikovem primeru šlo za takšno situacijo, pa tožnik ni zatrjeval v svoji zahtevi za priznanje pravice političnega zapornika, niti tega ne trdi v tožbi.

14Na drugačno odločitev ne vplivajo tožbeni očitki, da tožniku v postopku pred izdajo odločbe ni bilo omogočeno, da svoje navedbe v vlogi dopolni. Tožnik je bil namreč v svoj vlogi dolžan navesti vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Toženka namreč skladno s prvim odstavkom 10. člena ZPKri odloča na podlagi pisne zahteve upravičene osebe. Če navedbe v zahtevi niso take, zaradi katerih bi bila zahteva utemeljena, ne gre za nepopolno niti nerazumljivo vlogo, kar bi skladno s prvim odstavkom 13. člena ZPKri organu sicer nalagalo, da vlagatelja pozove k dopolnitvi vloge.

15Glede tožbenih navedb, da je tožnikova mati skupaj z njim in bratom postala ujetnik v lastni hiši, kamor je nova oblast vselila urade, njim pa omejila gibanje ter jih psihološko trpinčila, ter da so določen čas do izgona v Italijo leta 1948 praktično živeli v priporu, pa toženka pravilno opozarja, da gre glede na določbo 52. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) za nedovoljeno tožbeno novoto. Nedovoljena tožbena novota je tudi v tožbi predlagana izvedba dokazov (listine in spise, ki se nanašajo na osebe iz družine A.A. in B.B., ter zaslišanje tožnika), ki niso bili predlagani že v upravnem postopku.

16Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker tožnik v tožbi navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona), je sodišče skladno z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

17Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.