13. člen ZDKG

Sodišče je obširno obrazložilo, da je oba dediča pozivalo, naj eden od njiju prevzame zaščiteno kmetijo, glede na to, da sta oba izpolnjevala pogoje, saj sta kmetijo skupaj upravljala. Ker soglasja nobenega od njiju ni dobilo, je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji od 7. do 12. člena ZDKG. Ta določila namreč pogojujejo prevzem zaščitene kmetije s strani le enega dediča. Ker nobeden od njiju ni želel prevzeti zaščitene kmetije na način, da bi drugemu dediču izplačal delež, je sodišče prve stopnje pravilno opravilo dedovanje na podlagi 13. člena ZDKG, to je po splošnih določili ZD tako, da sta kmetijo dedovala vsak do polovice.

Sodišče prve stopnje je pri postavitvi začasnih skrbnikov zapuščine in opredelitvi njunih nalog v celoti sledilo dednemu dogovoru, ki ga je povzelo v IV. točki izreka izpodbijanega sklepa. Pritožbi zoper to točko izreka sklepa torej vsebinsko napadata sam dedni dogovor, česar pa ni mogoče storiti s pritožbo zoper sklep o dedovanju, ki tak dedni dogovor (zgolj) povzema.

Po določilu 7. člena ZDKG ima izvenzakonska partnerica, ki s svojim delom ali zaslužkom prispeva k ohranitvi oziroma razvoju kmetije, prednost pred bratoma zapustnika, ki na kmetiji ne živita in sta preskrbljena. Dedič, ki bi sicer imel prednost, se lahko izloči le v primeru taksativno naštetih razlogov iz 11. člena ZDKG.

Namen ločitve zapuščine od premoženja dedičev je varstvo zapustnikovih upnikov pred upniki prezadolženih dedičev. Izkazan mora biti verjeten obstoj terjatve proti zapustniku in pogoj, da bi bili dediči prezadolženi.

Prevzemnik kmetije mora biti sam sposoben, da na kmetiji gospodari, zato prevzemnik ne more biti tisti, ki iz tujine preko tretje osebe (ki je sicer usposobljena za kmetovanje) na tak način gospodari s kmetijo.

Ob določanju prevzemnika zaščitene kmetije mora sodišče uporabiti zakonska merila iz 7. do 13. člena ZDKG tako, da bo dosežen osnovni namen zakona, kar pomeni, da jih ne sme obravnavati ločeno od celotnega duha zakona. tekst : Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. O b r a z l o ž i t e v : Z izpodbijanim vmesnim sklepom je sodišče prve stopnje za dediča oziroma prevzemnika nepremičnega premoženja zapustnika, ki mu je bilo po smrti vrnjeno v denacionalizacijskem postopku z odločbo Upravne enote Š. L., Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in regionalni razvoj, št. 3211-4/2003/LM, z dne 28.7.2003, določilo zapustnikovega vnuka B. H.. Proti sklepu vlagajo pritožbo v uvodu tega sklepa navedeni dediči zapustnika. Uveljavljajo vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlagajo spremembo sklepa tako, da se za dedinjo zapuščine določi M. K.. Podrejeno predlagajo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Navajajo, da bi moralo prvo sodišče ob ugotovitvah, da imata oba dediča, ki se potegujeta za prevzem kmetije, za to enake možnosti po 1. odstavku 7. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev

Če nihče od dedičev ne izpolnjuje pogojev po ZDKG za prevzem zaščitene kmetije, v zakonu ni podlage za določanje nujnih dednih deležev, ampak dediči dedujejo kmetijo v skladu s splošnimi predpisi o dedovanju, vsak torej svoj zakoniti dedni delež.

Sodišče prve stopnje ni presojalo vseh zakonskih pogojev za dedovanje zaščitene kmetije in je bilo zato potrebno sklep razveljaviti in vrniti zadevo v nov postopek.

Merila, na podlagi katerih zapuščinsko sodišče določi prevzemnika zaščitene kmetije, je treba uporabiti tako, da je dosežen temeljni namen ZDKG, izražen v 1. členu zakona.