UPRS Sodba in sklep I U 1914/2017-25

I. Tožba zoper sklep o prekinitvi postopka Mestne občine Novo mesto 321-68/2017 (404) z dne 2. 8. 2017 in zahtevek tožnice za priznanje statusa stranskega intervenienta v postopku, se zavrže.

II. Tožba zoper soglasje Občinske uprave, Urada za prostor in razvoj 321-57/2017 z dne 12. 5. 2017 v zvezi z odločbo Mestne občine Novo mesto 321-68/2017-15 (404) z dne 19. 10. 2017, se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

IV. Zahtevek stranke z interesom, Hotela A. d.o.o., za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Občinska uprava, Urad za prostor in razvoj (v nadaljevanju organ prve stopnje) je Hotelu A. d.o.o. izdala soglasje za podaljšanje obratovalnega časa, za obdobje od 12. 5. 2017 do 31. 12. 2017. Soglasje o podaljšanju obratovalnega časa Hotelu A. d.o.o. je bilo izdano na podlagi Odloka o merilih za izdajo soglasij za obratovanje gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost v podaljšanem obratovalnem času v Mestni občini Novo mesto (v nadaljevanju Odlok).

Zoper navedeno soglasje je tožnica 25. 5. 2017 vložila pritožbo in zahtevek za priznanje pravice do stranske udeležbe v postopku ter 29. 5. 2017 še dopolnitev pritožbe. Mestna občina Novo mesto (v nadaljevanju organ druge stopnje) je 2. 8. 2017 izdala sklep 321-68/2017 (404), s katerim je postopek reševanja tožničine pritožbe zoper soglasje prekinila do pravnomočne rešitve pritožničinega statusa stranskega intervenienta. Tožnica je 22. 8. 2017 vložila zahtevo za izdajo odločbe o pritožbi in odločitev o zahtevi za priznanje stranske udeležbe v roku 7 dni. Dne 5. 9. 2017 je tožnica vložila tožbo zaradi molka organa in predlagala, da sodišče samo odloči o stvari in o zahtevi tožnice za priznanje stranske udeležbe oz. podrejeno, da tožbi ugodi, sklep o prekinitvi postopka z dne 2. 8. 2017 odpravi, odločbo z dne 24. 7. 2017 odpravi, pritožbo Hotela A. d.o.o. zoper sklep 26. 7. 2017 zavrže, tožnici prizna pravico do stranske udeležbe v postopku, pritožbi zoper soglasje ugodi tako, da soglasje odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, oz. podrejeno, da sklep o prekinitvi postopka z dne 2. 8. 2017 odpravi, ter organu druge stopnje naloži, da odloči o pritožbi tožnice zoper soglasje z dne 12. 5. 2017 ter odloči o zahtevi tožnice za priznanje stranske udeležbe v roku enega meseca. V obeh zahtevkih tožnica zahteva povrnitev stroškov postopka.

Dne 20. 9. 2017 je tožnica vložila dopolnitev tožbe in sicer je tožbo zoper odločbo z dne 24. 7. 2017 umaknila, prav tako je umaknila tožbeni zahtevek, da se pritožba Hotela A. d.o.o. zoper sklep 321-57/2017 (618) z dne 27. 6. 2017, s katerim je bila tožnici priznana lastnost stranske udeleženke v postopku, zavrže, ker nima več pravnega interesa za tožbo. Vztraja pa, da je njena pritožba zoper soglasje utemeljena.

Organ druge stopnje je med postopkom 19. 10. 2017 izdal odločbo 321-68/2017-15 (404), s katero je tožničino pritožbo zoper soglasje zavrnil. V obrazložitvi odločbe organ druge stopnje povzema dejansko stanje in dodaja, da v primeru izdaje soglasja za obratovalni čas gostinskega lokala gre za posebno obliko upravne odločbe, pri kateri upravni organ prve stopnje odobritev vloge, ki jo poda gostinec, le potrdi s podpisom na obrazcu. Obrazec je predpisan s Pravilnikom o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (v nadaljevanju Pravilnik). Odločba je vsak akt (ne samo akt izdan v standardni obliki odločbe), s katero je bilo meritorno odločeno o pravici ali obveznosti stranke. Merila in pogoji, ki jih pred izdajo soglasja preverja organ prve stopnje, so navedena v Odloku in v Pravilniku. Organ prve stopnje je pri izdaji soglasja o podaljšanju obratovalnega časa upošteval vse določbe Odloka in Pravilnika. Pri podajanju soglasja za podaljšani delovni čas organ prve stopnje ni dolžan preverjati ali je gostinski obrat pridobil uporabno ali gradbeno dovoljenje in ali je glede na zakonodajo, ki opredeljuje spomeniško varstvo objektov, dovoljeno širiti gabarite stavb ali ne. Enako velja tudi za kršitve javnega reda in miru, ki sodijo v pristojnost Policije in kršitve, ki bi jih morebiti obravnaval Tržni inšpektorat RS. Tožena stranka oz. njen upravni organ je bil s strani Tržnega inšpektorata RS obveščen, da ni bilo nobene prijave, ki bi se nanašala na Kavarnico B., ravno tako pa tudi Tržni inšpektorat RS po uradni dolžnosti ni zaznal nobenih kršitev. Tožnica pa v pritožbi ni izkazala, da je hrup iz Kavarnice B. dejansko moteč in prekomeren, saj hrupa ni nikoli merila. V konkretnem primeru gre za subjektivno oceno prekomernosti hrupa. Kavarnica B. se nahaja znotraj Hotela A. ter stavba, v kateri ima poslovne prostore oz. odvetniško pisarno tožnica, se nahajata na območju mestnega jedra Novega mesta, v katerem je glede na določila 106. člena Občinskega prostorskega načrta Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju OPN) opredeljena mešana raba prostora in posledično III. stopnja varstva pred hrupom. To pomeni, da za območje mestnega jedra ne veljajo posebne omejitve varstva pred hrupom in je organ prve stopnje s tem, ko je izdal soglasje k podaljšanem delovnem času ugotovil, da je hrup terase v velikosti in s kapaciteto oseb, kot ga ima Kavarnica B., skladen z omejitvami in ga je na takšnem območju mogoče pričakovati. V mestnem jedru je pričakovati običajno raven hrupa, saj tam ves čas poteka promet, v večini objektov se nahajajo trgovine in gostinski lokali. Tožnica ima v stavbi, ki meji na Kavarnico B., prijavljeno dejavnost odvetniške pisarne z delovnim časom od 7.00 do 15 ure in ob ponedeljkih in sredah od 17.00 do 19.00 ure. Tožnica zahteva pravico do miru in počitka med 22.00 in 6.00 uro zjutraj, ravno tako pa jo motijo lučke na terasi. Organ druge stopnje ugotavlja, da je tožnica edina, ki jo moti hrup, svetloba in vse kar je povezano s Kavarnico B. Ostali prebivalci na tem naslovu oz. drugih sosednjih stavb niso nikoli podali nobenih pritožb. Prav tako tožnica ni nikoli merila dejanskega hrupa in tako ni izkazala, da je raven hrupa prekoračena. Poleg tega ima tožnica pisarno locirano tako, da gleda na Glavni trg, kar pomeni, da ima okna na drugo stran, ne pa na stran, ki meji na Kavarnico B. Iz tega razloga tudi osebe, ki sedijo na terasi, ne morejo videti v njeno pisarno, ampak na zunanji hodnik in WC. V pisarno odvetnice lahko kvečjemu gledajo obiskovalci terase drugega gostinskega lokala. Tožnica meni, da se je zaradi obratovanja kavarnice poslabšala njena pravica do varnosti, vendar organ druge stopnje navaja, da je dejstvo, da morajo vsi občani skrbeti za svojo varnost na lastno pobudo glede na okolje, v katerem živijo. Organ druge stopnje zaključuje, da so tožničini razlogi, da je vloga nepopolna, ker ni vsebovala podatka o tem, da gre za enoto nastanitvenega gostinskega obrata, ki svojo dejavnost opravlja zunaj zaprtih prostorov na odprti terasi, neutemeljeni. Glede na določbe 2. člena Odloka ni potrebno navesti, ali ima gostinski obrat tudi zunanjo teraso, saj je terasa del gostinskega obrata. Je pa pri presoji ali se podaljšan delovni čas dopusti pomemben javni interes, ki je v konkretnem primeru izkazan, saj gre za edini hotel v mestnem jedru. Prav tako je organ druge stopnje zavrnil tožničino navajanje, da imajo drugi lokali krajši obratovalni čas. Kot nazadnje je tožnica še navajala, da lahko Hotel A. hotelskim gostom omogoči kajenje na drugi večji terasi na vrhu strehe, ki je precej oddaljena od njenega zasebnega prostora. V tem primeru gre za teraso, do katere ima dostop le osebje in na njej, razen klimatske naprave in več cevi ni ničesar, gostom pa je dostop prepovedan. Zgornja terasa ni del gostinskega obrata Kavarnice B. in jo gostje ne smejo uporabljati. Organ druge stopnje je tako zaključil, da je izdano soglasje pravilno in zakonito ter v skladu z Odlokom in Pravilnikom.

Po pozivu sodišča je tožnica izjavila, da vztraja na tožbi. V tožbi navaja, da sta izdano soglasje in odločba organa druge stopnje nezakonita. Tožnica meni, da ji je bila kršena pravica do sodelovanja v postopku, v katerem bi lahko opozorila na ključna dejstva. Ni ji bilo omogočeno, da bi se pred izdajo odločbe seznanila z ugotovitvami organa druge stopnje in da bi nasprotni stranki postavljala vprašanja. Te kršitve so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, dejansko stanje je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Nadalje navaja, da je organ prve stopnje arbitrarno in nekritično požigosal soglasje za podaljšani obratovalni čas. V nadaljevanju tožbe tožnica povzema dejansko stanje ter dodaja, da je organ druge stopnje napravil nepravilne zaključke, saj meni, da organ prve stopnje pri izdaji soglasja ni preveril ali so bile v zvezi s tem že izdane kakšne odločbe ali pa prijave. Prav tako meni, da javni interes za tako majhno kavarniško teraso, ki povzroča nesorazmeren hrup in prekomerno vznemirjanje, ne obstoji. V lokalu ni turistov, ampak glasni ljudje, ki v glavnem posedajo v lokalu. Kršena ji je pravica do miru in počitka, občinski organi pa so dolžni varovati tožničino ustavno pravico do miru in počitka. Glede na navedeno tožnica v razširitvi tožbe z dne 26. 11. 2017 predlaga, da sodišče tožbi ugodi tako, da sklep o prekinitvi postopka z dne 2. 8. 2017 odpravi, da tožnici prizna pravico do stranske udeležbe v postopku, da soglasje z dne 12. 5. 2017 odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, da odločbo z dne 19. 10. 2017 odpravi in vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Podrejeno pa tožnica sodišču predlaga, da sklep o prekinitvi postopka z dne 2. 8. 2017 odpravi, da sodišče toženi stranki naloži, da mora o tožničini pritožbi zoper soglasje z dne 12. 5. 2017 in o zahtevi tožnice za priznanje stranske udeležbe odločiti v roku enega meseca, da soglasje z dne 12. 5. 2017 odpravi in vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Dne 15. 12. 2017 je tožnica vložila še eno razširitev tožbe z enakim tožbenim predlogom kot 26. 11. 2017.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in odgovoru na razširitev tožbe prereka tožbene navedbe ter dodaja, da je bil tožnici s sklepom z dne 27. 6. 2017, ki je postal pravnomočen 6. 9. 2017, priznan status stranske udeležbe v postopku, saj je bilo o pritožbi tožnice zoper soglasje z dne 12. 5. 2017 tudi odločeno. V nadaljevanju vztraja na obrazložitvi iz odločbe z dne 19. 10. 2017 ter dodaja, da ni bilo kršeno določilo 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je postopek izdaje soglasja poseben postopek. Določba 146. člena ZUP se nanaša na postopek do izdaje odločbe na prvi stopnji in se ne upošteva v postopku pritožbe. Organ druge stopnje pa se je v odločbi opredelil do vseh pritožbenih navedb. V odgovoru na tožbo ponovno dodaja, da se pri izdaji soglasja ne navaja razlogov za izdajo soglasja. Tožena stranka predlaga, da se primarni in podrejeni tožbeni zahtevek tožnice zavrne, tožnici pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom, Hotel Lovec Novo mesto d.o.o., navaja, da tožnica sploh nima pravnega interesa od sodišča karkoli zahtevati. Tožnica v vlogah na dolgo in široko marsikaj navaja le iz njej znanih razlogov, bistva pa ne predstavi. Stranka z interesom se pridružuje stališču tožene stranke, razen v delu, ko sodišču predlaga naj tožbeni zahtevek (primarni in podrejeni) zavrne, sama namreč predlaga, da sodišče vse zahtevke tožnice zavrže, tožnici pa naloži povrnitev stroškov postopka.

K I. točki izreka:

Tožba se zavrže.

Po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je upravni spor dopusten le v primerih, ko izpodbijani posamični konkretni akt ustreza opredelitvi dokončnega upravnega akta, kot je vsebovana v določilu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, po katerem je upravni akt odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, za kar pa očitno ne gre v konkretnem primeru, v katerem je v izpodbijanem sklepu odločeno zgolj o procesnem vprašanju glede začasne prekinitve postopka upravnega odločanja do sprejema odločbe o predhodnem vprašanju, ki je relevantno za odločitev o stvari v konkretnem primeru. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu sicer lahko izpodbijajo tudi procesni akti, vendar zgolj tisti procesni akti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, za kar pa očitno ne gre v obravnavani sporni zadevi, saj v tej sporni zadevi izpodbijani sklep, s katerim je bil postopek odločanja le prekinjen, očitno ni tak sklep. Ker sklep o prekinitvi postopka sam po sebi očitno ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari, zato tudi ne more uživati samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, upoštevaje določila drugega odstavka 5. člena v povezavi z drugim odstavkom 2. člena ZUS-1. Enako stališče je v primerljivih zadevah sodišče že večkrat izrazilo, med drugim v sklepih II U 190/2012 z dne 20. 3. 2013 in III U 80/2015 z dne 10. 4. 2015.

Izpodbijani akt (sklep o prekinitvi postopka) ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.

Ker je o tožničinem zahtevku za priznanje statusa stranske udeleženke v postopku bilo odločeno, sodišče ni sledilo predlogu tožnice, da o tem zahtevku odloči sodišče.

K II. točki izreka:

V zadevi je sporna tudi pravilnost in zakonitost soglasja prvostopenjskega organa o podaljšanem obratovalnem času od 12. 5. 2017 do 31. 12. 2017, ki je bilo izdano Hotelu A. d.o.o..

Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je 12. člen Zakona o gostinstvu (v nadaljevanju ZGos), ki določa, da lahko samoupravna lokalna skupnost sprejme akt, s katerim določi podrobnejša merila za določitev obratovalnega časa glede na potrebe gostov in potrebe kraja. Na podlagi tega zakonskega določila je Mestna občina Novo mesto sprejela Odlok. Na podlagi 6. člena Odloka, lahko pristojni občinski organ gostinskemu obratu, ki se nahaja v mestnem jedru Novega mesta, izda soglasje za podaljšani obratovalni čas največ do 2. ure zjutraj. Na podlagi 2. člena Odloka o soglasju k podaljšanem obratovalnem času gostinskega obrata oziroma kmetije odloča pristojni občinski organ na podlagi naslednjih meril: 1. območje, kjer se gostinski obrat nahaja: a) mestno jedro Novega mesta, b) stanovanjski objekti ali objekti v stanovanjskih naseljih, c) obrtne cone, večnamenski objekti, 2. vrsta gostinskega obrata: a) nastanitveni gostinski obrati (hoteli, moteli, penzioni, prenočišča, hotelska naselja, počitniške hiše in apartmaji, planinski in drugi domovi, kampi), b) prehrambeni gostinski obrati (restavracije, gostilne, kavarne, slaščičarne, okrepčevalnice, bari ter obrati za pripravo in dostavo jedi), 3. vključenost gostinskega obrata v turistično ponudbo, kulturno – zgodovinsko, zabavno in športno – rekreacijsko ponudbo, 4. varstvo pred hrupom, 5. interesi gostincev in kmetov, 6. ko je izkazan javni interes.

Kot je razvidno iz izpodbijanega soglasja, je organ prve stopnje v obdobju od 12. 5. 2017 do 31. 12. 2017 Hotelu A. d.o.o., dovolil obratovanje v podaljšanem obratovalnem času, in sicer od ponedeljka do nedelje, od 22. do 24. ure. V primeru izdaje soglasja za obratovalni čas gostinskega lokala gre za posebno obliko upravne odločbe, pri kateri upravni organ svojo odobritev vloge, ki jo poda gostinec, le potrdi s podpisom na obrazcu. Izdajo takšne odločbe brez obrazložitve, s katero se ugodi zahtevku stranke in na predpisanem obrazcu, omogočajo nekateri predpisi¹. V konkretnem primeru je takšen obrazec predpisan v 13. členu Pravilnika.

K obrazložitvi izpodbijane odločbe sodišče dodaja, da mora na podlagi 2. člena Odloka pristojni organ občine pri izdaji soglasja za podaljšanje obratovalnega časa upoštevati različna merila, med drugim tudi kje se gostinski obrat nahaja, vrsto gostinskega obrata, vključenost gostinskega obrata v turistično ponudbo, interese gostincev in kmetov, javni interes in tudi varstvo pred hrupom z vidika varstva zasebnosti (35. člen Ustave RS) stanovalcev v neposredni bližini javnega lokala. Te vidike je namreč treba upoštevati že neposredno na podlagi Ustave RS (prvi odstavek 15. člena Ustave RS), kajti svobodna gospodarska pobuda je omejena z javno koristjo (drugi odstavek 74. člena Ustave RS) in v okviru te javne koristi je pristojni organ ugodil predlogu Hotela A. d.o.o. za podaljšanje obratovalnega časa in je po oceni sodišča upošteval tako podjetniške interese Hotela A. d.o.o., kot interese tožnice in drugih prizadetih oseb. Zakonodajalec je dal pooblastilo Ministru za gospodarstvo, da določi obratovalni čas gostinskih obratov (prvi odstavek 12. člena ZGos). Dal pa je tudi zakonsko pooblastilo občinam, da lahko sprejmejo akt, v katerem glede na potrebe gostov in značilnosti ter potrebe kraja v skladu s predpisom iz prvega odstavka 12. člena ZGos, določijo podrobnejša merila za določitev obratovalnega časa. Tudi Odlok v 6. členu določa, da gostinec lahko obratuje v podaljšanem obratovalnem času, če za to pridobi pisno soglasje pristojnega organa občine. Merila iz tretjega odstavka 12. člena ZGos pa so merila samoupravne lokalne skupnosti. Ker je predmetno področje stvar (primarnega) urejanja samoupravnih lokalnih skupnosti, v skladu z podzakonskim aktom ministra, ima tožena stranka glede iskanja ustreznega ravnotežja med nasprotujočimi interesi podjetnika in stanovalcev v bivalnem naselju določeno polje proste presoje, v katero sodišče poseže samo, če bi bila odločitev očitno nerazumna oziroma neuravnotežena (enako tudi Upravno sodišče RS v sodbi I U 932/2010 z dne 13. 4. 2011). Taka pa izpodbijana odločitev ni. Tožničin ugovor v pritožbi in v tožbi, da je hrup, ki nastaja na terasi moteč in da svetilke na terasi svetijo premočno, je pavšalen, saj ni predložila potrebnih dokazov, ki bi izkazovala, da so njena navajanja utemeljena.

Tožnica v tožbi ugovarja, da ji je bila kršena pravica do sodelovanja v postopku, v katerem bi lahko opozorila na ključna dejstva. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da se med upravnimi listinami nahaja uradni zaznamek, iz katerega izhaja, da si je uradna oseba ogledala sporno teraso ter, da v zvezi z ogledom ni bil napravljen zapisnik. Po presoji sodišča, bi tožena stranka, če je ocenila, da je v konkretnem primeru treba opraviti ogled, tega morala opraviti na predpisan način tako, da bi omogočila sodelovanje strank pri ogledu in da bi o ugotovitvah napisala zapisnik. Ker se to ni izvedlo je to kršitev pravil postopka. Pri tem pa se zastavlja vprašanje ali je v zadevi podana bistvena kršitev pravil postopka. Bistvena kršitev pravil postopka bi bila podana, če bi ogled v nenavzočnosti tožnice vplival na ugotovljeno dejansko stanje. Iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje pa izhaja, da si je tožena stranka sporno teraso ogledala zgolj zaradi trditve tožnice, da terasa nima ograje, ki bi zastirala pogled na zasebne prostore sosednje stavbe. Ker je v konkretnem primeru bil ogled opravljen samo iz razloga ugotovitve položaja terase in poslovnega prostora, ki pa glede na podatke v upravnem spisu očitno ni sporno, navedena procesna kršitev po presoji sodišča ni bistvena. Prav tako po mnenju sodišča tožnica v tožbi ni z ničemer dokazala, da bi v primeru seznanitve z uradnim zaznamkom glede ogleda bilo dejansko stanje drugače ugotovljeno ter, da bi bila posledično odločitev tožene stranke lahko drugačna. Tožnica pa tudi sicer v tožbi ne navede, katera so tista dejstva oziroma dokazi, ki jih ni imela možnosti predstaviti, oziroma katera so tista dejstva in okoliščine, o katerih se zaradi nenavzočnosti na ogledu ni mogla izjaviti in učinkovito braniti svojih pravic in pravnih koristi. Povedano drugače, pri uveljavljanju te kršitve bi morala tožnica povsem določno izkazati vzročno zvezo med navedeno kršitvijo določb postopka in drugačno odločitvijo v tej zadevi. To velja še toliko bolj, ker se predmetno soglasje izda na podlagi meril, ki so določena v Odloku. Tožnica v tožbi in dveh razširitvah tožbe obrazlaga lokacijo svoje pisarne, stanovanja in balkona stanovanja, vendar se ta njena navajanja ne razlikujejo od navedb v obrazložitvi odločbe organa druge stopnje. Navajanja tožnice, da jo moti hrup gostov, ki „feštajo“ in da ta hrup vdira skozi okno, ni bil predmet ogleda. Drugih dokazov, ki bi morebiti lahko pripeljali do drugačne odločitve pa tožnica ni predložila. Zatrjevanja tožnice v tožbi se ne razlikujejo od navedb v obrazložitvi odločbe organa druge stopnje. Prav tako tožnica v tožbi ne navede določno, v čem bi njena navzočnost pri izvedbi ogleda lokacije tožničinih prostorov lahko vplivala na drugačno odločitev v zadevi, zato očitana kršitev postopka ni mogla vplivati oziroma izboljšati tožničinega pravnega položaja in je ni mogoče šteti za bistveno.

Z vsem navedenim je po mnenju sodišča odgovorjeno na vse navedbe tožnice, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot drugostopenjski organ zavrača tudi sodišče (71. člen ZUS-1).

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji in ni razpisalo glavne obravnave, ker so po presoji sodišča bili vsi relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnica v tožbi sodišču predlaga, da zasliši A.A., ki je zaposlena pri tožnici in B.B., ki je delala pri tožnici na podlagi pogodb, ter po potrebi druge priče. Tožničin predlog po zaslišanju prič je neobrazložen (nesubstanciran) in vsebinsko prazen. Na podlagi podatkov v upravnem spisu in na podlagi obrazložitve odločbe, po presoji sodišča tudi ni potreben, in ne bi privedel do drugačne odločitve, zato ga sodišče iz tega razloga zavrača.

K III. točki izreka:

Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

K IV. točki izreka:

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom Hotel A. d.o.o. temelji na 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom (objektivno gledano) uspela s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena oziroma da se tožbeni zahtevek tožnice zavrže, je zaradi navedenega načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le ''potrebni stroški'', je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo take, ki so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, saj s svojimi navedbami ni vplivala na odločitev sodišča. Glede na navedeno stranki z interesom stroški postopka ne gredo. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 ter v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.

---------------------------

1Vilko Androjna, Erik Kerševan, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, str. 419.