VSMB Sklep VII Kp 58713/2025

Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se kot neutemeljena zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Lendavi zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje za vložitev ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Lendavi II K 58713/2025 z dne 19. 8. 2025 (točka I izreka), ki ga je v točki II izreka zavrglo.

Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni, tako da predlogu za vrnitev v prejšnje stanju ugodi in s tem dovoli vložitev ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvo pritožbenih navedb je, da razlog za obsojenčevo napačno razumevanje sodbe o kaznovalnem nalogu ni zgolj subjektivne narave, temveč sta na njegovo nepravilno razumevanje sodbe vplivali dve ključni objektivni okoliščini, ki ju je sodišče prve stopnje pri sprejemu odločitve prezrlo. Prva pritožbeno izpostavljena okoliščina je dejstvo, da obdolženec očitanega dejanja sploh ni storil, druga pa, da mu je policist Policijske postaje Lendava B. B. ob sprejemu njegove izjave rekel, da iz te zadeve "ne bo nič", zato je imel obsojenec temu ustrezno percepcijo pri branju sodbe, katere vsebino je napačno razumel.

Z zagovornikom ni mogoče soglašati. Skladno z določbo tretjega odstavka 445.č člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) lahko sodišče ob smiselni uporabi določb 89. in 90. člena ZKP dovoli vrnitev v prejšnje stanje le obdolžencu, ki iz upravičenih razlogov zamudi rok za ugovor. Pri odločanju o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je namreč pomembno zgolj, ali so podani opravičljivi razlogi za zamudo določenega procesnega dejanja (v obravnavanem primeru za vložitev ugovora). Kaj je opravičljiv razlog za zamudo, je dejansko vprašanje v vsakem konkretnem primeru posebej. Opravičljiv razlog je vsaka takšna okoliščina, na katero obdolženec objektivno ni mogel vplivati, pa tudi taka, ki jo je sam povzročil, vendar ne namerno (na primer huda telesna poškodba v prometni nesreči, ki jo je sam zakrivil).¹ Opravičljivi razlogi za zamudo morajo biti tehtne narave, z zadostno stopnjo zanesljivosti in prepričljivosti pa jih mora izkazati vlagatelj prošnje. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno izpostavilo, da je predmetna sodba o kaznovalnem nalogu jasna in nedvoumna (kot obsodilna sodba,² zoper katero je dopusten ugovor, ki se vloži v 15 dneh od vročitve sodbe o kaznovalnem nalogu) in da zatrjevan razlog zamude za vložitev ugovora (ker je obsojenec napačno razumel prebrano sodbo) ne predstavlja zunanjega, od njega neodvisnega dogodka ali okoliščine, na katero objektivno ni mogel vplivati, ampak izrazito subjektivno okoliščino na njegovi strani (njegovo zmoto oziroma napako pri razumevanju sodbe, četudi nezavedno), zaradi katere tudi po presoji pritožbenega sodišča predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče ugoditi.

V obravnavani zadevi zagovornik ne zatrjuje, da obsojenec sodbe o kaznovalnem nalogu ni razumel, temveč navaja, da je sodbo napačno razumel, ker dejanja ni storil in ker je policist v predkazenskem postopku izjavil, da "iz tega ne bo nič". Vendar iz teh trditev po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja utemeljenost upravičenega³ vzroka za zamudo, upoštevaje jasno in nedvoumno vsebino obsodilne sodbe o kaznovalnem nalogu pa izpostavljeni okoliščini, četudi bi se izkazali za resnični, ne predstavljata objektivnih ovir, ki bi obdolžencu preprečevale pravočasno vložitev ugovora. Obsojenčevo prepričanje o lastni nedolžnosti namreč ne more predstavljati objektivne okoliščine za zamudo roka, upravičenega pričakovanja ugodnega izida postopka pa ne more ustvariti niti morebitna neformalna izjava uradne osebe oziroma izjava policista, dana v fazi zbiranja obvestil. Glede na navedeno se odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v izpodbijanem sklepu, izkaže za pravilno, pritožbene navedbe, ki takšnemu zaključku nasprotujejo, pa za neutemeljene.

Kršitev pravice do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist oziroma kršitev pravice do obrambe in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da sodišče prve stopnje ni izvedlo zaslišanja obsojenca in policista B. B., čeprav bi izvedba teh dokazov dodatno potrdila obsojenčeve navedbe. Pritožniku je sicer pritrditi, da teh dokazov ni izvedlo, temveč je v točki 9 razlogov izpodbijanega sklepa navedlo, da zaslišanja obsojenca in policista B. B. ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev sodišča, vendar pa v tej zvezi ni mogoče zanemariti, da so relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka v primerjavi z absolutnimi relativne zato, ker ne predpostavljajo nepravilnosti in nezakonitosti sodne odločbe. Pritožbeno sodišče jih namreč ne upošteva po uradni dolžnosti, prav tako pa ne zadošča, da pritožnik nanje le dovolj argumentirano opozori, temveč mora dokazati, da je kršitev vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe.⁴ Ker obramba te vzročne zveze ni dokazala, uveljavljana kršitev ni podana. Ob tem je še izpostaviti, da v primeru, ko že iz trditev ne izhaja utemeljenost uveljavljenega vzroka za zamudo, tudi morebitna izkazanost teh trditev ne more vplivati na pravilnost zaključka, ki ga je v tej zvezi sprejelo sodišče prve stopnje.⁵

Ker predmet presoje ni sodba o kaznovalnem nalogu, temveč izpodbijani sklep, pritožbeno sodišče pritožbe ni preizkusilo v delu, v katerem zagovornik z navedbami, da zbrana obvestila policistov sploh niso dokaz in da je sodišče prve stopnje zgolj sledilo navedbam tožilstva, smiselno graja pravilnost sodbe o kaznovalnem nalogu.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kakšnih kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Odločba o plačilu sodne takse temelji na določbi 7. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in tarifni številki 74013 taksne tarife ter je posledica neuspešne pritožbe.
-------------------------------
¹ M. Baškovič, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 1. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 562.
² Kljub drugačnemu pritožbenemu zavzemanju lahko takšno sodbo tudi po presoji pritožbenega sodišča vsaka povprečna oseba, tudi pravni laik, razume le kot obsodilno sodbo.
³ Dikcija tretjega odstavka 445.č člena ZKP, medtem ko prvi odstavek 89. člena ZKP govori o "opravičenih" razlogih.
⁴ Z. Dežman, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 908.
⁵ Prim. sklep Višjega sodišča v Celju PRp 74/2023 z dne 6. 7. 2023.