VSRS Sklep XI Ips 23582/2025

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženca zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) podaljšal pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zagovornica je zoper izpodbijani pravnomočni sklep vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP s predlogom, naj Vrhovno sodišče ugodi zahtevi in odpravi pripor.

3Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila odvetnica 1. 4. 2025 postavljena za obdolženčevo zagovornico po uradni dolžnosti. Obdolženec je 28. 4. 2025 za zastopanje v tej kazenski zadevi pooblastil odvetnika Ingmarja Bloudka. Sodišče je zato odvetnico s sklepom II K 23582/2025-80 z dne 29. 4. 2024 razrešilo. Odvetnica je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila 8. 5. 2025, torej po izdaji sklepa o razrešitvi, vendar še pred njegovo vročitvijo odvetnici.

4Sklep o razrešitvi je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje oziroma ne glede na to, kdaj je vročen zagovorniku. Samo dejstvo razrešitve funkcije zagovornika po uradni dolžnosti ima za posledico, da so vsa njegova procesna dejanja, opravljena po razrešitvi, nedovoljena.¹ Odvetnica od izdaje sklepa o razrešitvi torej ni imela več podlage za opravljanje dolžnosti zagovornice po uradni dolžnosti, kar pomeni, da v času vložitve zahteve za varstvo zakonitosti ni bila upravičena do tega procesnega dejanja. Ker je torej zahtevo za varstvo zakonitosti vložila oseba, ki nima te pravice (drugi odstavek 422. člena ZKP), jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP.

¹ Sklepa Vrhovnega sodišča RS XI Ips 33/2009 z dne 7. 5. 2009 in I Ips 232/2000 z dne 5. 10. 2000.