VSK sklep Kp 542/2007

Pritožbi zasebnega tožilca S.K. se ugodi in izpodbijani sklep r a z v e l j a v i .

Okrajno sodišče v Ajdovščini je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo zasebnega tožilca S.K. z dne 21.2.2007, ki jo je vložil proti neznanemu storilcu v smeri storitve kaznivega dejanja obrekovanja po 3. odst. 170. čl. KZ.

Zoper sklep se smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožuje zasebni tožilec. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati določbo 431. čl. v zvezi s čl. 59 in 128 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in opraviti predlagana posamezna preiskovalna dejanja. Sodišče druge stopnje zato predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo iz razloga, ker zasebni tožilec tudi v dopolnitvi ni sporočil imena in priimka obdolženca, zaradi česar takšna tožba ni bila sposobna obravnave. Tega zaključka pritožnik niti ne izpodbija, pač pa utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče njegovo vlogo šteti kot predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj v smislu 431. čl. ZKP. Čeprav je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je sodišče prve stopnje vlogo zasebnega tožilca obravnavalo tudi v smeri oprave posameznega preiskovalnega dejanja, pa je dalje zaključilo, da določba 431. čl. ZKP te pravice zasebnemu tožilcu ne daje, temveč jo ima izključno le državni tožilec.

V zvezi z navedeno razlago sicer drži, da določba 431. čl. ZKP kot upravičenega predlagatelja omenja le državnega tožilca, vendar ima pritožnik prav, ko meni, da ta pravica pripada tudi njemu kot zasebnemu tožilcu. Kot namreč izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 8.4.2004 opr. št. Up-119/02, je ustavno sodišče, odločujoč o upravičenosti enakega zahtevka, vendar podanega po oškodovancu kot tožilcu, pojasnilo, da je z razlago, da gre pravica iz 431. čl. ZKP le državnemu tožilcu, oškodovanec kot tožilec postavljen v neenakopraven položaj z državnim tožilcem, zaradi česar je kršena pravica iz 2. odst. 14. čl. Ustave. Po mnenju Ustavnega sodišča bi zato sodišče pri razlagi določbe 431. čl. ZKP moralo izhajati iz določb 429 v zvezi s 63. in 186. čl. ZKP ter oceniti, katere od predlaganih preiskovalnih dejanj bi bilo potrebno opraviti. Navedeno razlago pa je po mnenju pritožbenega sodišča moč uporabiti tudi v danem primeru. Kolikor namreč zasebni tožilec po določbi 186. čl. ZKP sme od preiskovalnega sodnika zahtevati preiskavo, potem izhajajoč iz argumentacije navedene ustavne odločbe, ni videti razlogov, da ne bi mogel predlagati tudi oprave posameznega preiskovalnega dejanja, če je od tega dejanja odvisna njegova odločitev o vložitvi zasebne tožbe. Interes po opravi preiskovalnega dejanja pa je zasebni tožilec v konkretnem primeru tudi izkazal z navedbo, da bi šele z zaslišanjem policista T.B. lahko prišel do podatkov o storilcu, katere potrebuje za vložitev zasebne tožbe.

Ker je glede na obrazloženo pritožba zasebnega tožilca S.K. utemeljena, je sodišče druge stopnje njegovi pritožbi na podlagi 3. odst. 402. čl. ZKP ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. V nadaljnjem postopku bo zato sodišče prve stopnje moralo vlogo zasebnega tožilca obravnavati kot predlog za opravo posameznega preiskovalnega dejanja v smislu določbe 431. čl. ZKP.