VSRS Sklep I Ips 50706/2021

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

1Okrajno sodišče v Mariboru je v obravnavani zadevi kot prepoznega zavrglo predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ki so jo vložili oškodovankini pooblaščenci, odvetniki pooblaščene odvetniške družbe. Višje sodišče je pritožbo oškodovankinih pooblaščencev zavrnilo in odločilo o plačilu sodne takse.

2Zoper pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in ugotovi kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 60. člena ZKP, prvim odstavkom 87. člena ZKP in tretjim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih (ZS).

Pomembna dejstva

3Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je zavrglo kazensko ovadbo, vloženo zoper A. A., osumljeno kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Oškodovanca, ki sta ovadbo vložila, sta bila poučena o pravici do prevzema kazenskega pregona tako, da "v roku trideset dni od prejema tega sklepa... [vložita] predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj oziroma obtožni predlog." Sklep je bil oškodovancema vročen 23. 7. 2021, pooblaščencem pa 7. 7. 2021. Pooblaščenci so predlog za opravo več posameznih preiskovalnih dejanj vložili 14. 9. 2021 in ga dopolnili 16. 9. 2021.

Nosilno stališče v izpodbijanih sklepih

4Okrajno sodišče je odločitev oprlo na stališče, da je rok 30 dni (drugi odstavek 60. člena ZKP) prekluziven subjektivni rok, ki se je iztekel 23. 8. 2021, in je torej tekel tudi med ti. sodnimi počitnicami. Okrajno sodišče je zavrnilo uporabo pravila, po katerem procesni roki, ki sicer tečejo od vročitve sodnih pisanj, v nenujnih zadevah začnejo teči prvi dan po izteku ti. sodnih počitnic. Zavzelo je stališče, da vročitve pisanj državnega tožilca ni mogoče šteti za vročitev sodnega pisanja.

5Višje sodišče tega stališča ni sprejelo (5. točka obrazložitve), vendar je ugotovilo, da je odločitev pravilna iz drugih razlogov. Zavzelo je stališče, da je rok iz drugega odstavka 60. člena ZKP materialne narave, ker ureja oškodovančevo "pravico do kazenskega pregona, ki mu jo daje kazenski materialni zakon." Zato se ne upoštevajo dnevi, ko se pri državnem organu ne dela, in se torej rok lahko izteče tudi v času trajanja ti. sodnih počitnic. Z njegovim potekom oškodovanec "izgubi pravico, ki jo ima po materialnem zakonu." Pri tem se je sklicevalo na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18. 12. 1996, ki je rok za vložitev zasebne tožbe razlagalo kot materialni rok. Tudi po presoji višjega sodišča se je rok iz drugega odstavka 60. člena ZKP iztekel 23. 8. 2022, predlog pooblaščenca pa je bil prepozen.

Vsebina zahteve

6Vrhovni državni tožilec se zavzema za stališče, da je rok iz drugega odstavka 60. člena ZKP procesne narave. Razloge za takšno stališče prepoznava v drugih določbah ZKP (o bistvenih kršitvah določba kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) in v položaju oškodovanca kot tožilca (ki vstopa v procesni položaj državnega tožilca - 63. člen ZKP), ki voljo prevzeti kazenski pregon izrazi z opravo procesnega dejanja. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je opiranje višjega sodišča na navedeno mnenje občne seje z dne 18. 12. 1996 zmotno; nasprotuje tudi preozki razlagi tretjega odstavka 83. člena ZS.

Dovoljenost zahteve

7Tudi vrhovni državni tožilec more zahtevo za varstvo zakonitosti (praviloma) vložiti le "po pravnomočno končanem kazenskem postopku," ne glede na to, ali se vlaga zoper pravnomočno končno sodno odločbo ali zoper druge odločbe, sprejete v pravnomočno končanem kazenskem postopku (prvi odstavek 420. člena ZKP).

8V obravnavani zadevi je zahteva vložena zoper sklep, s katerim je sodišče zavrglo predlog za opravo preiskovalnih dejanj, ki ga je vložil oškodovankin pooblaščenec. Za dovoljenost zahteve je najprej odločilno vprašanje, ali je mogoče šteti, da je kazenski postopek pravnomočno končan.

Iz ustaljene presoje Vrhovnega sodišča izhaja, da za odločitev o tem vprašanju ni pomembna delitev na predkazenski in (sodni) kazenski postopek (sodba I Ips 94/2004 z dne 12. 1. 2006), ampak je pomembno, ali ima konkretna odločitev, ki se izpodbija, učinke prepovedi ponovnega sojenja ali ne (oziroma primerljive učinke). Vrhovno sodišče je dovolilo zahtevo zoper sklep o zavrnitvi zahteve za preiskavo (v določenih primerih, sodba I Ips 94/2004 z dne 12. 1. 2006), in ni dovolilo zahtev zoper sklepe, s katerimi je sodišče odločalo predpostavkah teka kazenskega postopka (na primer v sodbi I Ips 9/2004 z dne 22. 1. 2004 in v sodbi I Ips 13340/2017 z dne 2. 9. 2021).

9V obravnavani zadevi je torej odločitev o dovoljenosti zahteve odvisna od tega, ali v njej prepoznamo odločitev o (pravici do) kazenskega pregona (kar je, v grobem, stališče višjega stališča) ali (zgolj) odločitev o procesnih predpostavkah za prevzem pregona s predlogom za posamezna preiskovalna dejanja (za kar se, v bistvu, zavzema vrhovni državni tožilec).

10Stališče vrhovnega državnega tožilca je pravilno. Rok iz drugega odstavka 60. člena ZKP je procesne in ne materialne narave. Podlage za stališče višjega sodišča, da oškodovanec (kot tožilec) s prevzemom pregona uveljavlja (svojo) pravico do kazenskopravnega pregona, ni najti v določbah kazenskega materialnega prava. Takšnega tolmačenja prav tako ne narekujeta ne Ustava in ne Evropska konvencija o človekovih pravicah, kot je razbrati iz presoje Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki oškodovancu kot tožilcu ne priznavata samostojne pravice do (zasebnega) kazenskega pregona (glej sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-776/14-15 z dne 22. 6. 2017, 11. točka obrazložitve). Nadalje, v kontekstu 11. člena Direktive 2012/29/EU z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj je mogoče institut oškodovanca kot tožilca razumeti kvečjemu kot mehanizem presoje tožilčeve odločitve, da se kazenski pregon ne izvede. In končno, podlage za takšno tolmačenje ne omogoča niti navedeno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 18. 12. 1996, ki se opira na drugačno zakonsko ureditev položaja zasebnega tožilca (in s tem razmejitev med sistemoma javne in zasebne obtožbe) in na drugačno ureditev učinkov zamude roka za vložitev zasebne tožbe.

11Nasprotno, besedilo ZKP jasno sporoča, da je rok iz drugega odstavka 60. člena ZKP procesne narave. To je rok, v katerem mora oškodovanec - če naj začne pregon - opraviti procesno dejanje (peti odstavek 60. člena ZKP, prim. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 142). S tem procesnim dejanjem oškodovanec pridobi položaj stranke postopka (144. člen ZKP) in pred kazenskim sodiščem zastopa obtožbo. Vendar pa to ne pomeni, da je odločanje o kazenski obtožbi hkrati tudi odločanje o oškodovančevi pravici do kazenskopravnega pregona. Posebnost njegovega položaja je v tem, da (kljub procesni legitimaciji udeleževati se postopka kot stranka) oškodovanec kot tožilec ne zatrjuje, da je v kazenskopravnem sporu tudi osebno stvarno legitimiran, tj. da je nosilec (kazensko)materialnopravnega upravičenja v razmerju do domnevnega storilca. Ta razkorak med procesno in stvarno legitimacijo oškodovanca najjasneje sporoča drugi odstavek 63. člena ZKP: v njegov procesni položaj lahko - po lastni presoji - v vsakem trenutku, do konca glavne obravnave, ponovno vstopi državni tožilec.

12Pravilnost vložnikovega stališča hkrati pomeni, da je z izpodbijanim sklepom sodišče odločilo izključno o pravočasnosti predloga oškodovankinih pooblaščencev, tj. o predpostavki procesnih dejanj, ki jih ta predlaga. V nastalem položaju ni nobene ovire, da državni tožilec - po zavrženju kazenske ovadbe - o svoji zahtevi za začetek kazenskega pregona ne odloči drugače. Izpodbijana odločba torej nima učinkov, ki bi bili primerljivi z učinki prepovedi ponovnega sojenja, in jo je treba na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP kot nedovoljeno zavreči.

13Odločitev je bila sprejeta soglasno.