VSC Sklep III Kp 46955/2017

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je predsednik senata Okrožnega sodišča v A. na podlagi določb prvega odstavka 502.a člena, tretjega in četrtega odstavka 502.b člena ter prvega odstavka 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugodil predlogu Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije z dne 15. 6. 2021, št. Kt/12503/2019, in zoper pravno osebo A., s poslovnim naslovom U., odredil podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi v višini 94.500.000,00 EUR, tako da se formalnemu lastniku, zakonitemu zastopniku ali katerikoli drugi pooblaščeni osebi/organu navedene osebe prepove odtujitev, obremenitev in izvajanje drugih pravic razpolaganja z blagovnimi znamkami, vpisanimi v register blagovnih znamk pod številkami in imeni: 1. A., reg. št. X., 2. B., reg. št. Y., 3. C., reg. št. Z, 4. D., reg. št. Q. 5. E., reg. št. L., ter se odredi vpis podaljšanja prepovedi v register blagovnih znamk pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino. Na podlagi tega sklepa lahko začasno zavarovanje traja najdlje do dne 21. 5. 2022.

2Zoper sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem protipravne premoženjske koristi so se pravočasno pritožili zagovorniki obtoženega A. A. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve določb Ustave Republike Slovenije, s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zavrne predlog Specializiranega državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem protipravne premoženjske koristi z dne 15. 6. 2021.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da so tako razlogi pritožbeno izpodbijanega sklepa kakor tudi aktualne pritožbe popolnoma identični obrazložitvi prvostopenjskega sklepa z dne 20. 5. 2021, opr. št. X K 46955/2017, s katerim je bilo podaljšano začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi zoper pravno osebo M. in pritožbenim navedbah zagovornikov obdolženega A. A. v pritožbi zoper citirani sklep z dne 7. 6. 2021.

5Sodišče druge stopnje znova ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu s tehtnimi argumenti dokazalo obstoj vseh pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi tudi zoper pravno osebo A.

6Ugotoviti gre, da je prvostopenjsko sodišče pod točkami 10 do 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa z razumnimi razlogi utemeljilo obstoj temeljnega pogoja za podaljšanje ukrepa in sicer utemeljenega suma, da so obdolženi storili v obtožnici očitana jim kazniva dejanja. V predmetni kazenski zadevi je bila zoper obdolžence vložena obtožnica, zahtevani dokazni standard pa je bil zanesljivo ugotovljen in potrjen s podatki in dokazi, zbranimi v predkazenskem postopku ter tekom preiskave. Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo, da doslej izvedeni dokazi zahtevanega dokaznega standarda v predmetni fazi kazenskega postopka niso ovrgli.

7Sodišče prve stopnje se je tudi v tem sklepu pod točko 11 obrazložitve ustrezno opredelilo do bistvenega poudarka pritožbe, v katerem pritožniki izpostavljajo izvedensko mnenje s področja intelektualne lastnine, izdelano po izvedencu prof. dr. J. M., ki je podal bistveno nižjo oceno tržne vrednosti blagovnih znamk A. in B. na dan 10. 2. 2011 ter na dan 31. 3. 2015 (1.132,84 EUR oz. 401,19 EUR) kot pa izhaja iz poročila B. K. z dne 12. 1. 2011. Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na vsebino komunikacije med obdolženima A. B. in A. C. v času sprejemanja Sporazuma o reprogramu obveznosti iz katere izhaja, da so se obdolženi dogovarjali, kako bodo zaščitili premoženje pred upniki in pri tem omenjali blagovne znamke. Sprejemljiv je dokazni zaključek prvega sodišča, da obdolženi predmetnega prenosa ne bi izpeljali, če jim ne bi bilo znano, da imata omenjeni blagovni znamki veliko premoženjsko vrednost. Obe pa naj bi bili vredni, kot izhaja iz dokaznega gradiva, 3,5% poslovnega deleža v družbi A., kar je v času prodaje znašalo 29.000.000,00 EUR, pozneje pa zaradi donosa na delnico 35.450.476,33 EUR, kot pravilno opozarja prvo sodišče. Zato sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku prvega sodišča, da cenitev J. M. zaenkrat ni omajala, kaj šele ovrgla zahtevanega dokaznega standarda zahtevanega za podaljšanje predmetnega stvarnega omejevalnega ukrepa, v nadaljevanju kazenskega postopka pa bo dejanska vrednost omenjenih blagovnih znamk predmet ustrezne dokazne presoje.

8Tudi v aktualni pritožbi zagovorniki sodišču prve stopnje zmotno očitajo, da se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do zagovora obdolženega A. C., saj so spregledali, da ta obdolženec zagovora še ni podal. V predmetnem kazenskem postopku sploh še ni bil zaslišan. Glede ostalih dokazov, ki jih še navajajo zagovorniki in do katerih naj se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne bi opredelilo in sicer Pravnega mnenja Odvetniške družbe I. z dne 24. 1. 2011 oziroma jih ni izvedlo (zaslišanje priče D. K.), se je prvo sodišče opredelilo že v sklepu z dne 4. 12. 2020, opr. št. X Ks 46955/2017, ko je tudi pojasnilo, da je pravno mnenje del dokaznega gradiva, katerega vsebino bo v nadaljevanju kazenskega postopka ocenjeval oziroma presojal razpravni senat. Sodišče druge stopnje znova v celoti sprejema takšno pravno presojo prvega sodišča.

9O obstoju verjetnosti terjatve v višini 94.500.000,00 EUR je prvo sodišče nanizalo izčrpne razloge pod točko 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa, saj se v predmetni kazenski zadevi v primeru izreka obsodilne sodbe obdolžencem lahko izreče varnostni ukrep odvzema premoženjske koristi (74. in 75. člen KZ-1).

10Tudi sedaj izpodbijani sklep o začasnem zavarovanju pod točko 16 obrazložitve vsebuje pravilne razloge glede nadaljnjega obstoja nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem, onemogočena ali precej otežena uveljavitev terjatve. Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožniki, da ta presoja prvega sodišča temelji le na okoliščinah, ki sodijo v opredelitev znakov očitanih kaznivih dejanj, brez ustrezne konkretizacije te nevarnosti. Kot že v predhodnih sklepih, je sodišče prve stopnje tudi tokrat uspešno opozorilo na samo težo kaznivih dejanj ter okoliščine kot so dosedanja postopanja obdolžencev in način izvrševanja kaznivih dejanj (prikrivanje prave narave prejema premoženjske koristi, prikrivanje identitete pri prenosih koristi, nahajanje premoženja v tujini, uporaba tujih pravnih in fizičnih oseb pri skrivanju lastništva premoženja). Svoje zaključke je prvo sodišče pospremilo tudi z presojo relevantnih dokazov, seveda v okvirih zahtevanega dokaznega standarda in zato ni slediti pritožnikom, da v tem delu izpodbijani sklep ni obrazložen oziroma, da naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka ter pravico obdolžencev do lastnine iz 33. člena Ustave ter domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

11Sorazmernost ukrepa je prvo sodišče ustrezno utemeljilo pod točko 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa s sklicevanjem na višino očitane protipravne premoženjske koristi na eni strani in vrednost predmeta zavarovanja na drugi. S pravilno argumentacijo je zavrnilo očitek pritožnikov, da naj bi bila utemeljen sum in posledično tudi sorazmernost ukrepa ovržena s Cenilnim poročilom prof. dr. J. M. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje pod točko 11 obrazložitve ustrezno pojasnilo, zakaj kljub navedeni cenitvi blagovnih znamk vztraja pri zaključku, da zahtevani dokazni standard še ni bil omajan. Pod točko 18 obrazložitve pa se je še jasno opredelilo do časa trajanja podaljšanega stvarnega omejevalnega ukrepa v skladu z določbami tretjega in četrtega odstavka 502.b člena ZKP.

12Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

13Če bo za obdolženega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.