VSC Sklep VIII Kp 3099/2017

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je predsednik senata Okrožnega sodišča v Celju na podlagi prvega odstavka 502.a člena, tretjega in četrtega odstavka 502.b člena ter po prvem, drugem in tretjem odstavku 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugodil predlogu Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije (SDT), št. Kt/11268/2018 z dne 26. 6. 2025, ter odredil podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi zoper A. A. in zoper obtoženo pravno osebo B. d.o.o. tako, da je podaljšal prepoved odtujitve ter obremenitve njunih lastnih nepremičnin, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa, do vključno dne 14. 7. 2026.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženega C.C. iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi v celoti odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik kot novost izpostavlja, da nepremičnine v lasti pravne osebe B. d.o.o. niso več obremenjene s tako visokimi hipotekami, zato ukrep ni več sorazmeren. Po novih ocenah GURS so te nepremičnine vredne več kot 10.000.000,00 EUR, pri tem pa je obtožena pravna oseba že poravnala dolg do družbe Č. v višini 206.287,06 EUR, kar dokazujejo sklepi Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici. Dodatno izpostavlja zamudno sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju, s katero je sodišče ugotovilo, da je skupna hipoteka v višini 2.000.000,00 EUR (knjižena pri nepremičninah ID znak parcele ... 281/1, ... 293/23, ... 293/25, ... 293/28 in ... 811/5) prenehala. Tako pri nepremičninah v lasti pravne osebe ostajajo vpisane le tri hipoteke v korist Č., pri čemer mora sodišče dve hipoteki za zneska 308.534,63 EUR in 309.272,22 EUR šteti kot eno, saj se nanašajo na izterjavo ene in iste terjatve. Navedeno po mnenju pritožnika pomeni, da so nepremičnine obremenjene le s hipotekami v skupni višini okoli 313.714,95 EUR.

Zagovornik poudarja tudi nastajanje škode družbi B. d.o.o. zaradi nezmožnosti pridobitve soglasja za dokončanje sončne elektrarne.

5Kot je pritožbeno sodišče že nakazalo v sklepu III Kp 3099/2017-1221 z dne 11. 12. 2024 na str. 6, zagovornik C. C. ni zagovornik pravne osebe B. d.o.o., zato ne more podajati navedb v njeno korist.¹ Ob tem je treba dodati, da zagovornik pravne osebe B. zoper izpodbijani sklep z dne 18. 12. 2025 pritožbe sploh ni vložil (vložil jo je le zoper sklep z dne 25. 7. 2025, ki je bil s strani pritožbenega sodišča razveljavljen). Zato so vse pritožbene navedbe zagovornika obtoženega C. C., ki se nanašajo na pravno osebo B. d.o.o. — tako glede zatrjevane nesorazmernosti ukrepa zaradi izbrisa hipotek kot glede očitka neobrazložitve nevarnosti onemogočenja ali otežitve kasnejšega odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi —, neupoštevne, saj jih ni podal upravičeni subjekt, zato se pritožbeno sodišče do njih ni dolžno opredeljevati, ob odsotnosti pritožbe zagovornika pravne osebe pa pritožbeno sodišče sklepa v tem delu tudi ne preizkuša po uradni dolžnosti.

6V preostalem delu pritožba v bistvenem ponavlja navedbe, ki jih je zagovornik uveljavljal že v pritožbi zoper sklep X K 3099/2017 z dne 26. 7. 2024. Ker je bilo na te očitke že odgovorjeno v že citiranem sklepu Višjega sodišča v Celju III Kp 3099/2017-1221 z dne 11. 12. 2024, se pritožbeno sodišče glede identičnih trditev v celoti sklicuje na razloge navedenega sklepa in tudi sklepa III Kp 3099/2017 z dne 19. 12. 2023. V luči pritožbeno problematiziranih okoliščin se namreč glede odločilnih dejstev v korist obtoženca ni nič spremenilo, pritožbeno sodišče pa poudarja, da kazenski postopek, zlasti na pritožbeni ravni, ni namenjen ponavljajočemu uveljavljanju vselej istih razlogov, s katerimi so bili očitki že preizkušeni in argumentirano zavrnjeni.

7Glede obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, iz katerega izvira protipravna premoženjska korist, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da utemeljenost suma izhaja iz pravnomočne obtožnice. Od pravnomočnosti obtožnice dalje pa sodišče ni izvedlo nobenih dokazov, ki bi utemeljenost suma lahko ovrgli ali omajali.

8Zagovornik C. C. ne more omajati obstoja utemeljenega suma, ki je že potrjen s pravnomočno obtožnico, z izpostavljanjem mnenja izvedenca dr. D. D., saj je vrednotenje in tehtanje izvedenih dokazov, vključno s presojo verodostojnosti izpoved prič ter izvedencev, predmet nadaljnjega postopka. V pritožbi zagovornik namreč podaja lastno dokazno oceno, ko zatrjuje, da izvedenec, zaslišan na glavni obravnavi, ni vztrajal pri svojem izvedenskem mnenju in da naj bi izrecno navedel, da s strani sodišča ni prejel celotne dokumentacije v pregled. Vendar iz zvočnega prepisa glavne obravnave z dne 23. 4. 2025 takšne pritožbene trditve ne izhajajo; nasprotno, iz prepisa ni razvidno niti, da izvedenec ne bi razpolagal z vso relevantno dokumentacijo, niti ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo ali izpodbilo obstoj utemeljenega suma.

9Zagovornik podaja preuranjeno dokazno oceno, ko zatrjuje, da družbi Č. in E. d.o.o. z ravnanji obtoženih nista bili oškodovani oziroma da sta dobili vse plačano (upoštevaje pobot, umike predlogov za izvršbo in sklenjen notarski sporazum) ter da zato ni interesov za vodenje tega postopka. S takšnimi preuranjenimi navedbami v tej fazi postopka ne more računati na pritožbeni uspeh. Presoja, v kolikšni meri morebitna razsodba v civilnih zadevah, ki temelji na drugačni pravni podlagi, vpliva na obstoj zakonskih znakov v tej kazenski zadevi očitanih kaznivih dejanj, bo lahko predmet nadaljnjega postopka.

10Napačno je stališče pritožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo domneve nedolžnosti s tem, ko naj bi verjetnost terjatve utemeljevalo zgolj z utemeljenim sumom izvršitve kaznivih dejanj, iz katerih naj bi protipravna premoženjska korist izvirala, ter so pritožbene navedbe, da gre za kršitev ustavno zajamčene domneve nedolžnosti, kot ta izhaja iz 3. člena ZKP in 27. člena Ustave RS, neutemeljene. Domneva nedolžnosti, kot si jo razlaga pritožnik, bi imela za posledico, da bi bilo mogoče ukrep začasnega zavarovanja odrediti le v primeru, ko bi bilo storilcu kaznivo dejanje pravnomočno dokazano z gotovostjo, kar pa ni sprejemljivo, saj bi odvzem premoženjske koristi v mnogih primerih onemogočilo ali vsaj resno otežilo. Tako je začasno zavarovanje skladno s 502. členom ZKP mogoče odrediti že v tako zgodnji fazi, kot je predkazenski postopek, kjer zadošča že standard verjetnosti utemeljenih razlogov za sum. V konkretni zadevi pa je v teku kazenski postopek, in sicer v fazi po pravnomočnosti obtožnice, kar pomeni, da je podana še višja stopnja verjetnosti (utemeljen sum).

11Razloge, zaradi katerih je še vedno izkazana verjetnost terjatve, je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Takšni razlogi na ravni utemeljenega suma izhajajo iz doslej zbranih dokazov tekom kazenskega postopka in jim v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče ter se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

12Neutemeljen je očitek pritožnika, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo nevarnosti, da bi obtoženec skril, odtujil, uničil ali kako drugače razpolagal s premoženjem, iz katerega bi se lahko izpolnil denarni zahtevek za odvzem premoženjske koristi in s tem onemogočil ali znatno otežil izpolnitev tega zahtevka. Sodišče prve stopnje po mnenju zagovornika ni navedlo konkretnih dolžnikovih ravnanj, katerih posledica je zmanjševanje njegovega premoženja in s tem zmanjšanje možnosti za uspešno uveljavitev denarne terjatve. Tak očitek kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP pa po presoji pritožbenega sodišča ni podan.

13Nevarnost odtujitve oziroma razpolaganja s premoženjem, iz katerega bi se lahko poplačal zahtevek za odvzem premoženjske koristi, je namreč sodišče prve stopnje opisalo v točki 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je argumentirano pojasnilo, da na konkretno in resno nevarnost odtujitve in skrivanja premoženjske koristi kaže že način storitve obtoženemu C. C. očitanih kaznivih dejanj, ki jih je, kot je to bilo ugotovljeno na ravni utemeljenega suma, izvrševal z zlorabo položaja direktorja družb Č. in E. skozi daljše časovno obdobje, vse z namenom, da bi sebi in družbam, katerih lastnik je sam ali njegovi družinski člani, pridobil veliko protipravno premoženjsko korist. Utemeljeno je torej sklepati, da vse navedeno kaže na načrtno nezakonito in koristoljubno ravnanje C. C., ki je v času, ko je bil direktor družb Č. in E., poskrbel za to, da je glavnino dolga do družb Č. in E. ustvaril pri družbah F., G., B. in H., medtem ko je glavnino terjatev do družb Č. in E. ustvaril pri družbah I. in J. Posledično terjatev ni mogoče pobotati, družbi F. in G. (kjer je velika večina dolga do družb Č. in E.) sta v stečaju brez vsakega premoženja, v imenu družb I. in J. pa C. C. sedaj terja plačilo sredstev po posojilnih pogodbah od družbe Č., čeprav slednja s temi sredstvi ni nikoli razpolagala, saj so bila takoj prenakazana na TRR družbe F., od tam pa C. C. oziroma njegovim družbam. C. C. je po razrešitvi z mesta direktorja družb Č. in E. (28. 10. 2015) začel z odtujevanjem in prenosom svojega premoženja na ožje družinske člane (na svojega sina A. A. ter hčerko K. K.). Ob tem je C. C. poslovne deleže odsvojil (s hkratnim vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve v njegovo korist) le v družbah B. in H., torej v družbah, ki naj bi jima z očitanimi kaznivimi dejanji pridobil protipravno premoženjsko korist in niso v stečaju, ne pa tudi v družbah I. in J., v katerih je koncentriral (fiktivne) terjatve zoper družbo Č.

14Takšno obtoženčevo ravnanje v obravnavanem primeru nikakor ni zanemarljivo, saj gre za pomembno okoliščino glede načina izvršitve očitanega kaznivega dejanja, na podlagi katere je mogoče utemeljeno sklepati tudi o obstoju realne in konkretne nevarnosti, da bo obtoženec premoženje, ki je predmet začasnega zavarovanja, skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njim razpolagal, s čimer bo onemogočil ali znatno otežil odvzem premoženjske koristi po končanem kazenskem postopku. Takšna ravnanja obtoženca so po presoji pritožbenega sodišča dovolj aktivna, tudi ob upoštevanju pritožbeno izpostavljenih sklepov VSL I Cpg 506/2021 in VSC I Cp 23/2022.² Da pravni posel prenosa nepremičnin v k.o. ... (tj. darilne pogodbe med C. C. in A. A.) ne predstavlja nikakršne nevarnosti oteževanja morebitnega odvzema premoženjske koristi v smislu ZKP, je zgolj pritožnikovo stališče, ki ne more privesti do drugačne odločitve. Na pravilnost zaključkov prvega sodišča ne vpliva niti pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je od očitanih prenosov premoženja na A. A. (od leta 2016) preteklo približno deset let, saj to obdobje po oceni pritožbenega sodišča ni tako dolgo, da bi bi bil utemeljen zaključek, da obtoženec v sedanjem (relevantnem) obdobju ne bi deloval v smeri onemogočanja ali oteževanja morebitnega kasnejšega odvzema premoženjske koristi.³ Pri tej presoji časovne oddaljenosti prenosov premoženja je treba upoštevati tudi, da je bil ukrep začasnega zavarovanja odrejen že leta 2021, torej do morebitnih prenosov od takrat dalje ni prišlo ravno zaradi odrejenega ukrepa.

15Ker je bil predmetni zakonski pogoj v predhodnih sklepih o podaljšanju začasnega zavarovanja že večkrat preizkušen in potrjen, pritožba pa ni vnesla prav nobenih novih okoliščin, ki bi vplivale na presojo obstoječe nevarnosti, je ta tudi po presoji pritožbenega sodišča še vedno podana ter pri zaključkih prvostopenjskega sodišča v ničemer ne gre za splošno in hipotetično ugibanje o domnevnih nadaljnjih ravnanjih, kar zmotno navaja pritožnik. Začasnega zavarovanja namreč ne bi mogli praktično nikoli odrediti, če na nevarnost ne bi bilo mogoče sklepati iz predhodnih ravnanj obdolženih oseb, saj bi se ob čakanju na njihova razpolaganja povsem izničil namen začasnega zavarovanja, ki je ravno v tem, da se tovrstna razpolaganja preprečijo.

16Zagovornik neutemeljeno navaja, da ni izpolnjen pogoj nujnosti in sorazmernosti podaljšanja začasnega zavarovanja pri A. A. ter pri tem izpostavi, da je vrednost nepremičnega premoženja, ki je predmet zavarovanja, povsem nesorazmerna domnevno pridobljeni premoženjski koristi.

17Četudi drži, da načeloma vsak poseg v lastninsko pravico predstavlja za lastnika omejitev in posledično škodo, to ne pomeni, da je izrečen ukrep podaljšanja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi v konkretnem primeru nesorazmeren. Na to presojo ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na sklep VSC I Cp 225/2022 z dne 22. 6. 2022.⁴ Vrednost nepremičnin, ki jih je obtoženi C. C. na podlagi darilne pogodbe z dne 26. 8. 2016 prenesel na svojega sina A. A., je po najnovejšem vrednotenju nepremičnin iz leta 2025 ocenjena na 290.760,00 EUR. Zgolj zato, ker je skupna vrednost nepremičnin že po oceni GURS višja od očitane premoženjske koristi, pa ukrep ni nezakonit ali nesorazmeren, pri čemer je potrebno upoštevati še, da ne pomeni odvzemna lastninske pravice, temveč le prepoved odsvojitve premoženja, medtem ko to premoženje obtoženčev sin še vedno uporablja, saj premoženje ostaja v njegovi posesti, kar bistveno zmanjšuje invazivnost ukrepa (tako pravilno prvo sodišče v tč. 17 napadenega sklepa). Ukrep tako po oceni pritožbenega sodišča še vedno prestane test sorazmernosti ter ne predstavlja prekomernega posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS obtoženca in njegovih bližnjih sorodnikov.⁵

18Pritožnik graja tudi dolžino trajanja ukrepa, kar utemeljuje zlasti z navedbami, da niso izkazani pogoji utemeljenega suma, nevarnosti bodočega razpolaganja s premoženjem in sorazmernosti. Pri tem se je prvo sodišče v tč. 19 napadenega sklepa ustrezno opredelilo do trajanja ukrepa, pojasnilo, da je bila na glavni obravnavi že zaslišana glavnina prič, da gre za izjemno obsežno zadevo, pri čemer je že upoštevalo, da lahko, skladno z 502.b členom ZKP, ukrep traja najdalj do 14. 7. 2026 in ne do 28. 7. 2026, kot je to predlagalo SDT. Zato zgolj golo pritožbeno zatrjevanje, da ukrep traja predolgo, pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati.

19Pritožbene trditve o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter o kršitvah določb ZKP so tako neutemeljene, podaljšanje predmetnega ukrepa pa ne pomeni zlorabe tega instituta, kar neosnovano trdi zagovornik.

20Do že večkrat podanih pritožbenih navedb, da: (-) iz sklepa ne izhaja precejšnja oteženost morebitnega kasnejšega odvzema premoženjske koristi; (-) so bile nepremičnine pridobljene prej, preden naj bi se obtoženec oziroma pravne osebe okoristile z domnevno protipravno premoženjsko koristjo, ki naj bi izvirala iz očitanih kaznivih dejanj; (-) da je rok za odgovor na predlog SDT za podaljšanje začasnega zavarovanja prekratek, se je pritožbeno sodišče že opredelilo, v sklepih z dne 11. 12. 2024 in 6. 19. 12. 2023, na kar se tudi tokrat sklicuje.

21Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornika obtoženca niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Iz 36. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) tudi izhaja, da obdolžena pravna oseba ne more imeti istega zagovornika kot obdolženec.
² V katerih je bilo judicirano, da se v zvezi z zavarovanjem denarne terjatve poleg objektivne zahteva tudi subjektivna nevarnost, tj. aktivno ravnanje dolžnika v smeri zmanjševanja njegovega premoženja.
³ Kar je pritožbeno sodišče presojalo tudi v luči pritožbeno izpostavljenega sklepa VSL I Cp 614/2020 z dne 10. 4. 2020.
⁴ Iz katerega izhaja, da vpis prepovedi razpolaganja z nepremičninami za lastnika pomeni določeno prikrajšanje, ki mu povzroči škodo, za katero ni mogoče avtomatsko sklepati, da je le neznatna, saj je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice.
⁵ Smiselno enako tudi sklep VSL II Kp 17182/2015 z dne 27. 5. 2020.