445.a člen ZKP

Sodišče o ugovoru zoper kaznovalni nalog ne odloča vsebinsko, zato v tej fazi ocene dejanskega in pravnega stanja obdolženke ne more opraviti. Sodišče prve stopnje je pravilno in v skladu s četrtim odstavkom 445.č člena ZKP na podlagi obdolženkinega ugovora, prejetega dne 30.12.2024, s sklepom razveljavilo sodbo o kaznovalnem nalogu ter nameravalo nadaljevati kazenski postopek. Obdolžena se je proti temu sklepu pritožila, vendar s polemiziranjem svojega početja (torej pojasnjevanjem, zakaj naj bi prišlo do očitanega ji dejanja) dejansko pritrjuje pravilnosti razveljavitve kaznovalnega naloga, katerega je z ugovorom tudi zahtevala in je tako njena pritožba povsem nepotrebna. Sodišče prve stopnje mora, glede na četrti odstavek 445.č člena ZKP, nadaljevati kazenski postopek in razpisati glavno obravnavo, na kateri bo obdolžena imela možnost izjasniti se o vseh okoliščinah, ki jo obremenjujejo, navesti vsa dejstva, ki so ji v korist ter predlagati izvedbo razbremenilnih dokazov.

Zmotno je prepričanje pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo natančno ugotoviti, kateri storilec je povzročil katero poškodbo. V skladu z ustaljeno sodno prakso1 se šteje za skupno izvršitev kaznivega dejanja, če več storilcev istočasno in na enak način (v konkretnem primeru so to bili udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, pri tem pa se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje. Nastala posledica skupnega delovanja obdolženega A.C. ter že pravnomočno obsojenih F.C. in P.Š. je bila lahka telesna poškodba, zaradi česar ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Bistveno je torej, da je šlo za skupni učinek ravnanja vseh treh storilcev, kar je bilo tekom dokaznega postopka nedvomno ugotovljeno.

Če v pravnomočno končanem kazenskem postopku ni zanesljivih podatkov, da je obsojenec lastnik predmeta, ki je bil uporabljen pri kaznivem dejanju, se mora pred izdajo sklepa po členu 498 ZKP lastništvo predmeta predhodno ugotoviti.

Pravica do ugovora oziroma pravnega sredstva je lahko učinkovita samo v primeru, da je z njo upravičenec do pravnega sredstva pravilno in v celoti seznanjen. Obdolžencu mora biti sodba o kaznovalnem nalogu vročena tako, da je popolnoma jasno razvidno, da lahko pravico do pravnega sredstva uveljavi, česar pa sodba, ki je bila opremljena s klavzulo o pravnomočnosti in iz katere je izhajalo, da je sodba postala pravnomočna že 22. 3. 2018 ob vročitvi obdolžencu dne 29. 8. 2018, ni izpolnjevala. Ker obdolžencu sodba ni bila pravilno vročena, rok za vložitev ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu še ni začel teči.

Prepoved reformatio in peius velja v pritožbenem postopku pred sodiščem druge stopnje, v pritožbenem postopku pred sodiščem tretje stopnje, v ponovljenem postopku po razveljavitvi sodbe in tudi v postopku po ugodeni zahtevi za obnovo kazenskega postopka ter zahtevi za varstvo zakonitosti. V bistvu pa je prepoved reformatio in peius glede pritožbenega postopka pred sodiščem druge stopnje odveč. Obdolženec namreč že na podlagi določbe 383. člena ZKP, če je bila vložena pritožba samo v njegovo korist, ne bi mogel priti v slabši položaj; v slabši položaj lahko pride na podlagi uspešne pritožbe, ki jo je tožilec vložil v njegovo škodo. Pač pa učinkuje ta prepoved v novem pritožbenem postopku, ki ga zakon posebej ne ureja, torej po tistem, ko je bila po razveljavitvi sodbe v ponovljenem postopku izdana nova sodba. Če je prva sodba razveljavljena po pritožbi, podani samo v obdolženčevo korist, velja v pritožbenem postopku zoper novo sodbo prepoved reformatio in peius tudi, če sta se pritožili obe stranki in celo, če se je pritožil samo tožilec.

Sodišče prve stopnje je pravilno in v skladu s četrtim odstavkom 445.č člena ZKP na podlagi obdolženčevega ugovora s sklepom razveljavilo sodbo o kaznovalnem nalogu ter nameravalo nadaljevati kazenski postopek. Obdolženi se je proti temu sklepu pritožil, vendar s polemiziranjem navedb oškodovanke D.G., dejansko pritrjuje pravilnosti razveljavitve kaznovalnega naloga, katerega je z ugovorom tudi zahteval in je tako njegova pritožba povsem nepotrebna. Sodišče prve stopnje mora glede na četrti odstavek 445.č člena ZKP nadaljevati kazenski postopek in razpisati glavno obravnavo, na kateri bo obdolženi imel možnost izjasniti se o vseh okoliščinah, ki ga obremenjujejo, navesti vsa dejstva, ki so mu v korist ter predlagati izvedbo razbremenilnih dokazov.

Postopek izdaje kaznovalnega naloga je zelo poenostavljen. Zanj ne veljajo temeljna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja resnice, neposrednosti, ustnosti in kontradiktornosti ter javnosti sojenja. Upravičeni tožilec v postopku za izdajo kaznovalnega naloga je samo državni tožilec, ki lahko predlaga izdajo kaznovalnega naloga za vsa kazniva dejanja v pristojnosti okrajnega sodišča, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Državni tožilec predlaga izdajo kaznovalnega naloga ob vložitvi obtožnega predloga s posebno vlogo, ki jo priloži obtožnemu predlogu. Državni tožilec mora predlagati povsem konkretno kazen, opozorilno sankcijo in varnostni ukrep, ki naj se obdolžencu izreče v kaznovalnem nalogu, oziroma znesek premoženjske koristi, ki naj se mu odvzame. Predlaga lahko tudi izrek dveh ali več takšnih sankcij, ki se med seboj ne izključujejo. Predlagana kazenska sankcija tudi ne sme bistveno odstopati od kaznovalne politike sodišč za določena kazniva dejanja, saj bo moral državni tožilec upoštevati, da bo predlagani prestrogi kazenski sankciji obdolženec verjetno ugovarjal, z očitno prestrogo ali preblago sankcijo pa se tudi sodišče zaradi pravičnosti in en

Glede na to, da je sodišče prve stopnje že v sklepu II K 4567/2015 z dne 2.9.2016 tudi samo ugotovilo, da je na sodbi, s katero razpolaga obsojenka, napačno naveden datum pravnomočnosti (17.5.2016), pa bo to napako samo popravilo, kot je zapisalo v navedenem sklepu. Res je, kot navaja zagovornik, da postane pravnomočen izrek sklepa in ne njegova obrazložitev, vendar v tem primeru ne gre za vprašanje izreka, pomoto v datumu pravnomočnosti pa lahko sodišče samo popravi. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo po vsebini o predlogu že odločeno, je zato pravilna in vanjo ni treba posegati.

Tudi če bi oškodovanec podal premoženjskopravni zahtevek, sodišče v postopku za izdajo kaznovalnega naloga (po ureditvi, ki je veljala do spremembe ZKP-L) o njem ne bi moglo odločiti in bi oškodovanca zgolj napotilo na pravdo.

Sodišče lahko s sodbo izda kaznovalni nalog le, če se s predlogom tožilca strinja. V tem primeru je sodnik dolžan izreči kazensko sankcijo, ki jo je predlagal državni tožilec.

Sodišče lahko s sodbo izda kaznovalni nalog le, če se s predlogom tožilca strinja. V tem primeru je sodnik dolžan izreči kazensko sankcijo, ki jo je predlagal državni tožilec.

Državni tožilec v predlogu za izdajo kaznovalnega naloga ne more predlagati izreka kazenskih sankcij izven tistih, navedenih v drugem odstavku 445a člena ZKP, oziroma sodišče, ki je v celoti vezano na predlog državnega tožilca za izdajo kaznovalnega naloga, ne more izreči drugih ali drugačnih kazenskih sankcij od tistih, ki jih je predlagal državni tožilec.

V postopku za izdajo kaznovalnega naloga (v katerem sodišče obdolžencu na predlog državnega tožilca brez glavne obravnave izreče določeno kazensko sankcijo) ima obsojenec z vložitvijo ugovora možnost, da doseže razveljavitev sodbe o kaznovalnem nalogu, izvedbo glavne obravnave in izvajanje predlaganih dokazov.