VSL Sklep I Kp 75666/2022

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog obsojenca za združitev kazni, v katerem je predlagal združitev kazni po dveh sodbah avstrijskega sodišča, ki sta bili obe že priznani v Republiki Sloveniji.

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenca iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter kršitve 22. člena Ustave RS s predlogom, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za združitev kazni ugodi, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je predlog za združitev kazni zavrglo na podlagi četrtega odstavka 145. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1) ter na podlagi tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1.

5Uvodoma pritožnik sicer pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje v uvodu izpodbijanega sklepa navedlo napačno pravno podlago za zavrženje predloga za združitev kazni in sicer peti odstavek 407. člena ZKP, vendar v nadaljevanju neutemeljeno navaja, da je zato podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in da sploh ni jasno na podlagi katerega zakonskega določila je bil predlog za združitev kazni zavržen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč jasno izhaja, da je zakonska podlaga četrti odstavek 145. in tretji odstavek 139. člena ZSKZDČEU-1. Navedba napačnega člena v uvodu pa je očitna pisna pomota.

6Sodišče prve stopnje sicer pravilno povzema določbo četrtega odstavka 145. člena ZSKZDČEU-1, ki določa, da je za odločitev o obnovi postopka pristojna samo država izdaje, vendar pritožnik pravilno opozarja, da po 407. členu ZKP, ki je zakonska podlaga za združitev kazni, ne gre za obnovo postopka, temveč gre za t.i. nepravo obnovo postopka.

7Pritožbeno sodišče tako pritrjuje pritožniku, da pri nepravi obnovi postopka po 407. členu ZKP ne gre za obnovo postopka, kot je ta pojem uporabljen v 145. členu ZSKZDČEU-1. To izhaja tudi iz obrazložitve predloga ZSKZDČEU-1,¹ kjer se kot vsebina pojma obnove navaja prav ugotavljanje dejanskega stanja in odločanje o krivdi, kar pa je vsebina „prave“ obnove (410. člen ZKP). V nepravi obnovi se obnovi samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni, zato da se odpravijo določene pomanjkljivosti ali napake storjene pri izreku enotne kazni oziroma da se omogoči izvršitev enotne kazni zaradi okoliščin, ki so nastale po pravnomočnosti sodbe.² Zavrženje predloga obsojenca iz tega razloga zato ni utemeljeno.³

8Je pa pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za združitev kazni na podlagi določbe tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1, ki izrecno določa, da če se izvršitev tuje sodbe prevzame, domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. člena (prilagoditev kazenske sankcije, kadar ni združljiva s pravom RS) in 141. člena (delno priznanje in izvršitev), ki pa za obravnavano zadevo niso relevantni. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bi morale biti v postopku neprave obnove uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku, s tem pa bi bilo neizogibno spremenjeno trajanje kazni izrečene s tujo sodbo, kar pa ni dovoljeno. V postopku neprave obnove po 407. členu ZKP sprememba pravnomočne sodbe, ki je ni izreklo sodišče na območju RS, temveč sodišče v tuji državi, ni mogoča,⁴ pač pa je potrebno ravnati v skladu z morebitnimi mednarodnopravnimi akti, v obravnavani zadevi v skladu z ZSKZDČEU-1. Da sprememba tuje sodbe v postopku prevzema in izvršitve ni dovoljena pa je stališče, ki ga je že zavzela tudi sodna praksa,⁵ v zvezi z vprašanjem možnosti izvršitve kazni na alternativen način, uporabna pa je tudi za obravnavani primer. Predlagana združitev obeh kazni v postopku neprave obnove je torej nedovoljena in je odločitev prvostopenjskega sodišča, da predlog obsojenca za združitev kazni zavrže, pravilna.

9Pritožnik razlogov izpodbijanega sklepa v zvezi z določbo 139. člena ZSKZDČEU-1, niti ne izpodbija, zato s sklicevanjem na sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti III Pom-i 40358/2018 z dne 24. 9. 2018, ki se niti ne nanaša na enako pravno vprašanje, ne more uspeti.

10Pritožnik nadalje navaja, da je bil z izpodbijanim sklepom kršen 22. člen Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic, saj sprejeta odločitev pomeni odmik od enakega varstva pravic obsojenca v razmerju do drugih oseb, ki iste pravice uveljavljajo pred sodišči v RS.

11Zatrjevana kršitev ni podana. Določbe ZSKZDČEU-1 veljajo za vse slovenske državljane pod enakimi pogoji (131. člen ZSKZDČEU-1). Glede na to, da so države članice EU možnost sodelovanja v kazenskih zadevah zakonsko uredile v skladu z Okvirnim sklepom Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. 11. 2008⁶ (v nadaljevanju Okvirni sklep), kot to izhaja tudi iz 7. točke četrtega odstavka 2. člena ZSKZDČEU-1, Okvirni sklep pa v 8. členu določa prepoved spreminjanja izrečene kazenske sankcije, razen v izjemnih primerih, določenih v drugem in tretjem odstavku 8. člena (primeri iz 140. in 141. člena ZSKZDČEU-1), je položaj obsojenca enako urejen tudi v primerjavi z državljani drugih držav članic EU. Ureditev Okvirnega sklepa in ZSKZDČEU-1 temelji na načelu vzajemnega zaupanja med državami članicami EU pri pravosodnem sodelovanju z namenom določiti pravila, na podlagi katerih država članica zaradi lažje socialne rehabilitacije obsojene osebe prizna sodbo in izvrši kazensko sankcijo (5. točka preambule in 3. člen Okvirnega sklepa), v okviru česar je bila sprejeta določba o nespremenljivosti tuje sodbe. Ureditev, ki različna položaja utemeljeno ureja različno, pa ne more predstavljati kršitve pravic do enakega varstva pravic v postopkih pred sodišči.⁷

12Glede na pojasnjeno je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno, saj sodišče druge stopnje pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP).

¹ EVA: 2012-2030-0056, stran 317.
² Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, člen 407, točka 1.
³ Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 46836/2018 z dne 20. 4. 2022.
⁴ I Ips 194/2008 z dne 3. 7. 2008, I Ips 234/2004 z dne 29. 9. 2005.
⁵ I Ips 58578/2017 z dne 13. 9. 2018.
⁶ Uradni list Evropske unije L 327 z dne 5. 12. 2008, str. 27.
⁷ Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 46836/2018 z dne 20. 4. 2022.