VSM Sklep II Kp 13614/2018

Pritožba pooblaščenca A. A. se kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom II Ks 13614/2024 (pravilno II Ks 13614/2018) z dne 15. 5. 2024 na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo zahtevo za obnovo postopka, ki jo je vložil pooblaščenec A. A.

2Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije ter kršitve pravice do obrambe iz 5. člena EKČP, kot navaja v pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožba se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da A. A. v postopku, kjer je zahteval uvedbo preiskave zoper v uvodu navedene, nima lastnosti oškodovanca iz 6. alineje 144. člena ZKP in da ne more zahtevati obnove postopka, potem ko je bila njegova zahteva za preiskavo s pravnomočnim sklepom sodišča prve stopnje kot nedovoljena zavržena. Navaja, da prvi odstavek 411. člena ZKP določa, da smejo obnovo postopka zahtevati stranke in zagovornik, le v primeru obsojenčeve smrti pa jo smejo zahtevati tudi državni tožilec, če je postopek tekel na njegovo zahtevo in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP, navedeno določilo pa se torej nanaša le na primer, če bi obsojenec umrl. Ker navedeno določilo omogoča strankam vložitev zahteve za obnovo postopka, obnovo lahko zahteva tudi oškodovanec kot tožilec, ker je stranka v postopku v skladu s 144. členom ZKP. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje zahtevo za preiskavo s sklepom z dne 23. 7. 2018 neutemeljeno zavrglo kot nedovoljeno, pri tem pa zmotno ocenilo, da dejanje, ki se je z zahtevo za preiskavo očitalo osumljencem, ni kaznivo. Sodišču prve stopnje še očita, da ni vsebinsko konkretiziralo podlage za oceno, da A. A. ne more biti oškodovanec ter pojasnjuje, da slednji je oškodovanec, ker mu je z ravnanji osumljencev nastala škoda. Zato predlaga obnovo preiskovalnega postopka tako, da sodišče uvede preiskavo zoper navedene osumljence in se opredeli do statusa oškodovanca, ki ga A. A. doslej neutemeljeno ni priznavalo, opredeli pa se naj tudi do obstoja utemeljenega suma, česar doslej ni storilo, temveč se je ukvarjalo le z utemeljevanjem, zakaj A. A. ni oškodovanec pri osumljencem očitanih ravnanjih.

5Pritožba nima prav. Ne drži, da se sodišče prve stopnje v napadenem sklepu ni opredelilo do vseh dejstev, odločilnih za odločanje o zahtevi za obnovo postopka, ki jo je vložil pooblaščenec A. A. Pravilno je pojasnilo, da je bila zahteva za preiskavo kot nedovoljena zavržena in da je bila pritožba zoper takšno odločitev kot neutemeljena zavrnjena, kar pomeni, da je navedena odločitev pravnomočna. Pritožba se zato, ker je bilo o tem pravnomočno odločeno, neutemeljeno zavzema za ponovno presojo okoliščine, ali je ravnanje, ki ga je A. A. očital osumljencem, kaznivo dejanje ali ne, in zato tudi pritožbeno sodišče navedb, s katerimi poskuša prepričati, da pravnomočni sklep ni pravilen, ne more presojati.

6Neutemeljena je pritožba tudi, ko trdi, da lahko oškodovanec zahteva obnovo postopka in se pri tem sklicuje na prvi odstavek 411. člena ZKP, pri čemer je že sodišče prve stopnje v sklepu pravilno obrazložilo, da se obnova postopka lahko zahteva, če je bil kazenski postopek končan s pravnomočno sodbo (prvi odstavek 410. člena ZKP), kar pa v obravnavani zadevi ni primer, ter da tudi če bi A. A. bil oškodovanec, obnove postopka ne bi mogel zahtevati, saj se obnova postopka lahko zahteva le v korist obsojenca, ne pa v njegovo škodo.

7Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu navedena dejstva jasno in razumno pojasnilo. Pritožba, ki jim nasprotuje, je neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8Sodna taksa zaradi neuspešne pritožbe ni bila določena, ker ne gre za nobenega od primerov, kjer ZKP nalaga obveznost plačila sodne takse.