VSL Sklep II Kp 36662/2016

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Prejemnik premoženjske koristi A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrglo zahtevo prejemnika premoženjske koristi A. A. za obnovo kazenskega postopka ter odločilo, da je prejemnik premoženjske koristi dolžan plačati sodno takso v višini 30,o0 EUR kot strošek postopka.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil pooblaščenec prejemnika premoženjske koristi iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za obnovo postopka ugodi in dovoli obnovo kazenskega postopka s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in v odločitev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa ustrezno povzelo navedbe iz zahteve za obnovo postopka. Nadalje je sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da se sme skladno s prvim odstavkom 410. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pravnomočno končan kazenski postopek obnoviti le v primeru, če je podan kateri od razlogov, taksativno naštetih v prvem odstavku 410. člena ZKP ter tudi pravilno ugotovilo, da prejemnik premoženjske koristi v zahtevi za obnovo postopka ne navaja nobenega taksativno naštetega obnovitvenega razloga, temveč uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb ZKP. Iz teh dveh razlogov pa pravnomočno končanega kazenskega postopka ni mogoče obnoviti. Nadalje je sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve pravilno poudarilo, da tudi za prejemnika premoženjske koristi veljajo zakonski pogoji za obnovo postopka, tako kot jih določa ZKP. Glede na pojasnjeno je zahtevo za obnovo kazenskega postopka prejemnika premoženjske koristi, ki jo vložil zgolj zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb ZKP, pravilno zavrglo. Določba prvega odstavka 413. člena ZKP namreč med drugim določa, da sodišče zavrže zahtevo s sklepom, če ugotovi, da ni zakonskih pogojev za obnovo postopka.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi ne navaja ničesar novega, kar ni navajal že v zahtevi za obnovo postopka. Ponovno namreč uveljavlja enako kršitev kazenskega zakona ter enake bistvene kršitve določb ZKP, kot jih je uveljavljal že v zahtevi za obnovo postopka in za katere mu je bilo v izpodbijanem sklepu s strani sodišča prve stopnje pravilno pojasnjeno, da je enake kršitve uveljavljal tudi že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, vendar je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

6Pritožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep izpostavlja dve odločbi Vrhovnega sodišča RS¹, vendar zgolj selektivno, ko sicer pravilno navaja, da po stališču Vrhovnega sodišča obnova postopka predstavlja edino izredno pravno sredstvo, ki ga ima na voljo prejemnik premoženjske koristi, zamolči pa nadaljnji del obeh odločb Vrhovnega sodišča, iz katerih jasno izhaja, da tudi v primeru, če je bil v škodo prejemnika premoženjske koristi prekršen materialni ali procesni zakon, prejemnik ne ostane brez pravnega varstva, saj ima možnost podati pobudo vrhovnemu državnemu tožilcu, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Takšna ureditev pa je po presoji Vrhovnega sodišča tudi ustavno skladna. Po določbi 25. člena Ustave je sicer vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Pravica do pritožbe je vsekakor temeljna pravica posameznika, ki izhaja že iz načela zakonitosti in načela enakega varstva pravic, karakterizira pa tudi pravno državo. Kot izhaja iz besedila Ustave, je torej pravica do pritožbe absolutna, lahko pa se nadomesti s kakšnim drugim pravnim sredstvom. Zato ta določba predstavlja hkrati ustavno prepoved izključitve vsakršnega pravnega sredstva zoper prvostopenjske odločitve oblastnih organov. To seveda še toliko bolj velja za odločbe, izdane s strani sodišča, še posebej odločbe izdane v kazenskem postopku. To pomeni, da kršitve 25. člena Ustave ni, če zakonodajalec predvidi zoper odločbo državnega organa učinkovito pravno sredstvo. Takšno pravno sredstvo, to je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, pa je prejemnik premoženjske koristi imel in jo je tudi izkoristil, kar je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Glede na pojasnjeno so neutemeljene navedbe pritožnika, da je za varstvo njegovih pravic obnova postopka utemeljena, saj bi v nasprotnem izgubil tudi ustavno določeno pravico do sodnega varstva ter da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravno napačna ter neobrazložena.

7Po pojasnjenem in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo pooblaščenca prejemnika premoženjske koristi zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8Ker prejemnik premoženjske koristi s svojo pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi 98.a člena ZKP naložilo v plačilo stroške pritožbenega dela postopka, in sicer sodno takso v znesku 30,00 EUR na podlagi tarifne št. 7407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

¹ Sodba in sklep I Ips 3176/2013 z dne 26. 11. 2020 ter sodba in sklep I Ips 97604/2010 z dne 2. 7. 2020.