409. člen ZKP

Razveljavitev sklepa o preiskavi ne pomeni, da je dotedanji postopek potekal nezakonito ter da so bili zato vsi dokazi v tem postopku zbrani nezakonito in bi jih zato bilo treba izločiti.

ZKP oškodovancu omogoča, da v primeru, ko državni tožilec spozna, da ni podlage za pregon za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, v okviru osmih dni (oziroma po noveli ZKP-N v roku tridesetih dni) prevzame pregon (drugi odstavek 60. člena ZKP). Gre za korektiv zoper obtožbeni monopol državnega tožilca in nadzor nad morebitnimi nepravilnimi stališči državnega tožilca pri presoji vprašanja, ali so podani razlogi za kazenski pregon. Če oškodovanec kazenski pregon prevzame in vloži zahtevo za preiskavo, ki je nato s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena, ker ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, lahko upravičeni tožilec kazenski postopek znova začne, če predloži nove dokaze, na podlagi katerih se sodišče prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka (409. člen ZKP). Če oškodovanec možnosti subsidiarnega pregona ne izkoristi in v zakonskem roku kazenskega pregona zoper osumljenca ne prevzame, zakon šteje, da je s tem odstopil od pregona. Zakonske domneve oškodovanega odstopa od pregona ni mogoče obiti na način, da bi oškodovanec vložil novo kazensko ovadbo, za isti historični dogodek in s tem ponovno odprl rok za prevzem k

Določba 409. člena Zakona o kazenskem postopku, na podlagi katere so pritožniki vložili zahtevo za obnovo kazenskega postopka, se lahko uporabi zgolj v primeru, če je bila zahteva za preiskavo zaradi vsebinskega oziroma materialnopravnega razloga pravnomočno zavrnjena (ker torej iz dokaznega gradiva, ki ga je predložil tožilec, ni izhajal utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje). Pri tem gre za nadaljevanje kazenskega pregona in ne za obnovo kazenskega postopka, saj se zaradi zavrnitve zahteve za preiskavo kazenski postopek kot sodni postopek še niti ni začel.

Sodišče prve stopnje je vlogo oškodovancev kot tožilcev, ki sta jo vložila po svojem pooblaščencu 24. 12. 2019 in jo naslovila kot obtožnico, pravilno obravnavalo kot zahtevo, da se kazenski postopek zoper obdolženko, potem ko je bila zahteva za preiskavo pravnomočno zavrnjena, ponovno uvede. Pravilno je tudi zaključilo, da se oškodovanca kot tožilca v njej sklicujeta na dokaze, ki so bili v spisu že v času, ko je sodišče odločalo o zahtevi za preiskavo in da nista predložila novih dokazov, na podlagi katerih bi se senat prvostopenjskega sodišča lahko prepričal, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka.

Glede na določbo 409. člena ZKP se lahko na zahtevo upravičenega tožilca kazenski postopek znova uvede, če se predložijo novi dokazi, na podlagi katerih se zunajobravnavni senat lahko prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka. Za nadaljevanje kazenskega pregona, torej ne zadošča, da se tožilec sklicuje na nova dejstva in na njihovi podlagi zahteva ponovno oceno prejšnjega dokaznega gradiva. Zakon zahteva, da mora tožilec predložiti nove dokaze, da so podani pogoji za uvedbo preiskave oziroma vložitve neposredne obtožnice. Novi dokazi niso samo tisti, ki so nastali po pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi zahteve za preiskavo, temveč tudi tisti, ki so že prej obstajali, pa tožilec zanje ni vedel. Seveda pa lahko tožilec na podlagi novih dokazov navaja tudi nova dejstva, ki utemeljujejo sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.

ZKP ne predvideva obnove kazenskega postopka, ki se je pravnomočno zaključil z izdajo sklepa o zavrženju zahteve za preiskavo oškodovanca kot tožilca, ker le-ta kljub dopolnitvi ni imela vseh elementov, da bi bila sposobna sodne obravnave, zato obnova postopka v takih primerih ni mogoča.

Ko pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v ustavno varovano pravico stranke do njene izjave, do enakega obravnavanja in do enakega varstva pravic, varovano na podlagi določb 14. in 22. člena Ustave RS ter navedeno utemeljuje s tem, da ni izvedlo dokaznega postopka ter predlaganih dokazov, zlasti zaslišanja M.T., kot novega dokaza, pritožba prezre, da je dokazni postopek mogoče izvesti šele na podlagi sklepa o opravi preiskave, za izdajo takega sklepa, pa morajo podatki in dokazi, na katere se sklicuje zahteva za opravo preiskave, izkazovati podlago za obstoj utemeljenega suma v smeri storitve kaznivega dejanja, ki je predmet zahteve za opravo preiskave.

Neutemeljeno pritožba državne tožilke navaja, da je sodišče prve stopnje presojalo protislovne dokaze, za kar ni pristojno, saj tega ni storilo, temveč je na podlagi podatkov v spisu presojalo, ali je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, navedeno v zahtevi za opravo preiskave, pri tem pa je ocenilo vsebino zbranih dokazov, kar je nujno, saj sicer odločitve o tem, ali je utemeljen sum storitve kaznivega dejanja podan ali ne, ni mogoče sprejeti.

Za nadaljevanje kazenskega pregona po določbi 409. člena ZKP mora pristojni tožilec podati nove dokaze, torej take, ki še niso obstajali v času podaje prve zahteve za uvedbo preiskave ali pa so že bili, pa tožilec zanje ni vedel. Dokaza, na katera se tudi v pritožbi sklicuje oškodovanec kot tožilec, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot dokaza, ki ne ustrezata navedeni zakonski zahtevi.

Zavrženje kazenske ovadbe po 161. členu ZKP nima učinka pravnomočno razsojene stvari. Predsednik Vrhovnega sodišča RS je generalnemu državnemu tožilcu predlagal, naj oceni pravilnost ravnanja tožilke, ki je zavrgla kazensko ovadbo zoper obsojenca, vendar samo to dejstvo ni vplivalo na nepristranskost sodnikov, ki so sodili v tej kazenski zadevi, četudi brez te intervencije kazenski postopek zoper obsojence verjetno ne bi stekel. Če je bilo dovoljenje Državnega zbora Republike Slovenije za začetek kazenskega postopka zoper sodnika dano tekom postopka pred sodiščem prve stopnje , bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Ker ZKP ne določa, da se sodba na dokaz, ki je bil pridobljen, preden je Državni zbor dal dovoljenje za začetek kazenskega postopka zoper sodnika, ne sme opirati, in ker sodniška imuniteta ni osebna ali človekova pravica sodnika, temveč privilegij, tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zaslišanje sodnika, četudi kot posamezno preiskovalno dej

Če je bila zahteva za preiskavo pravnomočno zavrnjena, ker ni bil podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, je kazenski postopek mogoče ponovno uvesti, če upravičeni tožilec predloži nove dokaze v postopku, ki je določen v 409. členu ZKP. V obravnavanem primeru gre za situacijo, kot da bi bila vložena neposredna obtožnica - presoja pravilnosti in zakonitosti takega ravnanja državnega tožilstva je lahko predmet postopka z ugovorom zoper obtožnico oziroma se bo do takega ravnanja moral opredeliti razpravni senat na glavni obravnavi. Če preiskovalni sodnik z zahtevo za izločitev ni bil seznanjen in ni bila podana nobena objektivna okoliščina, zaradi katere bi se preiskovalni sodnik sam moral izločiti iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, so njegova dejanja procesno veljavna.

Skladno z določilom 409. člena ZKP se sme, če je bila zahteva za preiskavo s pravnomočnim sklepom zunajobravnavnega senata zavrnjena iz vsebinskega oziroma materialno pravnega razloga - da iz dokaznega gradiva, ki ga je predložil tožilec, ni izhajal utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, na zahtevo upravičenega tožilca kazenski postopek znova uvesti, če se predložijo novi dokazi, na podlagi katerih se senat (6. odstavek 25. člena ZKP) lahko prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka. Upravičeni tožilec je v tem primeru tisti, čigar zahteva za preiskavo je bila s pravnomočnim sklepom zavrnjena. Če je zunajobravnavni senat zavrnil zahtevo državnega tožilca za preiskavo in se je zoper sklep pritožil samo oškodovanec, njegovi pritožbi pa ni bilo ugodeno, je upravičeni tožilec po tem členu državni tožilec. To smiselno izhaja iz določbe 8. odstavka 169. člena ZKP, po kateri se šteje, da je oškodovanec s pritožbo prevzel pregon, če je z njo (pritožbo) uspel.

Razen v primerih, določenih v 408. in 409. členu ZKP, se sme zoper pravnomočen sklep o zavrnitvi zahteve za preiskavo vložiti zahteva za varstvo zakonitosti, torej tudi v primeru, ko je bila zahteva za preiskavo zavrnjena, ker dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje. Ker je smisel omejitve "po končanem kazenskem postopku" glede vlaganja zahteve za varstvo zakonitosti v preprečevanju vlaganja tega izrednega pravnega sredstva zoper odločbe, ki jih sodišče izdaja med postopkom, dokler postopek še teče, jo je mogoče vložiti tudi zoper odločbe, ki preprečujejo uvedbo kazenskega postopka. Storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ je mogoče storiti tudi z zlorabo pooblastil v Rdečem križu Slovenije, vendar pa mora biti iz tožilskega akta razvidno, da se finančno poslovanje, bančno poslovanje ipd. nanaša oziroma ima učinke na gospodarsko dejavnost, s katero se Rdeči križ ukvarja. Navedeno mora torej biti, da gre za sredstva, pridobljena iz gospodarske dejavnosti ali namenjena za gospodarsko dejavnost, ne pa za sredstva pridobljena na primer iz članarine, volil, javnih sredstev, ipd.

Ker je državni tožilec po zavrnitvi prvotne zahteve za preiskavo zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve po čl. 254/III, II in I KZ vložil novo zahtevo, v kateri je ob podanem opisu ravnanja obdolženca konkretiziral vse znake očitanega kaznivega dejanja ter istočasno priložil zahtevi tudi nove dokaze (zapisnika o inšpiciranju pravilnosti in zakonitosti poslovanja), je senat sodišča prve stopnje ravnal pravilno, ko je zoper obdolženca izdal sklep o razširitvi preiskave tudi za to kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo obdolženčevega zagovornika, ki je oba zapisnika zmotno ocenil le kot nova dejstva, zavrnil kot neutemeljeno.

Kadar je vložena zahteva za preiskavo za isto osebo za več kaznivih dejanj in je za nekatera od njih pristojno okrajno sodišče, za drugo pa okrožno sodišče, je ob nestrinjanju preiskovalnega sodnika z zahtevo za preiskavo takšno zahtevo za preiskavo potrebno obravnavati enotno. Ko zunajobravnavni senat odloča o takšnem nestrinjanju preiskovalnega sodnika z zahtevo za preiskavo, ter ugotovi, da za kazniva dejanja iz pristojnosti okrožnega sodišča ni podan utemeljen sum, za kazniva dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča pa je utemeljen sum podan, mora celotno zahtevo za preiskavo zavrniti, saj za kazniva dejanja, za katera velja skrajšani postopek, preiskave ni mogoče uvesti. V takšnem primeru lahko tožilec začne kazenski pregon za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrajnega sodišča pred okrajnim sodiščem. Če je bila zahteva za preiskavo zavrnjena za določena dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča, ki so bila zajeta v zahtevo za preiskavo, samo iz razloga, ker gre za pravno opredelitev dejanja, za katerega preiskave ni mogoče uvesti, ne gre za procesno situacijo iz 410. čl. Zakona o kazenskem postopku. Po tem določilu je namreč mogoče uvesti na novo preiskavo, ko je bila zahte

Z izpodbijanim sklepom sta bili sodbi sodišča prve in druge stopnje glede kaznivega dejanja po 9.čl. ZKLD razveljavljeni in je bil postopek za to kaznivo dejanje ustavljen, za kaznivo dejanje zoper življenje in telo, za katerega obnova postopka ni bila dovoljena, pa je ostala pravnomočna sodba tako v izreku o krivdi kot tudi v odločbi o glavni in stranski kazni, čeprav je ta dana v obrazložitvi, v veljavi. V obravnavanem primeru torej ne gre za izrekanje enotne kazni v smislu določb 3.odst. 409.čl. ZKP-77.