400. člen ZKP

Obdolženi z navajanjem, da se sodišče prve stopnje niti z besedo ni opredelilo do njegovega podredno podanega predloga za spremembo plačila krivdnih stroškov v 16 ur dela v splošno korist, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Pritrditi je pritožbi, da je obdolženi podal takšen predlog, vendar v zvezi z zatrjevano kršitvijo prezre, da Kazenski zakonik (KZ-1) in ZKP takšne možnosti plačila stroškov kazenskega postopka z opravljanjem dela v splošno korist ne urejata, kar pomeni, da mu sodišče prve stopnje v nobenem primeru ne bi moglo slediti in njegovemu predlogu ugoditi. Že zaradi te okoliščine, s tem ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno povsem neutemeljenega predloga obdolženca, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Obdolženi v pritožbi nadalje predlaga, da ga pritožbeno sodišče zaradi njegove slabe finančne situacije oprosti plačila navedenih stroškov. Tudi v tem delu je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi šestega odstavka 95. člena ZKP pravilno poudarilo, da citirana zakonska določba izključuje uporabo določb

Kadar se sodno pisanje na delovnem mestu naslovnika izroči osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, je taka nadomestna vročitev procesno veljavna, ne glede na to, ali je oseba pisanje dejansko predala naslovniku ali ne.

Glede na navedeno in ker se obdolžencu očita, da je kaznivo dejanje storil v notarski pisarni zasebnega tožilca, je po oceni pritožbenega sodišča zaupnost izjave dovolj konkretizirana in tudi izražena navzven, kar navaja tudi pritožba.

V prosti domeni stranke je, na kakšen način bo znotraj pritožbenega roka izkoristila pravico do pritožbe, znotraj pritožbenega roka lahko pritožbo tudi dopolni, popravi ali nadomesti. Čas vložitve ne vzpostavlja fikcije o izteku pritožbenega roka, zaradi katere bi moralo sodišče prve stopnje takoj poslati pritožbo v reševanje višjemu sodišču. Vložitev pritožbe tudi ne nalaga dolžnosti sodišču prve stopnje, da bi jo preverjalo v luči vsebinske izčrpanosti in ugotavljalo, ali jo bo pritožnik še dopolnjeval, kot to zmotno nakazuje zagovornik. Procesna določba prvega odstavka 207. člena ZKP, ki jo zagovornik v zahtevi izpostavlja, ureja drugačen procesni položaj, kot je obravnavan v tej zadevi. Po citirani določbi mora višje sodišče o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, ki jo mora priprti vložiti v 24 urah, odločiti v 48 urah, medtem ko časovnega okvirja odločanja višjega sodišča o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice, ki jo je treba vložiti v treh dneh po vročitvi sklepa, citirana določba ZKP (drugi odstavek 272. člena) ne določa.

V primeru, ko pravni red predvideva pravico do pritožbe, vendar se z ravnanjem sodišča dejansko onemogoči upravičencu do pritožbe, da učinkovito uporabi to pravico, mora višje sodišče na podlagi 125. člena in 1. odstavka 15. člena Ustave neposredno omogočiti upravičencu uporabo pravice do pritožbe. Taka bo situacija tudi v primeru, ko je v odločbi zapisan napačen pouk, da je pritožbeni rok daljši od predpisanega in je zato pritožba vložena po preteku z zakonom določenega roka.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo obsojenčevo pritožbo kot prepozno, saj je sklep, proti kateremu se je pritožil, obsojenec sprejel dne 31.1.2000, pritožbo pa je vložil šele dne 22.2.2000.

Če je v neobrazloženi pritožbi zoper sklep samovoljno podaljšan rok za pritožbo, in je v podaljšanem roku vložen dodatek k pritožbi, se izpodbijani sklep preizkusi samo v obsegu uradnega preizkusa, saj prepoznega dodatka k pritožbi ni mogoče upoštevati.