VSRS Sklep I Ips 31278/2010-237

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

A.

1Z uvodoma navedenim sklepom (sklep I K 31278/2010 z dne 15. 7. 2014) je Okrožno sodišče v Mariboru zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obdolženčev zagovornik zoper sklep izvenobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 31278/2010 z dne 4. 6. 2014, kot nedovoljeno zavrglo. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom pritožbo zagovornika obdolženega kot neutemeljeno zavrnilo (sklep II Kp 31278/2010 z dne 29. 7. 2014). S sklepom I Ks 31278/2010 z dne 4. 6. 2014 je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru, ob ugotovljenem sumu kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ, odredil pripor obdolženemu G. H. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2Zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti vlaga zagovornik obdolženega zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri izraža nestrinjanje s stališčem sodišča, po katerem prvostopenjsko sodišče predloži višjemu sodišču v reševanje pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora iz razloga begosumnosti šele po tem, ko je obdolženec prijet in mu je vročen sklep o odreditvi pripora ter se zanj tudi izteče pritožbeni rok. Navaja, da je navedeno stališče v nasprotju z ustaljeno sodno prakso tako Vrhovnega kot Ustavnega sodišča, po kateri bi moralo sodišče odločiti o pritožbi zagovornika še preden je sklep o odreditvi pripora obdolžencu vročen, saj gre za hitro odločanje o posegu v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Predlaga razveljavitev sklepa Višjega sodišča z dne 29. 7. 2014, sklepa Okrožnega sodišča z dne 4. 7. 2017 (pravilno 15. 7. 2014) ter sklepa izvenobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 31278/2010 z dne 4. 6. 2014.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga njeno zavrnitev, saj razlogom, ki sta jih v napadenih odločbah navedli sodišči in jih Vrhovno državno tožilstvo sprejema, po njegovem mnenju ni kaj dodati.

4Zagovornik obdolženega se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca ni izjavil, obdolženemu, ki je na begu, odgovor vrhovnega državnega tožilca na naslovu njegovega stalnega prebivanja, ni bil vročen.

B.

5Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti po končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v obravnavanem primeru vložena zoper nepravnomočen sklep, s katerim je sodišče zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je zagovornik obdolženega vložil zoper sklep o odreditvi pripora. Pravilno sicer vložnik navaja, da sklep o zavrženju ni odločba, s katero bi bil kazenski postopek končan, ampak gre za drugo odločbo iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Vendar se sme zahteva za varstvo zakonitosti tako zoper odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, kakor tudi zoper drugo odločbo, vložiti po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Edino izjemo, kjer zakon dovoljuje vložitev zahteve za varstvo zakonitosti med kazenskem postopkom, omogoča določba četrtega odstavka 420. člena ZKP.(1)

6Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je zagovornik (v kazenskem postopku, ki je zoper obdolženega v teku na podlagi pravnomočne obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru MB-Kt/242/07 z dne 23. 12. 2013) vložil zoper sklep o odreditvi pripora iz razloga begosumnosti, še preden je bil navedeni sklep vročen obdolženemu, torej še preden je postal pravnomočen.

7Pritožbo, ki jo je obdolženčev zagovornik vložil zoper navedeni sklep, je Višje sodišče vrnilo sodišču prve stopnje brez odločitve z utemeljitvijo, da sklep o odreditvi pripora še ni postal pravnomočen. S tem v zvezi Vrhovno sodišče sklicujoč se na svojo ustaljeno prakso (sklep I Ips 109/2008 z dne 11. 4. 2008) ter prakso Ustavnega sodišča (odločba Up-487/10 z dne 20.1. 2011) poudarja, da pritožbeno sodišče praviloma res odloča o vseh pritožbah zoper sklepe hkrati in izda eno samo odločbo (prvi odstavek 403. člena v zvezi z drugim odstavkom 388. člena ZKP), izjemo, ki jo je izoblikovala praksa, pa predstavlja odločanje o sklepu o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, kjer je dana prednost hitremu reševanju pritožb. Tako v primerih, kjer se rok za vložitev pritožbe ne izteče hkrati za obdolženca in zagovornika, pritožbeno sodišče rešuje posebej pritožbo tistega, ki je izpodbijani sklep prejel prvi (in se tudi prvi pritožil), vendar z odločbo pritožbenega sodišča sklep o odreditvi oziroma podaljšanju pripora ne postane pravnomočen. To velja še toliko bolj za primere, ko sklep o odreditvi pripora enemu od njiju še sploh ni bil vročen.

8Ker zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka 420. člena ZKP, saj je bila vložena še pred pravnomočno končanem kazenskem postopku, jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

----

Op. št. (1) : Četrti odstavek 420. člena ZKP: ne glede na določbo prvega odstavka tega člena se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora s sklepom senata Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena ZKP) in v primeru podaljšanja pripora po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP).