VSC Sklep II Kp 11622/2014

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

II. Obsojeni A. A., obsojena B. B. in pravna oseba C. d.o.o. so dolžni plačati sodno takso za pritožbeni postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrnilo zahteve za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe Okrožnega sodišča v Celju X K 11622/2014 z dne 11. 5. 2021, ki so jih podali oba obsojenca po zagovornikih ter pravna oseba C. d.o.o. po pooblaščencu.

2Zoper sklep so se pritožili oba obsojenca po svojih zagovornikih ter pravna oseba C. d.o.o. kot prejemnica premoženjske koristi po pooblaščencu. Pravna oseba po pooblaščencu v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za razveljavitev potrdila pravnomočnosti in izvršljivosti ugodi. Obsojeni A. A. v pritožbi, vloženi po svojem zagovorniku, uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi zahtevi za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Razlogom se v pritožbi v celoti pridružuje tudi obsojena B.B. po svoji zagovornici.

3Pritožba niso utemeljene.

4Srž pritožbenih navedb vseh treh pritožnikov je, da sodba Okrožnega sodišča v Celju X K 11622/2014 z dne 11. 5. 2021 ni bila vročena pravni osebi C. d.o.o. kot prejemnici premoženjske koristi in zato ni postala pravnomočna.

5Pritožbeno sodišče je že v sklepu II Kp 11622/2014 z dne 25. 1. 2024, s katerim je odločilo o pritožbi prejemnice premoženjske koristi pravne osebe C. d.o.o. glede zavrženja pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju X K 11622/2014 z dne 11. 5. 2021, zapisalo, da so sicer navedbe pooblaščenca glede vročanja sodbe prejemnici premoženjske koristi pravilne. Prav tako so utemeljene navedbe pritožnikov zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 13. 6. 2023, da mora sodišče v skladu s šestim odstavkom 363. člena ZKP overjen prepis sodbe s poukom o pravici do pritožbe vročiti med drugim tudi pravni osebi, kateri je izrečen odvzem premoženjske koristi. V skladu s petim odstavkom 367. člena ZKP se zoper sodbo lahko med drugim pritoži tudi oseba, kateri je bila odvzeta premoženjske korist pridobljena s kaznivim dejanjem (75., 77.a in 77.b člen Kazenskega zakonika) in pravna oseba, kateri je bil izrečen odvzem premoženjske koristi (77. člen Kazenskega zakonika). Vendar pa ni mogoče spregledati, da je Višje sodišče v Celju s sodbo II Kp 11622/2014 z dne 9. 9. 2022 zavrnilo pritožbi obeh obsojenih po njunih zagovornikih in je tako sodba Okrožnega sodišča v Celju X K 11622/2014 z dne 11. 5. 2021 postala pravnomočna. V skladu z drugim odstavkom 388. člena ZKP sodišče druge stopnje o vseh pritožbah zoper isto sodbo odloči z eno odločbo. Če sodišče druge stopnje iz kakršnegakoli razloga ni odločilo z eno odločbo o vseh pritožbah zoper isto sodbo, ne more naknadno odločiti še o pritožbi, o kateri ni odločilo, saj ne more izdati dopolnilne sodbe, niti ne more spremeniti pravnomočne sodbe (sodba VS RS I Ips 34090/2010 - 163). Takšno opustitev je mogoče odpraviti le z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato so napačne trditve pritožnikov, da sodba Okrožnega sodišča v Celju X K 11622/2014 z dne 11. 5. 2021 v delu, ki se nanaša na odločbo o odvzemu premoženjske koristi, ni pravnomočna oziroma, kot navaja zagovornik obsojenega A. A. v pritožbi, da posledično sodba sodišča prve stopnje, v delu, ki se nanaša na izrek kazni obtožencema, ni tudi formalno pravnomočna. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 46408/2010-157 z dne 26. 11. 2015, ki jo navaja zagovornik obsojenega A. A. v pritožbi, se nanaša na povsem drugačno procesno situacijo, kot je v obravnavanem primeru. S citirano sodbo je Vrhovno sodišče zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca zoper sodbo višjega sodišča, ki je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo le v delu, ki se je nanašal na odločbo o odvzemu premoženjske koristi drugemu prejemniku. Vrhovno sodišče je v citirani sodbi zapisalo, da je pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pravnomočnost sodne odločbe. Ker je višje sodišče delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, so nerazveljavljeni deli sodbe postali na podlagi prvega odstavka 129. člena ZKP pravnomočni in izvršljivi. Če del sodbe postane pravnomočen in tudi izvršljiv, je mogoče šteti, da je kazenski postopek v tem delu pravnomočno končan. Z odločbo sodišča druge stopnje je zato, kot je zapisalo Vrhovno sodišče, postala sodba sodišča prve stopnje v potrjenem delu materialno pravnomočna, ne pa tudi formalno pravnomočna, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjski koristi.

6V obravnavanem primeru pa je Višje sodišče v Celju s sodbo II Kp 11622/2014 z dne 9. 9. 2022 v celoti zavrnilo pritožbi obeh obsojenih po zagovornikih in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je tako postala tudi v celoti pravnomočna.

7Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, je vse tri pritožbe zavrnilo kot neutemeljene.

8Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, so na podlagi 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžni plačati vsak sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.