VSC Sklep I Kp 49705/2025

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje obdolženemu B. B. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2Zoper sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, kot tudi zaradi kršitev 19. in 20. člena Ustave RS in 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Predlagala je razveljavitev sklepa in odpravo pripora.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po proučitvi prvostopenjskega sklepa o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice v luči pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zunajobravnavni senat pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitani mu kaznivi dejanji, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

Glede navedb o pristranskosti sodnika

5V predmetni zadevi je zagovornica v pritožbi izpostavila, da je pri odločanju o predlogu tožilstva za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice, kot član senata sodeloval sodnik A. A., ki pa je kot dežurni preiskovalni sodnik s sklepom I Kpd 49705/2025 z dne 12.7.2025, po izvedenem pripornem naroku, obdolžencu odredil pripor. Navedeno po mnenju zagovornice pomeni, da je bila pri odločanju o predlogu za podaljšanje pripora prekršena določba ZKP v delu, ki se nanaša na zahtevo po nepristranskem odločanju navedenega sodnika, kar je kot pogoj določeno v 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Takšna kršitev pa je po njenem mnenju nedvomno vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve, saj je imel sodnik očitno že v naprej izoblikovano mnenje o predmetu odločanja, kar je v škodo obdolženca vplivalo na njegove pravice.

6Pritožbeno sodišče je, glede na vsebino pritožbe o zatrjevani kršitvi pravice do nepristranskega sodnika, na podlagi tretjega odstavka 377. člena ZKP pridobilo pojasnilo okrožnega sodnika A. A. Slednji je v svojem odgovoru z dne 21.11.2025 poudaril, da določba 1. točke drugega odstavka 39. člena ZKP ne dovoljuje, da bi sodnik odločal o obtožbi, če je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja, kamor sodi tudi zaslišanje obdolženca (227. do 233. člen ZKP). V obravnavani zadevi pa po njegovem mnenju ne gre za takšno situacijo, saj odločanje o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice ne predstavlja odločanja o obtožbi. Prav tako ni videl razumnega razloga, kako naj bi oprava preiskovalnega dejanja zaslišanja osumljenca ter odločanje o odreditvi pripora vplivalo na njegov videz nepristranskosti v okviru odločanja o izpolnjenosti pripornih pogojev ob vložitvi obtožnice. Samo poprejšnja presoja obstoja utemeljenega suma in ponovitvene nevarnosti ob odreditvi pripora, namreč po njegovi presoji ne pomeni, da bi si na ta način že vnaprej ustvaril mnenje o predmetu odločanja, kot član zunajobravnavnega senata, v poznejših preizkušanjih pripornih pogojev. Tekom kazenskega postopka sodniki namreč nenehno sodelujejo pri odločanjih zunajobravnavnega senata in ob tem tekom postopka (večkrat) presojajo obstoj utemeljenega suma. Ta presoja pa je vedno celovita, skrbna in argumentirana. Pri tem pri nobenem izmed odločanj v zunajobravnavnih senatih, vključno z odločanjem v obravnavani zadevi, ne zavzema(jo) vnaprejšnjih stališč o predmetu odločanja. Gola okoliščina, da je torej opravljal preiskovalno dejanje in odločal o odreditvi pripora, po njegovi presoji sama po sebi ne pomeni, da je v obravnavani zadevi zavzel vnaprejšnje stališče o predmetu odločanja. Ob upoštevanju navedenega je ocenil, da v obravnavani zadevi ni prišlo do kršitve 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, saj je ob odločanju zunajobravnavnega senata o izpolnjenost pripornih pogojev presojal celovito, skrbno in temeljito, odločitev senata pa je bila tudi argumentirana.

7Pojasnilo okrožnega sodnika je bilo zaradi zagotavljanja jamstev iz 22. člena Ustave RS poslano obdolžencu in zagovornici, da se o njem izjavita. Zagovornica je v izjasniti z dne 26.11.2025 navedla, da ne deli stališča okrožnega sodnika A. A. V očeh obdolženca je namreč sodnik, glede na sprejeto odločitev o odreditvi pripora, že v naprej prepričan o obstoju tako utemeljenega suma, kot o obstoju pripornega razloga in ne bo nasprotoval svoji odločitvi v primeru odločanja o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici. V konkretnem primeru je vloga izvenrazpravnega senata kontrolna in po prepričanju obdolženca sodnik nikakor ne bo sprejel odločitve, ki bi bila v nasprotju s tisto, ki jo je sprejel kot "sodeči" sodnik. Pri tem je izpostavila prakso ESČP, po kateri se za presojo nepristranskosti sodnika uporablja subjektivno-objektivni test. Pri odločanju je torej pomemben tudi (in predvsem) videz nepristranskosti. V zadevi Kinsky proti Češki je sodišče izrecno presodilo, da mora biti, ne glede na to, da je sodba morda res pravična in nepristranska, to tudi navzven jasno razvidno. Ni dovolj, da sodišče pravično odloči, ampak mora biti odločitev sodišča tudi dojeta kot pravična. Obtoženi pa v tem primeru odločanja o predlogu za podaljšanje pripora s strani sodnika, ki je bil hkrati prvi, ki je zoper njega odredil pripor, ne dojema kot pravičnega in pristranskega.

8V predmetni zadevi je bilo treba v postopku odločanja o pritožbi tako najprej razrešiti očitek kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, ki ga pritožnica uveljavlja z že navedenim zatrjevanjem dvoma v nepristranskost okrožnega sodnika A. A., ki je kot dežurni preiskovalni sodnik predhodno zoper obdolženca odredil pripor, nato pa je kot član senata sodeloval pri odločanju o predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice.

9Pri presoji, ali je bila posamezniku v postopku zagotovljena pravica do nepristranskega sodnika, je Ustavno sodišče sprejelo subjektivni in objektivni test Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), na podlagi katerega to sodišče presoja zatrjevane kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Nepristranskost sodnika je zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko (t. i. subjektivni vidik nepristranskosti).¹ Iz pravice do nepristranskosti sojenja pa izhaja tudi zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti (t. i. objektivni vidik nepristranskosti). Za obstoj te kršitve zadostuje videz nepristranskosti oziroma obstoj okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen (tj. objektiven) dvom o sodnikovi nepristranskosti.² Tudi ESČP nepristranskosti sodišča ne presoja zgolj po t. i. subjektivnem testu (pri katerem gre za ugotavljanje dejanskega osebnega prepričanja ali interesa sodnika), temveč poudarja, da je kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP podana že, če sodišče ne zadosti zahtevam po objektivni nepristranskosti. Pri objektivni nepristranskosti je po ustaljeni praksi ESČP treba ugotoviti, ali je sodnik v postopku zagotavljal zadostna jamstva, ki bi izključila kakršen koli legitimen dvom glede obstoja osebnega prepričanja ali interesa sodnika.³

10Pritožnica glede subjektivnega kriterija (ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika) zatrjuje, da si je sodnik že pri prejšnji odločitvi v naprej ustvaril mnenje o predmetu odločanja, kar je v škodo obdolženca vplivalo na njegove pravice.

11Pritožbeno sodišče pa tovrstnim navedbam obrambe ne pritrjuje. Dejstvo, da je sodnik že pred izdajo sklepa o podaljšanju pripora izdal sklep o odreditvi pripora, namreč po prepričanju sodišča druge stopnje ni take narave, da bi bilo samó na tej podlagi mogoče sklepati, da si je sodnik že v naprej ustvaril takšno intimno prepričanje o zadevi, ki mu ni omogočalo nepristranskega odločanja o predlogu za podaljšanje pripora. Nenazadnje že sam ZKP te okoliščine (predhodne odreditve pripora) ne določa kot razlog, zaradi katerega sodnik kasneje ne bi smel sodelovati v senatu pri odločanju o podaljšanju pripora, torej že zakonodajalec te okoliščine ni štel kot takšne, zaradi katere bi bil podan razlog za izločitev sodnika. Poleg tega pa iz argumentirane obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je prvostopenjski senat o podaljšanju pripora odločil na podlagi tekom postopka zbranega gradiva, ob upoštevanju navedb zagovornice v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora. Zato gre slediti sodnikovi izjavi, da je odločal na podlagi ugotovljenih dejstev in razlogov, ki sta jih stranki predstavili v postopku, ne pa na podlagi njegovega vnaprejšnjega prepričanja. Tako ob dejstvu, ko glede nepristranskosti sodnika velja izpodbojna domneva, pritožnica ni zadostila dokaznemu bremenu za dokazovanje nasprotnega.

12Glede objektivnega kriterija nepristranskosti (če je torej podana takšna okoliščina, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja oz. zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba tega vidika ne konkretizira, saj vsebuje zgolj pavšalne navedbe, da je bil vsaj okrnjen videz sodnikove nepristranskosti ter na splošno opozarja na dolžnost sodišča, da tudi navzven ohranja videz nepristranskosti. Glede objektivnega kriterija je ESČP tudi poudarilo, da se ta nanaša zlasti na hierarhične in druge vezi med med sodnikom in udeleženci postopka, kar se v tem primeru niti ne zatrjuje. V zvezi s tem sodišče druge stopnje izpostavlja, da je neizogibno, da si sodnik v posameznih fazah postopka na podlagi procesnega gradiva ustvari mnenje o pravnih in dejanskih vidikih obravnavanega primera, a to ni okoliščina, ki bi že a priori lahko vzbudila dvom o nepristranskosti odločanja, oziroma, ki bi bila nezdružljiva z drugimi procesnimi jamstvi, ki jih zagotavlja ustava.⁴ Izoblikovanje pravnega stališča, potrebnega za sprejem odločitve sodnika v posameznih zadevah, je namreč del izvrševanja sodniške funkcije, zaradi česar bi bilo preširoko razumevanje, da je že zgolj s tem utemeljen dvom v nepristranskost sodnika.

13Vtis, ki si ga ustvari stranka, je sicer pomemben, vendar pa ni odločilen. Zato zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o sodnikovi pristranskosti, ki ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah (javnosti) lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika (obramba zgolj navaja, da obdolženec sodnika, ki je bil prvi, ki je zoper njega po pripornem naroku odredil pripor in se je tudi seznanil z do takrat zbranimi dokazi in z njegovim zagovorom, ne dojema kot pravičnega in pristranskega), ne more biti razlog za izločitev.

14Pritožbeno sodišče na podlagi opisanih kriterijev ugotavlja, da zagovornica v konkretni zadevi ni uspela ovreči domneve o osebni nepristranskosti sodnika, niti izkazati, da je podan objektivno upravičen dvom v nepristranskost njegovega odločanja o podaljšanju pripora, zato je treba pritožničine trditve o kršitvi določb kazenskega postopka ter 23. člena Ustave RS zavrniti kot neutemeljene. Ob tem, ko je sodnik sprva odredil pripor, sedaj pa je kot eden od članov sicer tričlanskega senata sodeloval pri odločitvi o podaljšanju že odrejenega pripora, ko si predhodno očitno ni ustvaril tako močnih stališč, da jih tekom postopka ne bi mogel spremeniti, v kolikor bi se izkazale za zmotne, ni zaznati niti sence dvoma v njegovo nepristranskost.

Glede pripornih razlogov in ostalih pritožbenih navedb

15Za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici je bilo nadalje potrebno opraviti presojo, ali so dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje takšno presojo opravilo na straneh 3-9 obrazložitve izpodbijanega sklepa in pravilno ocenilo, da tekom preiskave izvedeni dokazi utemeljenega suma niso omajali do te mere, da ta ne bi bil več podan. V tem delu prvostopenjski sklep niti ni bil pritožbeno izpodbijan.

16Zagovornica je ponovno navedla, da celoten postopek temelji na prima facie nedovoljenih dokazih, saj je šlo za prijetje in pridržanje obdolženca brez odločbe o pridržanju in brez naloga za osebno in hišno preiskavo, ki se je opravila pri obdolženemu na dvorišču hiše. Pri tem zagovornica niti ni konkretno navedla vseh dokazov, za katere zatrjuje, da so nezakonito pridobljeni ter podlago za njihovo nezakonitost, torej so njene navedbe povsem nesubstancirane. Upoštevaje, da se v spisu nahaja: (-) odredba za hišno preiskavo (red. št. 33 spisa); (-) odločba o prijetju in pridržanju (red. št. 9 spisa); (-) in tudi zapisnik o zasegu predmetov (l. št. 12), iz katerega izhaja, da je bil obdolženec ustrezno poučen, tudi glede tega, da ni dolžan ničesar prostovoljno izročiti in da je vseeno, po pravnem pouku in celo po pogovoru z odvetnikom, prostovoljno izročil predmete, so tosmerne pavšalne pritožbene navedbe neutemeljene. V vseh primerih, ko bi namreč presoja potencialne nezakonitosti dokazov narekovala ugotavljanje drugih dejstev ali okoliščin, ne more iti za prima facie nedovoljene dokaze, zato vsaj v tej fazi postopka o takšnih dokazih ni mogoče govoriti.

17Zagovornica nadalje nasprotuje zaključkom prvega sodišča glede obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Izpostavlja, da posebne okoliščine, ki bi kazale na ponovitveno nevarnosti, niso bile ugotovljene, temveč se sodišče sklicuje na okoliščine, ki so same po sebi znak kaznivega dejanja. Prav tako izpostavlja obdolženčevo predhodno nekaznovanost in dejstvo, da ga preživlja oče in je preskrbljen, torej mu dodatnih sredstev za preživljanje ne predstavlja izvrševanje kaznivih dejanj.

18V nasprotju s pritožnico sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa nanizalo, ocenilo ter z razumnimi razlogi utemeljilo vse tiste okoliščine, ki potrjujejo nadaljnji obstoj obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Objektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti izhajajo iz same teže obeh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, pri čemer je na ravni utemeljenega suma hranil in prenašal večje količine različnih vrst prepovedanih drog, vključno s kokainom, ki je ena izmed najbolj nevarnih drog za človekovo zdravje. Veliko stopnjo agresivnosti in predrznosti je izkazal tudi zoper uradno osebo (kriminalista). Prvo stopenjsko sodišče je v ozir pravilno vzelo dejstvo, da obdolženec še ni bil obsojen za kazniva dejanja, da pa je zoper njega vložena že pravnomočna obtožnica v drugem kazenskem postopku za istovrstno kaznivo dejanje. Četudi naj bi ga po navedbah obrambe preživljal oče, to kvečjemu potrjuje, da je sam brez lastnih sredstev in da mu prejeta očetova sredstva ne zadoščajo, pri čemer je splošno znano, da je prodaja drog povezana z enormnimi dobički (po oceni ODT, naj bi obdolženec posedoval prepovedano drogo kokain v vrednosti najmanj 17.000 EUR). Zagovorničine navedbe, da ni izkazanih konkretnih okoliščine ponovitvene nevarnosti so torej neosnovane, kar velja tudi za trditev, da bi se lahko tudi očitano kaznivo dejanje po drugi vloženi obtožnici obravnavalo kot eno (očitano dejanje po drugi obtožnici naj bi namreč storil leta 2023, torej 2 leti pred obravnavanima kaznivima dejanjema). Obdolženi je izkazal predrznost in odločenost izvrševati kazniva dejanja, s katerimi se da zaslužiti, vsled vsega navedenega pa je njegova ponovitvena nevarnost nedvomno podana.

19Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost tako intenzivna in resna, da jo je moč preprečiti le z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom in da milejši osebni omejevalni ukrepi ne pridejo v poštev. Pri tem se je pravilno opredelilo tudi do navedb obrambe, da bi lahko obdolženec prestajal hišni pripor pri materi in pravilno zaključilo, da četudi ta možnost obstaja, to še ne pomeni, da je hišni pripor primeren in sorazmeren ukrep. Drugačne odločitve o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora pritožnica ne more doseči niti z navajanjem, da so mu bili odvzeti telefon, prepovedana droga in tehtnica, torej vsi pripomočki, s katerimi bi lahko nadaljeval s kaznivimi dejanji. Po oceni pritožbenega sodišča bi namreč lahko na prostosti, četudi v hišnem priporu, do vseh teh predmetov ponovno pristopal oz. jih ponovno pridobil, upoštevaje, da je podana resna nevarnost, da bi na prostosti ponovno vstopil v stik s preprodajalci oz. dobavitelji oz. kupci prepovedanih drog, z namenom nadaljnje prodaje.

20Ker je torej sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo neogibno potrebnost pripora ter tudi sorazmernost osebnega omejevalnega ukrepa, ko posebne teže tudi ne more imet dejstvo, da naj bi bila droga obdolžencu zasežena in da naj bi bili zaseženi tudi pripomočki, pritožbenim navedbam ni bilo moč slediti, temveč je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno, ob ugotovitvi, da tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

¹ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-346/04, 6. točka obrazložitve.
² Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-185/14, U-I-51/16, 10. točka obrazložitve, št. U-I445/18 z dne 14. 10. 2021 (Uradni list RS, št. 178/21, in OdlUS XXVI, 34), 19. točka obrazložitve in št. Up-754/19 z dne 10. 11. 2022, 8. točka obrazložitve.
³ Sodbi ESČP v zadevah Piersack proti Belgiji z dne 1. 10. 1982, 30. točka obrazložitve, in Grieves proti Združenemu kraljestvu z dne 16. 12. 2003, 69. točka obrazložitve.
⁴ Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 352.