VSRS Sklep I Kr 1294/2024

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom I Ks 1294/2024 z dne 16. 10. 2025 zavrnilo zahtevo za preiskavo, ki jo je podal subsidiarni tožilec A. A. zoper osumljeno B. B. zaradi kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali pravic po petem v zvezi s tretjim odstavkom 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 in protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po drugem odstavku 288. člena KZ-1, zoper C. C. zaradi napeljevanja k naštetim kaznivim dejanjem in zoper D. D.zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. Zoper navedeni sklep je subsidiarni tožilec vložil pritožbo, ki je bila predložena v odločanje Višjemu sodišču v Mariboru.

2Višja sodnica svétnica Barbara Debevec, ki je na Višjem sodišču v Mariboru prejela konkretno zadevo v reševanje kot sodnica poročevalka, je na podlagi 34. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) predlagala prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Ocenila je namreč, da Višje sodišče v Mariboru iz pravnih razlogov ne more odločati o predloženi pritožbi, saj ni mogoče zagotoviti kazenskih sodnikov, ki bi lahko poleg nje sodili v senatu pritožbenega sodišča. Predlagateljica pojasnjuje, da so bili sodniki kazenskega oddelka Višjega sodišča v Mariboru bodisi izločeni iz sojenja zaradi poznanstva z osumljenkami¹ bodisi so pri njih podani odklonitveni razlogi iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP,² en sodnik pa je dolgotrajno bolniško odsoten, kar torej pomeni, da nihče izmed sodnikov kazenskega oddelka pristojnega sodišča ne more biti razporejen v senat, ki bi odločal o pritožbi zoper izpodbijan sklep. Predlagateljica navaja, da gre v obravnavanem primeru za zahtevnejšo zadevo z več kaznivimi dejanji, ki imajo posebno naravo in zahtevajo podrobno presojo, zato je ni mogoče dodeliti sodnikom brez izkušenj na kazenskem področju. To po predlagateljičinem mnenju tudi ne bi bilo smotrno z vidika načela ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), saj sodniki drugih oddelkov za pripravo na sojenje v tovrstni zadevi potrebujejo več časa kot izkušeni kazenski sodniki.

B.

3Prvi odstavek 34. člena ZKP določa, da mora pristojno sodišče, ki iz pravnih ali stvarnih razlogov ne more postopati, to sporočiti neposredno višjemu sodišču, ki določi drugo pristojno sodišče na svojem območju. Pravni razlog, zaradi katerega sodišče v posamezni zadevi ne more več postopati, je tudi izločitev vseh sodnikov sodišča, ki bi lahko konkretno zadevo obravnavali,³ oziroma njihova nezmožnost, da bi sodelovali pri sojenju.

4Vrhovno sodišče redoma sodi, da predstavlja institut prenosa krajevne pristojnosti izjemo od splošnih pravil za določanje krajevne pristojnosti sodišča⁴ in ga je treba zato razlagati restriktivno. V dosedanji praksi je bilo že večkrat razsojeno, da na splošni ravni ni mogoče zavzeti stališča, da je pomanjkanje sodnikov (do katerega je prišlo zaradi izločitve), ki so z letnim razporedom določeni za sojenje v kazenskih zadevah na posameznem sodišču, mogoče rešiti le s prenosom krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.⁵ Glede na to, da na pristojnem sodišču sodniško funkcijo opravljajo še sodniki drugih oddelkov tega sodišča, za katere ni nobenih formalnih ovir, da ne bi sodili (tudi) v kazenskih zadevah, je treba v vsakem posameznem primeru z upoštevanjem konkretnih okoliščin presoditi, ali je podan izjemen razlog za odstop od splošnih pravil o krajevni pristojnosti.

5Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi izjemne okoliščine za prenos krajevne pristojnosti prepoznalo v primerih, ko je šlo za izrazito obsežne ali kazenskopravno zahtevne zadeve⁶ ter zadeve, v katerih je bila obdolžencu odvzeta ali omejena prostost,⁷ pri čemer je bila vselej podana procesna situacija, ko za sojenje ni bilo na voljo nobenega kazenskega sodnika pristojnega sodišča oziroma ko je obtožnico vložilo Specializirano državno tožilstvo RS in ni bilo na voljo nobenega specializiranega kazenskega sodnika, ki bi se mu zadeva lahko dodelila v reševanje.⁸ Nasprotno pa Vrhovno sodišče ni ugodilo predlogu za prenos krajevne pristojnosti v primeru, ko niso bili izločeni vsi kazenski sodniki pristojnega sodišča in je bilo glede na opis kaznivega dejanja mogoče sklepati, da bo poznavanje drugih pravnih področij dobrodošlo pri presoji.⁹

6Predlagateljica v obravnavani zadevi ne trdi, da sama kot kazenska sodnica pri sojenju ne bi smela sodelovati kot sodnica poročevalka, kar pomeni, da v konkretnem primeru ne gre za procesno situacijo, ko nihče izmed sodnikov kazenskega oddelka pristojnega sodišča ne bi mogel sodelovati pri odločanju o pritožbi zoper izpodbijan sklep, še manj pa je podana nezmožnost sojenja pri vseh sodnikih pristojnega sodišča, ki delujejo na drugih oddelkih. Da je sestava t.i. mešanih senatov v konkretnem primeru mogoča, izhaja tudi iz Letnega razporeda dela sodnikov Višjega sodišča v Mariboru za leto 2026, ki določa, da lahko predsednik sodišča ali vodja oddelka v primeru, ko senata zaradi izločitve ali odsotnosti sodnikov ni mogoče sestaviti s sodniki, ki sodno oblast izvajajo na oddelku, nadomestnega člana senata določi izmed vseh sodnikov sodišča.

7Vrhovno sodišče ne more sprejeti argumentacije, da z vidika načela ekonomičnosti postopka ne bi bilo smotrno, da kot člani senata v konkretni zadevi sodelujejo sodniki z drugih oddelkov, ki pri sojenju v kazenskih zadevah nimajo izkušenj, s čimer predlagateljica meri na prenos krajevne pristojnosti po 35. členu ZKP. Opravljanje sodne funkcije na drugih oddelkih pristojnega sodišča samo po sebi ne predstavlja razloga, ki bi preprečeval sojenje v kazenskih zadevah in narekoval prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Obenem pa v konkretnem primeru ni mogoče prezreti, da se zadeva nanaša na delovanje osumljenk v izvršilnem postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, kar pomeni, da se poznavanje civilnopravnih področij pri senatnem sojenju lahko pokaže tudi za koristno.

C.

8Ker Vrhovno sodišče v okviru predlagateljičinih navedb ni prepoznalo okoliščin, ki bi narekovale prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, je predlog za delegacijo zavrnilo.

¹ Višji sodnici mag. Karmen Krajnc in dr. Vanja Verdel Kokol.
² Višje sodnice Melita Puhr, Simona Skorpik, mag. Mateja Kamenšek Gornik in dr. Barbara Nerat.
³ Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 82.
⁴ Sklep Vrhovnega sodišča I Kr 19354/2021 z dne 8. 12. 2022.
⁵ Tako sklepi Vrhovnega sodišča I Kr 24832/2018 z dne 25. 3. 2021, I Kr 10657/2015 z dne 15. 1. 2019, I Kr 4856/2016 z dne 13. 7. 2017 in drugi.
⁶ Sklepi Vrhovnega sodišča I Kr 24832/2018 z dne 25. 3. 2021, I Kr 22550/2020 z dne 12. 5. 2020, I Kr 19354/2021 z dne 8. 12. 2022.
⁷ Sklep Vrhovnega sodišča I Kr 42220/2022 z dne 25. 4. 2023.
⁸ Sklep Vrhovnega sodišča I Kr 4856/2016 z dne 13. 7. 2017.
⁹ Sklep Vrhovnega sodišča I Kr 10657/2015 z dne 15. 1. 2019.