VSL Sklep V Kp 6764/2019

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog zagovornice obtoženega A. A. za izločitev dokazov, kateremu se je pridružil zagovornik obtoženega B. B., kot neutemeljen.

2Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obtoženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz razlogov po 8. in 11. točki prvega odstavka in drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve domneve nedolžnosti, pravice do varstva zasebnosti, ustavnega načela sorazmernosti in načela enakega varstva pravic, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in prvostopenjski sklep spremeni tako, da iz spisa izloči dokaze, kakor je predlagala obramba dne 16. 3. 2023 oziroma da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3Pritožba ni utemeljena.

Glede kršitve osmega odstavka 148. člena ZKP

4Kot izhaja iz podatkov spisa (zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 7. 10. 2018 in 12. 10. 2018 na l. št. 22 in 30, prepisa zvočnih posnetkov glavne obravnave dne 2. 12. 2019 in 23. 1. 2020 na l. št. 1637 in 1946 ter dovolilnice za obisk pripornika z dne 11. 10. 2018 na l. št. 125 v spisu I K 46512/2018 Okrožnega sodišča v Kopru), je C. C. dne 7. 10. 2018, ko se je nahajal še v pridržanju, policistoma Č. Č. in D. D. podal konkretizirane obremenilne navedbe o določenem policistu, dne 12. 10. 2018, ko se je nahajal v priporu, pa je te navedbe prisotnima policistoma E. E. in Č. Č. smiselno potrdil ter jih še dopolnil.

5Tudi na glavni obravnavi v prejšnjem postopku dne 2. 12. 2019 (prepis zvočnega posnetka na l. št. 1616) je C. C. podrobno in artikulirano pojasnil navedbe iz ovadbe, potrdil je tudi svoj podpis na omenjenih zapisnikih o sprejemu ustne ovadbe in povedal, da je zatem opravil prepoznavo. Razložil je, da sta bila ob podaji ovadbe prisotna dva policista. Ob tem je pomembno dejstvo, da je na vprašanje, ali so ga policisti kaj spraševali o tem, nedvoumno odgovoril, da je sam dal ovadbo, da je policiji rekel, da to želi storiti, ker je bil izkoriščen s strani F. F. Podaja ovadbe je potekala na način, da je on govoril, policista pa sta pisala na računalnik. Kakršnihkoli pritiskov s strani policistov ni omenjal.

6Policist Č. Č. je odločno zavrnil, da bi kakorkoli izsiljeval odgovore od C. C. Dobil je vtis, da je C. C. mislil, da ga je nekdo prijavil in da bo on sedaj povedal, kar ve o tej kriminalni skupini. Tudi policist E. E. je dejal, da je bil C. C. prepričan, da je bil izdan. Na vsak način je želel iz pripora, v zvezi s čimer je E. E. poudaril, da mu je tedaj povedal, da ga ne morejo ven spraviti, prav tako mu tudi ni ničesar obljubljal.

7F. F. je zaslišan v preiskavi (zapisnik na l. št. 852) potrdil, da je C. C. "padel" zaradi njegovih informacij danih A. A. oziroma da je "padel" zaradi sebe, on pa je k temu pripomogel (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 12. 12. 20189 na l. št. 1744), kot je vse že podrobno obrazložilo prvostopenjsko sodišče v 12. - 16. točkah izpodbijanega sklepa.

8Na podlagi vsega navedenega je tudi po presoji pritožbenega senata izkazano, da C. C. uporabe kakršnihkoli konkretiziranih nedopustnih metod, kot denimo uporabo sile, obljub izpustitve na prostost ali drugih "uslug" s strani dne 12. 10. 2018 prisotnih dveh policistov Č. Č. in E. E. v prejšnjem postopku ni omenjal. To tudi ne izhaja iz pisne izjave C. C. z dne 24. 4. 2023 (l. št. 2812), kjer je na splošno sicer zapisal, da so ga policisti prisilili zlagati se v ovadbi, vendar je to nadalje konkretiziral na način, da ga je G. G. "naštimal" v to, ko mu je dejal, da sta ga A. A. in F. F. "naštimala", da je padel in da naj on zdaj "naštima" A. A. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz izjave ne izhaja, da bi policista, prisotna pri podaji ovadbe, izvajala kakršnokoli prisilo.

9Policist G. G. je res v novem sojenju na predobravnavnem naroku dne 30. 5. 2023 (prepis zvočnega posnetka na l. št. 2850) dejal, da je bil s C. C. večkrat v stiku, vendar je šlo za telefonske pogovore. Ob tem je zanikal, da bi bil navzoč pri podaji kakršnekoli ovadbe ter odločno zavrnil, da bi C. C. "naštimaval" k čemurkoli. Iz dopisa Okrožnega sodišča v Kopru (l. št. 345 v spisu I K 46512/2018 Okrožnega sodišča v Kopru) izhaja, da ni znano, kdo je bil dejansko navzoč pri zbiranju obvestil, vendar pa ni podatkov, da bi bila dovolilnica izdana policistu G. G. Tudi sicer ni v spisu nobenega podatka o tem, da bi G. G. C. C. kadarkoli obiskal v priporu, prav tako tudi ne o tem, da je bil prisoten, ko je C. C. podal ovadbo oziroma da bi od njega v priporu zbiral obvestila. Tudi pritožniki tega ne zatrjujejo, temveč zgolj na hipotetični ravni nekonkretizirano navajajo, da bi G. G. "lahko C. C. obiskal tudi pred samo sporno podajo ovadbe", kar pa, kot že povedano, ni izkazano.

10Ker G. G. pri C. C. podaji ovadbe ni bil navzoč, že pojmovno ne more biti izkazana vzročna zveza med njegovim zatrjevanim domnevnim "naštimanjem" C. C. podati ovadbo in kršitvijo osmega odstavka 148. člena ZKP. Zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da C. C. izjava z dne 24. 4. 2023 za presojo kršitve omenjene določbe ni relevantna. Zaradi tega tudi ni bilo potrebno njegovo ponovno zaslišanje. Seveda pa to sodišča ne odvezuje od zaslišanja C. C. kasneje v postopku glede okoliščin, ki presegajo predmet tega pritožbenega odločanja.

11V zvezi s pritožbeno zatrjevanimi pritiski, ki naj bi jih C. C. doživljal v zaporu, kot jih je omenil G. G., senat pojasnjuje, da se ti nikakor ne nanašajo na ravnanje policistov. G. G. je namreč pojasnil, da naj bi neke zunanje osebe C. C. ponujale denar, da umakne svojo izjavo zoper A. A., oziroma je šlo za grožnje akterjev s kriminalno preteklostjo iz Y., za katere se mu je zdelo, da so zdaj v zaporu, v ozadju pa so F. F. in združba, ki je bila vpeta v ta dejanja, pri čemer se konkretnejših podrobnosti o identiteti teh oseb ni spominjal. Prav tako je G. G. mislil, da so tudi že v zaporu na glas govorili, kdo in kaj je C. C., da naj se pazi in da bo videl, kaj bo, pri čemer je G. G. imel občutek, da se je C. C. dejansko bal teh groženj. Sklicevanje pritožnikov na povzete G. G. izjave je zato z vidika presoje kršitve osmega odstavka 148. člena ZKP očitno neutemeljeno. Pritožbeni senat ob tem dodaja, da gre C. C. izjavo z dne 24. 4. 2023 obravnavati (tudi) v luči navedenih pritiskov.

12Kot je pravilno utemeljilo že prvostopenjsko sodišče, kršitev osmega odstavka 148. člena ZKP sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Glede na odsotnost konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale C. C. podajo ovadbe pod prisilo oziroma zaradi kakršnegakoli drugega nedopustnega ravnanja policistov, zgolj nenavzočnost sodne osebe ne utemeljuje izločitve te listine iz spisa. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP zato niso izkazane, dejansko stanje pa je bilo ugotovljeno pravilno in popolnoma.

Glede dovoljenosti odredb za prikrite preiskovalne ukrepe, izdane do vključno 4. 1. 2019

13Pritožbeni senat uvodoma pojasnjuje, da se dovoljenost prikritih preiskovalnih ukrepov lahko presoja zgolj z vidika okoliščin, ki so obstajale v trenutku odreditve ukrepa (ex ante presoja oziroma kriterij antecedenčnosti suma), ni pa tega mogoče presojati na podlagi dejstev, ki so nastala oziroma postala znana šele po njihovi odreditvi (ex post presoja) oziroma jih utemeljevati za nazaj z dokazi, ki so bili pridobljeni z izvajanjem odrejenega ukrepa ali z dokazi in podatki, ki so sicer že obstajali v času izdaje odredbe, vendar odredbodajalcu v času odločanja niso bili znani ali razkriti.¹ Po enakem pristopu tudi ni mogoče opirati graje njihove utemeljenosti na odsotnost izsledkov, ki bi sum potrjevali. Četudi se ta kasneje ni potrdil, še ne pomeni samodejno, da ni obstajal v trenutku odreditve ukrepa. Neizkazanost teh okoliščin ex post zato ne more predstavljati razloga za nezakonitost odreditve ukrepa. Pritožbena navedba, da preiskovalci v zvezi s kaznivim dejanjem jemanja podkupnine niso ugotovili prav ničesar določno obremenilnega, zato že pojmovno ne more biti utemeljena. Posledično tudi neopredelitev sodišča do te pritožbeno izpostavljene okoliščine ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

14Glede stopnjevanja suma se pritožbeni senat v celoti pridružuje razlogom, kot izhajajo iz 18. - 27. točke izpodbijanega sklepa in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Izsledka o H. H. posojilu denarja obtoženemu A. A. in namenu tega posojila (za gradnjo hiše) sama po sebi nista ključna. Sum izvršitve tedaj očitanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 tudi po oceni pritožbenega senata utemeljuje predvsem okoliščina, da je A. A. tedaj neznani osebi H. H. vrnil 500 EUR (telefonski pogovor z dne 25. 11. 2018), kar ustreza višini denarne nagrade, katero naj bi po navedbah C. C., osumljeni A. A. prejel kot podkupnino za dajanje informacij policije še neugotovljenemu članu združbe (obrazložitev odredbe X PP 3/18 z dne 4. 12. 2018 na l. št. 111). Ta vidik pritožniki povsem prezrejo. Domnevanega izvora tega denarja se zato glede na te okoliščine s klasičnimi policijskimi metodami ne bi dalo preiskati.

15Glede na prvotni očitek kaznivega dejanja jemanja podkupnine v zameno za dajanje informacij policije neugotovljenemu članu kriminalne združbe, so bili vsekakor zanimivi kontakti obtoženega A. A. z neznanimi moškimi, bodisi izven bodisi znotraj avtomobila, katerih identiteta tedaj še ni bila znana. Zato v nasprotju s trditvami pritožnikov ni mogoče trditi, da te informacije glede na konkretne okoliščine primera niso pripomogle h krepitvi suma, ker naj bi šlo zgolj za običajno delo policista na delovnem mestu, kot ga je opravljal obtoženi A. A., to je dela z informatorji. Tako je bilo s prisluhi ugotovljeno, da se obtoženi A. A. osebno srečuje z F. F., s čimer se je potrdila C. C. navedba iz ovadbe. Prav tako je bilo ugotovljeno, da se A. A. srečuje tudi s F. F. sorodnikom I. F. Na podlagi vseh teh informacij so bili izkazovani utemeljeni razlogi za sum kot podlaga odredbam za nadaljevanje izvrševanja prikritih ukrepov.

16Ob tem je predvsem pomemben izsledek, da je neznani moški, ki je zase dejal, da je "navaden džanki" in za katerega se je naknadno izkazalo, da je obtoženi B. B., obtoženemu A. A. rekel, da mu bo nakazal 220 EUR. Prvostopenjsko sodišče je v 32. točki izpodbijanega sklepa svoje nestrinjanje s prejšnjim stališčem višjega sodišča argumentirano in prepričljivo pojasnilo. Tudi po presoji pritožbenega senata dejstvo nakazovanja denarja policistu v službenem času brez pravne podlage s strani odvisnika od prepovedanih drog, ki bi kot potencialni informator policije bil kvečjemu sam upravičen prejeti denarna sredstva (v smislu nagrade za podane operativno zanimive informacije), nedvomno izkazuje obstoj oziroma krepitev dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum izvršitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine. Ob tem ni mogoče trditi, da sodišče na ugovore obrambe ni odgovorilo.

17Glede zatrjevane domneve krivde pritožbeni senat pojasnjuje, da v fazi predkazenskega postopka najvišji dokazni standard, ki mora biti podan za odreditev obravnavanih prikritih preiskovalnih ukrepov, predstavljajo utemeljeni razlogi za sum. To pomeni, da je na podlagi konkretnih okoliščin z določeno stopnjo verjetnosti mogoče sklepati, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Nikakor pa ni na podlagi tega mogoče sprejeti že kakršnihkoli zaključkov o sami krivdi, na kar se prvenstveno nanaša domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) in prvega odstavka 3. člena ZKP. Razlaga domneve nedolžnosti na takšen absoluten način, kot se zavzemajo pritožniki, bi bila neživljenjska in bi v svoji skrajnosti pomenila, da se kazenskega postopka nikdar sploh ne bi smelo začeti.²

18Pritožniki so tudi prezrli, da so sum sprejemanja podkupnine dodatno podkrepili še izsledki o B. B. ponujanju prestižnih izdelkov, oblačil in zlatnine obtoženemu A. A. (telefonski pogovor dne 17. 12. 2018), pogovor obtoženega A. A. s svojo sodelavko o dogodku, v katerem je bil udeležen C. C. (pogovor v službenem vozilu dne 19. 12. 2018), ter dejstvo, da je bilo s predplačniške številke 051 000 000, ki jo je uporabljal obtoženi A. A., zabeleženih največ kontaktov z B. B. in F. F., ki ju med drugimi prevažal na daljših razdaljah, tudi v svojem osebnem vozilu, v katerem je bil obtoženi A. A. večinoma sam, kar je tudi predstavljalo podlago za izdajo odredbe z dne 4. 1. 2019 (l. št. 186) in kot je vse obrazložilo že prvostopenjsko sodišče v 25. točki izpodbijanega sklepa.

19Res prikriti preiskovalni ukrepi po prvem odstavku 149.a člena, prvem odstavku 150. člena in prvem odstavku 151. člena ZKP predstavljajo občuten poseg v zasebnost posameznika, kot navajajo pritožniki. Vendar, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 21., 23. in 26. točki sklepa, so bili vsi ukrepi nujni in glede na specifične okoliščine te zadeve tudi sorazmerni. Glede na to, da je v primeru obtoženega A. A. šlo za policista, ki je opravljal delal z informatorji, imel dostop do policijskih evidenc in operativnih informacij, pri čemer sprva ni bila znana identiteta osebe, ki naj bi sprejemala informacije in dajala podkupnino, kasneje pa se je izkazalo, da gre za registriran vir pod vodstvom obtoženega A. A., je bilo podano resno tveganje, da bi bilo odkrivanje in dokazovanje kaznivega dejanja s klasičnimi metodami kompromitirano, lahko pa bi celo tudi ogrozilo življenje vira in z njim povezanih oseb. Zato tudi s tega vidika ni mogoče trditi, da so bili ti ukrepi odrejeni ali podaljševani nezakonito.

20Upoštevaje vse navedeno očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev 27. člena Ustave niso izkazane.

Glede dovoljenosti dokazov, pridobljenih z zasegi tablet Flormidal

21Kot je korektno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, praksa višjih sodišč glede vprašanja zakonitosti zasega predmetov s strani policistov brez predhodne podaje pouka ni enotna. Tako je mogoče zaznati stališča, da mora biti pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP oziroma po drugi alineji drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (ZP-1) podan od trenutka naprej, ko je sum osredotočen na obdolženca, bodisi glede kaznivega dejanja ali prekrška, ter da zato ne pride v poštev postopanje policije po 51. členu oziroma 52. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol).³

22V novejši praksi se je tudi na podlagi pravnih naziranj Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) razvil argument, da privilegij zoper samoobtožbo v primeru prostovoljne izročitve predmetov s strani osumljenca velja le v primeru, če ima takšna izročitev testimonialno (pričevalno) naravo.⁴ Prav slednje je po oceni pritožbenega senata tisti ključni kvalitativni vidik, ki ga sodišča v svoji pretekli presoji niso upoštevala.

23Izhodiščno gre poudariti, da se privilegij zoper samoobtožbo razteza tudi na obdolženčevo izročitev predmetov organom pregona, če obdolženi v postopku postane vir dokazov zoper sebe, oziroma kadar se izročitev predmeta ali listine po pomenu, ki ga ima za dokazovanje kaznivega dejanja, tako približa njegovi izjavi, s katero bi se obremenil, da ni najti prepričljivega razloga, da obdolženca privilegij zoper samoobtožbo v takih primerih ne bi ščitil.⁵ Če je torej izročitev predmeta mogoče enačiti s samo-obremenjujočo izjavo, bo takšna izročitev imela testimonialno (pričevalno) naravo, kar pomeni, da bo privilegij zoper samoobtožbo veljal in bo tako pred samim pozivom na izročitev osebi treba dati pouk bodisi po četrtem odstavku 148. člena ZKP bodisi po drugi alineji drugega odstavka 55. člena ZP-1.

24Kriterij, kdaj izročitev predmeta ni testimonialne narave, je mogoče izpeljati iz razlogovanja sodb ESČP.⁶ Izročitev ni testimonialne narave tedaj, ko je ravnanje organov usmerjeno v pridobivanje določenega že obstoječega dokaznega gradiva, pri čemer je sam obstoj tega konkretnega gradiva organom znan vnaprej. To pa ne bo izkazano, če organi pregona o obstoju takšnega gradiva zgolj posplošeno sklepajo ali ugibajo oziroma celo "iščejo na slepo" (tako imenovan "fishing expedition").⁷ V takem primeru oseba s prostovoljno izročitvijo predmeta, ki jo obremenjuje, podaja organom njim še neznane informacije. Pomen takšne izročitve je mogoče enačiti s podajo samo-obremenjujoče izjave in je zato takšna izročitev na ravni pričevalnega oziroma testimonialnega dokaza. Če pa je konkretna informacija organom že znana, oseba zgolj z izročitvijo spornega predmeta sebe ni mogla (dodatno) obremeniti in zato ne gre za testimonialno naravo pridobitve tega dokaza.

25Predstavljena razlaga se odseva tudi v določbah 52. člena ZNPPol. Skladno s prvim odstavkom tega člena sme policist zaradi zasega predmetov opraviti pregled osebe, če na podlagi njihove neposredne zaznave obstaja velika verjetnost, da ima oseba pri sebi predmete, ki jih je skladno z zakonom treba zaseči.

26Ob tem pritožbeni senat posebej poudarja neposrednost zaznave - iti mora za dejansko policistovo lastno zaznavo, kar bo v praksi najpogosteje, a ne izključno, predstavljalo zaznavo na podlagi vida, sluha ali vonja. Če policist zazna zgolj določene dejanske okoliščine, na podlagi katerih bi lahko le sklepal na posest prepovedanega predmeta, na primer kratko srečanje dveh oseb, ki ju je obe predhodno obravnaval v zvezi s prepovedanimi drogami, ne da bi v okviru takšnega srečanja zaznal samo izročitev droge, to ne predstavlja več neposredne zaznave in zato tudi ne bo podana podlaga za ravnanje skladno s prvim odstavkom 52. člena ZNPPol. Kakršnokoli domnevanje, sklepanje ali predvidevanje je pri tej predpostavki izključeno.⁸

27Drugače pa je pri predpostavki velike verjetnosti, da ima oseba pri sebi predmete, ki jih je treba zaseči. Velika verjetnost predstavlja dokazni standard, kjer je bistveno več kot 50 odstotna možnost, da oseba poseduje sporni predmet.⁹ Glede na predhodno zahtevo policistove neposredne zaznave, samo dejstvo posesti predmeta ne bi smelo biti posebej problematično. Velja pa ta dokazni standard nadalje pojasniti v zvezi z lastnostjo predmeta. Od policista se namreč ne zahteva, da bi bil z gotovostjo prepričan, da gre za prepovedan predmet. To skorajda praviloma v praksi tudi ne bi bilo mogoče, saj je za gotovo dognanje, da gre za predmet, ki ga konkretna obravnavana oseba ne sme posedovati, zelo pogostokrat potrebna izvedba strokovno-tehničnih postopkov - na primer kemijska analiza zasežene substance, tehnična preiskava orožja in podobno. Zato je v zvezi s to predpostavko dopustno, da policist v času neposredne zaznave na podlagi svojega strokovnega znanja in delovnih izkušenj pa tudi vseh tedaj znanih mu konkretnih okoliščin na obstoj takšne lastnosti predmeta, zaradi katerih je ta prepovedan, z veliko verjetnostjo sklepa.

28Nadalje je v drugem odstavku 52. člena ZNPPol skladno z načelom postopnosti predviden policistov ukaz osebi, naj sama izroči predmete, razen če bi to lahko ogrozilo varnost ljudi ali premoženja. Če tega ne stori, sme policist skladno s četrtim odstavkom tega člena z rokami pretipati oblačila osebe in pregledati vsebino stvari, ki jih ima oseba pri sebi oziroma s sabo, pri čemer ne sme s silo odpirati zaprtih predmetov. Sme pa pregledati tako zunanje in notranje dele oblačil, vključno z žepi. Izrecno je predpisano, da takšen pregled osebe ne obsega telesnega pregleda ali osebne preiskave. Četrti odstavek 52. člena ZNPPol je zato treba razlagati restriktivno, na način, da je pregled usmerjen zgolj v tisti del oblačila, kamor je po policistovi neposredni zaznavi oseba skrila predmet.¹⁰ Določb iz 52. člena ZNPPol zato nikakor gre razlagati kot splošnega pooblastila policistu, da izvede celoten pregled osebe že ob kakršnemkoli sumu kaznivega ravnanja, temveč jih je treba uporabljati skladno z njihovim namenom in ob upoštevanju načela sorazmernosti.

29Če policist med pregledom najde predmet, ki mora biti zasežen na podlagi zakona, ki ureja kazenski postopek, zakona, ki ureja postopek o prekršku, ali na podlagi drugega zakona, skladno s šestim odstavkom 52. člena ZNPPol nadaljuje postopek po teh predpisih.

30Predstavljeni redosled dogodkov oziroma opravil iz 52. člena ZNPPol je pomemben predvsem glede določitve časovne točke nastanka dolžnosti podaje pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP oziroma drugem odstavku 55. člena ZP-1. Upoštevaje navedeno določbo ZKP mora policist pouk podati, preden začne od osebe zbirati obvestila, upoštevaje določbo ZP-1 pa ob ugotovitvi oziroma obravnavanju prekrška in še pred izdajo odločbe o prekršku. Ker prostovoljna izročitev predmeta ali njegov zaseg na podlagi 52. člena ZNPPol ni testimonialne narave kot je pojasnjeno zgoraj, privilegij zoper samoobtožbo ne velja in zato takšne izročitve oziroma zasega tudi ni mogoče obravnavati kot zbiranje obvestil. Zato je na dlani sklep, da policist pred pozivom na izročitev oziroma pred opravo pregleda po tem členu, pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP ni dolžan podati. Enako je mogoče trditi tudi glede pouka iz drugega odstavka 55. člena ZP-1. Ugotovitev oziroma obravnava prekrška se smiselno lahko začne šele po zasegu, torej ko policist razpolaga s spornim predmetom in ob tem presodi, ali obstaja zadosten sum, da posest tega predmeta predstavlja prekršek (šesti odstavek 52. člena ZNPPol).

31Presoja, ali postopanje policistov izpolnjuje pogoje iz 52. člena ZNPPol, je odvisna od vsakokratnih okoliščin konkretnega primera. Ker je pritožba konkretizirana¹¹ le glede zasegov dne 8. 1. 2019 in dne 22. 1. 2019, se je pritožbeni senat omejil zgolj na presojo dejstev v zvezi z navedenima dvema dogodkoma.

32Glede zasega dne 8. 1. 2019 v X. baru iz uradnih zaznamkov o zaznavi kaznivega dejanja z dne 8. 1. 2019 (l. št. 308 in 309) izhaja, da sta policista J. J. in K. K. ob opravi kontrole lokala X. bar v zvezi s prekrški, povezanimi s prepovedanimi drogami, v lokalu opazila, da je obtoženi B. B. L. L. izročil manjši svetleči predmet, ki ga je ta pospravila. Glede na to, da je obstajala velika verjetnost, da je L. L. pri sebi imela predmet, ki ga je treba zaseči, je policistka M. M. pristopila do nje in jo pred pričetkom pregleda po 52. členu ZNPPol pozvala na izročitev predmeta, kar je L. L. tudi storila - šlo je za eno tableto Flormidal, ki je bila nato na podlagi 220. člena ZKP zasežena (zapisnik o zasegu predmeta z dne 8. 1. 2019 na l. št. 311 in 313).

33Navedena policista sta v prejšnjem postopku zaslišana v preiskavi dne 4. 3. 2019 (zapisnika na l. št. 833 in 837) in na glavni obravnavi dne 9. 12. 2019 ter 17. 4. 2020 (prepisa zvočnih posnetkov na l. št. 1683 in 2156) smiselno skladno povedala, da je bila preprodaja oziroma izročitev predmeta jasno vidna: obtoženi B. B. je L. L. izročil manjši svetleč predmet, ki ga je ta pospravila.

34J. J. je glede razdalje dejal, da sta izza vogala bila oddaljena približno 15 - 20 m od letnega vrta, kjer sta za mizo sedela obtoženi B. B. in L. L. Njun položaj je tudi skiciral (skica v prilogi C65). Tudi v novem sojenju je na predobravnavnem naroku dne 5. 7. 2023 J. J. potek opisal bistveno enako, pri čemer se vseh podrobnosti dogodka ni več natančno spominjal, kar je glede na pogostost takšnih obravnav v okviru njegovega dela policista in zaradi poteka časa razumljivo. Na razdalji približno 20 - 30 m je videl, da je B. B. iz predela genitalij povlekel manjše svetleče predmete, kar je ocenil kot farmacevtske pritisne omote, in jih izročil L. L., nato pa še motoristu.

35Takšen potek dogodka je v prejšnjem sojenju opisal tudi K. K. in narisal skico, ki je glede na položaje vseh oseb skladna z J. J. (priloga C1). Tudi na predobravnavnem naroku dne 26. 9. 2023 (prepis zvočnega posnetka na 2951) je svoje navedbe iz prejšnjega sojenja potrdil.

36L. L. je zaslišana v prejšnjem postopku tako v preiskavi (zapisnik na l. št. 812) kot tudi na glavni obravnavi dne 9. 12. 2019 (prepis zvočnega posnetka na l. št. 1683) priznala, da ji je obtoženi B. B. dajal tablete Flormidal. Glede dogodka v X. baru je povedala, da so policisti tako ali tako videli, da ji je B. B. takrat dal tableto, to tableto pa je ona tudi izročila kriminalistom. Večkrat je potrdila, da ji je to tableto dal B. B. Položil jo je na mizo, ona pa jo je nato dala v žep. Izrecno je tudi povedala, da tablete še ni uspela vzeti, ker ji jo je ravno dal, tedaj pa so na kraj že prišli policisti in jo je skrila. Priča je tudi povedala, da jo J. J. pozna že od prej in je bila na tistem območju velikokrat legitimirana.

37Na predobravnavnem naroku dne 5. 7. 2023 (prepis zvočnega posnetka na l. št. 2901) je L. L. izpovedovala bistveno drugače kot v prejšnjem postopku, in sicer da je tisto tableto takoj pojedla in da je mislila, da je imela prazen ovitek, ni pa vedela, da je imela v žepu še eno tableto, ki ji jo je dal prijatelj. Po presoji pritožbenega senata ni verjetno, da bi se priča več kot štiri leta kasneje dogodka bolje spominjala kot v preiskavi dne 1. 3. 2019, kar je bilo manj kot dva meseca od zasega, oziroma na glavni obravnavni dne 9. 12. 2019. Tudi K. K. je na predobravnavnem naroku dne 26. 9. 2023 dejal, da misli, da tablete tedaj ni zaužila. Prav tako L. L. v prejšnjem postopku ni omenjala, da bi ji policistka M. M. rekla "Kaj imate v žepih?". Glede na to izpovedi priče L. L. na predobravnavnem naroku ni mogoče slediti, zaradi česar tudi ni utemeljena pritožbena trditev o domnevnem nekonkretiziranem pozivu policistke M. M. Pritožbeni senat dodaja, da je bila ob tem dogodku zasežena zgolj ena tableta (zapisnik o zasegu predmeta z dne 8. 1. 2019 na l. št. 311 in 313) - tista, ki jo je L. L. sama prostovoljno izročila.

38Glede na to, da sta oba policista tekom postopka ves čas odločno trdila, da sta ravnanje obtoženega B. B. in L. L. neposredno videla, pri čemer sta tudi konkretizirano vedela opisati ravnanje opazovanih oseb, kot tudi nahajanje spornega predmeta (v predelu genitalij, nato pa ga je L. L. pospravila), ob upoštevanju navedene oddaljenosti 15 - 20 m oziroma 30 m, po presoji pritožbenega senata ni nobenega dvoma, da sta B. B. izročitev spornega predmeta L. L. videla, kot je to ocenila tudi ona sama. Pritožbena navedba, da dogajanja zaradi oddaljenosti nista mogla zaznati tako ni utemeljena. Pogoj neposredne zaznave je izkazan.

39Pritožniki nadalje grajajo sklep prvostopenjskega sodišča, da osebe (katere točno, niso navedli) s samim dejanjem izročitve ne bi podale nobenih novih informacij, saj policisti četudi bi zaznali svetlikajoč omot, niso mogli vedeti, kaj točno so zaznali. Glede na to, da se ta pasus nahaja v okviru pritožbenih navedb o zasegu tablete L. L., pritožbeni senat sklepa, da se navedena graja nanaša na B. B. izročitev stvari L. L. v X. baru dne 8. 1. 2019.

40V zvezi s tem je najprej treba pojasniti, da so policisti opravljali nadzor na varnostno obremenjenem območju - Metelkova ulica v Ljubljani. Glede tega je še posebej pomembna konkretna anonimna prijava z dne 6. 1. 2019 (uradni zaznamek na l. št. 326), da je na Metelkovi v Ljubljani alarmantno stanje glede uživanja tablet Flormidal med odvisniki, v zvezi s čimer naj bi bil problematičen "debeli B. iz Z.". Obtoženi B. B. in L. L. sta bila policistoma poznana že iz prejšnjih postopkov, kot je povedal J. J. v preiskavi in kar je glede sebe potrdila tudi L. L., kot že omenjeno. Nadalje je zaznava svetlečega predmeta oziroma pritisnega omota utemeljevala sklep, da je šlo za drogo v obliki tablet. Predvsem pa je okoliščino, da gre za predmet, ki ga je treba zaseči, izkazovalo dejstvo, da je obtoženi B. B. to povlekel iz predela svojega mednožja, kar očitno pomeni, da ga je skrival. Drži, da se v takšnih omotih dobijo tudi običajne tablete in da policisti niso mogli vedeti, kaj točno so zaznali. Vendar, kot že pojasnjeno zgoraj, se ne zahteva, da policist točno ve, za kakšen predmet gre, temveč zadošča dokazni standard velike verjetnosti. Vse opredeljene okoliščine tudi po oceni pritožbenega senata izkazujejo, da je bila ob neposredni zaznavi policistov podana velika verjetnost, da gre za prepovedane tablete, ki jih je bilo treba zaseči.

41Glede pritožbeno zatrjevane odsotnosti predhodnih obvestil policistov o njihovi zaznavi osumljencem, pritožbeni senat pojasnjuje, da 52. člena ZNPPol takšnega obvestila niti ne predvideva. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje in da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih.

42Prav tako ne drži pavšalna pritožbena trditev, da policisti niso imeli razloga za pregled B. B., niti niso tega zatrjevali. Najprej je treba pojasniti, da dne 22. 1. 2019 ni bil opravljen pregled B. B. v smislu četrtega odstavka 52. člena ZNPPol. Kot je razvidno iz uradnega zaznamka na l. št. 345, dopisa policije z dne 22. 1. 2019 (l. št. 342) in izpovedbe policista O. O., ki je postopek opravil (zapisnik na l. št. 839, prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 9. 12. 2019 na l. št. 1705 in predobravnavnega naroka dne 21. 9. 2023 na l. št. 2942), je B. B. po pozivu blister s tabletami Flormidal izročil sam. A ne glede na to, so bili tudi v tem primeru izkazani vsi pogoji za zaseg tablet skladno z 52. členom ZNPPol.

43Kot je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, je policist O. O. ob opravljanju kontrole v zvezi s poostrenim nadzorom na varnostno obremenjenem območju Metelkove opazil obtoženega B. B., ki je v roki držal podolgovat svetleč predmet, ki je izgledal kot blister tablet, pri čemer je policistu glede na B. B. ravnanje delovalo, kot da bo vzel drogo. B. B. je bil namreč policistu poznan iz prejšnjih postopkov v zvezi s prepovedanimi drogami, znano mu je bilo tudi, da je odvisnik, tedaj pa mu je deloval vidno zadrogiran. Stalno se je obračal in opazoval okolico. Ko je policist pristopil proti B. B. in ga je ta zagledal, je predmet skril za hlačni pas, pri tem pa je deloval zelo nervozno. Glede na to, je tudi v tem primeru na podlagi policistove neposredne zaznave obstajala velika verjetnost, da je B. B. posedoval prepovedano drogo. Zato mu je policist na podlagi 52. člena ZNPPol ukazal, da izroči skrit predmet. B. B. je to tudi storil in izročil blister z desetimi tabletami Flormidal v originalni embalaži.

44Skladno z vsem navedenim je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da izročitev tablet s strani L. L. in obtoženega B. B. ni bila testimonialne narave. Zato ju ob pozivu s strani policistov tudi ni varoval privilegij zoper samoobtožbo in tako tudi ni obstajala dolžnost policistov ju pred tem poučiti skladno s četrtim odstavkom 148. člena ZKP oziroma drugim odstavkom 55. člena ZP-1. Posledično je brezpredmetno nadaljnje pritožbeno razpravljanje o posegu v pravico do osebnega dostojanstva. Enako velja za navedbe o radikalni in utilitaristični doktrini izločanja dokazov, saj so bili v obravnavani zadevi zasegi tablet opravljeni zakonito.

45Upoštevaje vse navedeno in ker pritožbeni senat ni ugotovil kršitev, katere mora skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornikov obtoženega A. A. zavrnil kot neutemeljeno.

¹ Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 340/2006 z dne 26. 10. 2006, I Ips 51426/2010-90 z dne 24. 5. 2012 in I Ips 49375/2010-136 z dne 5. 6. 2014.
² Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996.
³ Na primer odločbe VSL II Kp 17143/2015 z dne 8. 3. 2021, V Kp 8271/2021 z dne 15. 10. 2021 in V Kp 25369/2020 z dne 17. 5. 2022.
⁴ Na primer sklep VSL V Kp 29337/2021 z dne 5. 10. 2023.
⁵ Sodba VSRS I Ips 41786/2016, z dne 26. 11. 2020.
⁶ Sodbe ESČP Funke proti Franciji 10828/84 z dne 25. 2. 1993, J.B. proti Švici 31827/96 z dne 3. 5. 2001 in De Legé proti Nizozemski 58342/15 z dne 30. 1. 2023.
⁷ Sodbi ESČP J.B. proti Švici 31827/96 z dne 3. 5. 2001 in De Legé proti Nizozemski 58342/15 z dne 30. 1. 2023.
⁸ Nunič, M., v: Nunič, M. (ur.), Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 180.
⁹ Žaberl, M., v: prav tam, str. 34.
¹⁰ Nunič, M., v: prav tam, str. 182.
¹¹ Ob upoštevanju 3. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s petim odstavkom 402. člena ZKP.