VSM Sklep II Kp 57267/2012

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženca A. A. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje pred popolnoma novi senat.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pranja denarja po petem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu zanj po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena ZKP mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP v skupni višini 724,35 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema plačilnega naloga ter plačilo sodne takse po tarifni številki 7121 v zvezi s tarifno številko 71112 v znesku 112,00 EUR, takse po tarifni številki 7402 v višini 125,00 EUR in takse po tarifni številko 7301 v višini 313,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je oškodovani Občini C. solidarno z obtoženim B. B. dolžan povrniti premoženjskopravni zahtevek 45.470,76 EUR s pripadki, v preostalem pa oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Proti tej sodbi sta se pritožila:

- zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, obdolženca pa oprosti obtožbe,

- okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče spremeni pravno kvalifikacijo v izreku izpodbijane sodbe tako, da obdolženega spozna za krivega storitve kaznivega dejanja po petem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena istega zakona, s pogojno obsodbo pa mu določi kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let.

3Na pritožbo okrožne državne tožilke je podal obdolženčev zagovornik odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Skladno s predlogom v pritožbi zagovornika je pritožbeno sodišče o seji pritožbenega senata obvestilo obtoženega in zagovornika, pri tem pa postopalo tudi po določbi prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in o seji obvestilo tudi pristojnega državnega tožilca. Sejo je opravilo v navzočnosti vseh treh navedenih.

5Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

6Zagovornik v pritožbi graja pravilnost napadene sodbe (že tretje, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi) z utemeljitvijo, da se tudi spremenjeni senat prvostopnega sodišča ni opredelil do ugovorov, s katerimi si obramba prizadeva k izdaji oprostilne sodbe. Pri tem navaja, da ima vsebinsko zanemarjanje relevantnih okoliščin lahko oporo le v zavedanju sodišča prve stopnje o obstoju razumnega dvoma, ki ne dopušča obsodbe obdolženca. Tako se tudi v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da bi izrek oprostilne sodbe „izničil premoženjske in pravne interese oškodovanca in težnjo po uspešnem zaključku kazenskega postopka“ (točka 6 obrazložitve). Pri tem je zaskrbljujoče, da sodišče uspešni zaključek kazenskega postopka izenačuje z izrekom obsodilne sodbe. Zato gre po presoji zagovornika za nedopustno pristranskost razpravljajoče sodnice, ki onemogoča uresničitev pravice do poštenega sojenja. Ob tem zagovornik v uvodu pritožbe še pojasnjuje, da vztraja pri vseh pritožbenih navedbah, ki jih je obramba predstavila v pritožbah z dne 18. 3. 2016 in 19. 6. 2017, ki niso bile prepričljivo odpravljene in se zato v izogib ponavljanju nanje le sklicuje. Razlogi izpodbijane sodbe namreč potrjujejo, da se sodišče tudi v ponovljenem postopku ni soočilo z uveljavljanimi pritožbenimi očitki, pač pa tudi izpodbijana sodba predstavlja nadaljevanje tendenciozne interpretacije dokaznega gradiva.

7Z navedenimi pritožbenimi izvajanji zagovornik nakazuje obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se kaže v popolni nejasnosti razlogov o odločilnih dejstvih v obrazložitvi napadene sodbe.

8Sodišče prve stopnje namreč v točki 6 obrazložitve sodbe navaja razloge, zaradi katerih je samo preoblikovalo opis kaznivega dejanja iz dne 22. 8. 2018 spremenjene obtožbe, navedeni razlogi pa so do take mere nerazumljivi, da je z njimi izkazana v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. To velja predvsem za tisti del obrazložitve prvostopne sodbe, v kateri sodišče prve stopnje navaja razloge, zaradi katerih je samo spremenilo obtožbo in pri tem navaja, da v kolikor tega ne bi storilo, „obtožbi ne bi bilo slediti ter (bi bilo potrebno) izreči oprostilno sodbo, v smeri oprostilne sodbe zaradi nepopolnega in nerazumljivega izreka, bi (pa) po prepričanju sodišča izničil premoženjske in pravne interese oškodovanca in težnjo, po uspešnem zaključku tega kazenskega postopka“. V navednicah, brez vsebine v oklepajih, povzeti razlogi prvostopne sodbe nakazujejo, da sodišče prve stopnje o obtožbi ni odločalo na podlagi domneve nedolžnosti, temveč je izhajalo iz načela krivde obdolženca, kar po pravilni presoji zagovornika vnaša dvom v nepristranskost prvostopnega senata, pri tem pa je krivdo utemeljilo z razlogi, ki so povsem nejasni oziroma nakazujejo, da bi, če sodišče samo ne bi spremenilo obtožbe, moralo izreči oprostilno sodbo. Z navedenimi razlogi namreč ni mogoče utemeljiti prvostopnega krivdoreka. Ta mora temeljiti na jasni in določni presoji v dokaznem postopku izvedenih dokazov in zagovora obdolženca ter oceni, ali je z izvedenimi dokazi obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano, ali ne. Navedeno velja tudi v primeru spremenjene obtožbe, pri čemer sprememba zaradi cilja, ki ga v pritožbi kritiziranih razlogih navaja zagovornik, ni dopustna.

9Obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo tudi zaradi nejasnih razlogov o krivdi obdolženca za dejanje, kot je navedeno v izreku prvostopne sodbe. Sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ugotavlja krivdo v obliki direktnega naklepa glede obdolženčevega ravnanja, s katerim je zakril izvor prejetega denarja na način, da je po ustnem medsebojnem dogovoru z B. B. po prejemu vsakega posameznega nakazila denarja, opravil gotovinske dvige in s tem zakril sledljivost nadaljnjega toka denarja. Pri tem navedeno obliko krivde obrazloži zgolj z zavedanjem obdolženca, da je bilo njegovo ravnanje namenjeno temu, da se zakrije izvor nezakonito pridobljenega premoženja (točki 13 in 18 obrazložitve), ne navaja pa razlogov o obdolženčevem hotenju ali privolitvi, da prikrije izvor denarja in sledljivost njegovega nadaljnjega toka, pri čemer je šlo za denar, ki ga je B. B. pridobival s kaznivim dejanjem na račun Občine C. Prvostopna sodba ima razloge le o zavestni sestavini naklepa, ne pa tudi o njegovi voljni sestavini. Zato so razlogi prvostopne sodbe glede tega pomanjkljivi in nerazumljivi. Navedeno kršitev je pritožbeno sodišče ugotovilo v okviru uradnega preizkusa napadene sodbe po 1. točki prvega odstavka 383. člena ZKP. Zagovornik je namreč v pritožbi ne uveljavlja.

10Pritožbeno sodišče je že v sklepu II Kp 57267/2012 z dne 19. 9. 2017 v točki 9 zapisalo, da krivda, ki se očita obdolžencu, očitno predstavlja trd oreh tako za državno tožilstvo kot sodišče. Temu je sledila sprememba obtožbe okrožne državne tožilke z dne 22. 8. 2018, v katero je sodišče prve stopnje poseglo tako, da je iz opisa izpustilo očitek sostorilstva, ker je zaradi njega po presoji prvostopnega sodišča bil opis kaznivega dejanja sam s seboj v nasprotju. Pri tem je ocenilo, da je primernejši opis ravnanja obdolženca, kot se je ta glasil pred modifikacijo obtožbe z dne 22. 8. 2018 (točka 6 obrazložitve sodbe). Zato je slogovno, kot sámo navaja, preoblikovalo izrek, sicer pa vsebinsko v opis dejanja po modificirani obtožnici ni posegalo. Razlogi za tako postopanje bi naj bile pomanjkljivosti v obtožbi, na katere je po razlogih napadene sodbe opozorilo že višje sodišče v prejšnjih razveljavitvenih sklepih.

11Ob spremembi obtožbe se sodišče lahko znajde med dvema možnostima: ali bo odločilo na podlagi obstoječe obtožnice (in bo morda zato moralo izreči oprostilno sodbo), ali pa bo samo modificiralo opis obtožnice. Zakon izrecno ne predvideva možnosti, da bi tudi sodišče lahko posegalo v obtožnico, temveč v tej zvezi določa zgolj, da „sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja“. Vendar pa si sodišče skladno s sodno prakso pridržuje možnost modifikacije obtožnice, pri čemer je vezano glede obtožbe na objektivno identiteto. To izhaja iz prvega odstavka 354. člena ZKP. Obtožbo sme spremeniti v takem obsegu, da je s posegom ne prekorači in da s tem ne zagreši absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obtožba prav gotovo ne bo prekoračena, če je sprememba v korist obdolženca (na primer zmanjšana kriminalna količina), vendar je pri vsaki spremembi obtožbe s strani sodišča postavljeno pod vprašaj načelo nepristranskega sojenje. S posegom v obtožnico sodišče dejansko opravlja delo tožilstva in ga s tem privilegira na način, ki presega okvire materialnopravnega vodstva v smislu drugega odstavka 299. člena ZKP (to je dolžnosti „skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti in odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari), prav tako pa krha načelo akuzatornosti kazenskega postopka v smislu nedosledne ločitve funkcij organov pregona in sojenja. V zvezi s spremembo obtožbe se vedno pojavijo tudi vprašanja kršitve prepovedi ponovnega sojenja (načelo ne bis in idem), zato je vsako spremembo obtožbe s strani sodišča potrebno presojati v navedenih okvirih.

12Nikakor pa sprememba obtožbe ne sme pomeniti sredstva, s pomočjo katerega ugotavljamo, ali je in do kakšne mere očitek obtožbe obdolžencu utemeljen, kar pomeni, da si z njo sodišče samo začrta cilj, ki omogoča izrek sodbe, za katero je sicer prepričano, da ustreza materialni resnici, ni pa povsem razviden iz same obtožbe, preden je bila ta s strani sodišča spremenjena. Prav tovrstno sporno postopanje sodišča prve stopnje očita pritožba zagovornika v delu, ko graja razloge sodbe, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje, zakaj je samo poseglo v opis kaznivega dejanja iz spremenjene obtožbe z dne 22. 8. 2018 (točka 6 obrazložitve). Navedeno je namreč razvidno iz tistega dela prvostopnih razlogov, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje lastno spremembo opisa kaznivega dejanja, „ker sicer obtožbi ne bi bilo slediti ter bi bilo izreči oprostilno sodbo“. Taki razlogi za spremembo opisa dejanja iz obtožbe, ki so navedeni v prvostopni sodbi, so namreč glede na obrazloženo v točki 11 te odločbe, nedopustni.

13V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve odpravilo in po izvedenem dokaznem postopku o obtožbi z dne 22. 8. 2018 vnovič odločilo. Zaradi razlogov, zaradi katerih je bilo napadeno sodbo potrebno razveljaviti, je pritožbeno sodišče odločilo, da bo prvostopno sodišče ponovno sojenje opravilo pred popolnoma spremenjenim senatom (4. točka 392. člena ZKP).

14V novem sojenju bo sodišče prve stopnje kritično presodilo tudi vsa ostala pritožbena izvajanja zagovornika in pritožbene navedbe okrožne državne tožilke, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljenih kršitev, ni moglo ukvarjati in o obtožbi vnovič odločilo.

15Sklep pritožbene sodišča temelji na določbi 1. in 4. točki prvega odstavka 392. člena ZKP.