VSM Sklep II Kp 24484/2014

Pritožbi OZS in zagovornikov odvetnika L. P. se kot neutemeljeni zavrneta.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je zaseg elektronske naprave HP, serijske številke CND2410KXT, model 4-110 SM (pravilno sicer model 4-1100 SM), odvetniške pisarne odvetnike L. P. , zasežene B. Ž. dne 16. 10. 2014, na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Kpd 24484/2014 z dne 10. 10. 2014, zakonit, zahtevo L. P. ta za vrnitev navedene elektronske naprave pa je kot neutemeljeno zavrnilo. Prav tako je odločilo, da se navedenega elektronska naprava preišče in se elektronski podatki, na katere se nanaša predlog tožilstva za njihov zaseg z dne 13. 5. 2016, zasežejo na način, kot je določen v 219.a, 223. in 223.a členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in po postopku, določenem v točkah 60. do 63. obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I 115/14, Up-218/14 z dne 21. 1. 2016 (v nadaljevanju odločba Ustavnega sodišča), ter se po pravnomočnosti tega sklepa izdelane varnostne kopije s temi podatki priložijo k spisu.

2Zoper izpodbijani sklep sta O.Z.S. (v nadaljevanju OZS) in odvetnik L. P. po svojem zagovorniku vložila pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov, odvetnik P. pa še dodatno zaradi neupoštevanja odločbe Ustavnega sodišča RS, kršitev določil Ustave RS in kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Odvetniška zbornica v svoji pritožbi v bistvenem problematizira zakonitost in ustavnost odredbe o preiskavi podatkov z zaseženega računalnika z dne 23. 12. 2016, odredbe o hišni preiskavi pri B. Ž. z dne 10. 10. 2014 in tudi opravo hišne preiskave pri B. Ž. dne 16. 10. 2014, kateri je bil ob tej priliki zasežen računalnik last odvetnika L. P. . Sporen naj bi bil tudi sam vpogled v računalnik ter tudi nadaljnji postopek zavarovanja podatkov iz zasežene elektronske naprave.

Tudi zagovornik odvetnika L. P. v svoji obširni pritožbi podrobno analizira zakonitost oprave hišne preiskave pri B. Ž. ter zakonitost zasega njegovega prenosnega računalnika, saj zatrjuje, da ta postopek ni bil opravljen v skladu z odločbo Ustavnega sodišča. V pritožbi zatrjuje številne kršitve določb ZKP, Ustave in postopka, ki ga je uredila odločba Ustavnega sodišča. Napada tudi pravilnost izpeljave predmetnega postopka, delo izvedenca v tem postopku ter tudi pravilnost pečatenja in odpečatenja zaseženega računalnika. Problematizira tudi zakonitost hišne preiskave, ki je bila kasneje opravljena še pri njemu, navaja pa tudi, da je izpodbijani sklep nepopoln, saj sodišče ni odločilo o vsem, o čemer bi moralo, prav tako pa je sodišče z izpodbijanim sklepom preseglo svoja pooblastila.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče je zaradi obširnosti pritožbenih izvajanj, ki so si vsebinsko podobna, obe pritožbi obravnavalo skupaj.

4Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača vsa pritožbena izvajanja, s katerimi pritožbi izpostavljata, da je bila odredba za hišno preiskavo z dne 10. 10. 2014 izdana zoper druge osumljence in za druga kazniva dejanja, kot je bila kasneje v predmetni kazenski zadevi uvedena preiskava. Navedeno na zakonitost odredbe o hišni preiskavi in zakonitost oprave hišne preiskave nima nobenega vpliva, saj je predmet presoje v tej zadevi vprašanje, ali so bili podani vsi zakonsko določeni pogoji za opravo hišne preiskave pri B. Ž. , in ali je bil zaseg elektronske naprave in njenih podatkov zakonit. Iz istega razloga se pritožbeno sodišče tudi ni posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb zagovornika odvetnika P. v zvezi z zakonitostjo oprave hišne preiskave pri L. P., ki je bila opravljena naknadno, saj le to ni predmet tega pritožbenega postopka.

5Po stališču pritožbe zagovornika odvetnika P. je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker napadeni sklep nima razlogov o dejstvih, iz katerih bi izhajala utemeljenost zasega podatkov iz odvetniškega prenosnega računalnika, razlogi o odločilnih dejstvih pa so sami s seboj v nasprotju oziroma v nasprotju s spisovnim gradivom.

6Pritožba pa nima prav. Z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje obširno, tehtno in prepričljivo pojasnilo svojo odločitev, da je zaseg prenosnega računalnika, zaseženega B. Ž. in je last odvetnika L. P. , zakonit, ter da je predlog odvetnika za vrnitev te elektronske naprave neutemeljen, prav tako pa je tudi prepričljivo pojasnilo svojo odločitev o preiskavi elektronske naprave in zasegu elektronskih podatkov, pri čemer je odločilo tudi, da se po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa izdelane varnostne kopije s temi podatki priložijo k spisu. Pritožba zagovornika pri tem sicer pravilno opozarja, da prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu nepravilno navaja, da naj bi bila B. Ž. v času oprave hišne preiskave dne 16. 10. 2014 med osumljenci, ter da je bila pri odvetniku P. tu zaposlena za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2005. Vendar napačno povzemanje navedenih podatkov v izpodbijanem sklepu v konkretnem primeru ne predstavlja odločilnih dejstev. Odločilno dejstvo je namreč to, da je bila pri B. Ž. opravljena hišna preiskava ter s tem povezano vprašanje zakonitosti hišne preiskave. In čeprav je potrebno soglašati s pritožbo zagovornika odvetnika P. ta, ko pravilno izpostavlja, da se v izreku izpodbijanega sklepa zapisan model zaseženega računalnika ne ujema s številko modela, ki je bil dejansko zasežen, pa gre pri navedenem za očitno pisno napako, ki na zakonitost izpodbijanega sklepa nima nobenega vpliva, saj je zasežen računalnik v izreku izpodbijanega sklepa identificiran s pravilno serijsko številko. Vsled navedenega tako v tej smeri ni mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Podana pa ni niti zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, ki jo izpostavlja pritožba zagovornika z navedbami, da je prvostopno sodišče del postopka opravilo brez navzočnosti B. Ž. kot imetnice zasežene naprave. Odločba Ustavnega sodišča v postopku presoje ustavnosti in zakonitosti zasega elektronske naprave predvideva zgolj prisotnost odvetnika ter predstavnika OZS, obvezne navzočnosti drugih oseb v postopku ne predvideva. Prav tako pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenimi izvajanji, da naj bi bile zaradi nenavzočnosti zagovornika odvetnika P. na treh narokih podane bistvene kršitve določb postopka, pri čemer pritožnik niti ne pojasni, kako je njegova nenavzočnost vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. L. P. je kot odvetnik sam vešč pravnega znanja, prav tako je v postopku ves čas bil navzoč predstavnik OZS, ki je prav tako branil njegove interese. Prav tako sodišče tudi ni kršilo določb postopka pri zasliševanju prič, v zvezi s čimer je prvostopno sodišče v 45. točki izpodbijanega sklepa podalo svoje stališče, ki se mu pritožbeno sodišče pridružuje. Iz zapisnikov o naroku izhaja, da so bile priče pravilno poučene v smislu 238. člena in 240. člena ZKP, pri tem pa iz zapisnika o naroku z dne 2. 12. 2016 dodatno izhaja, da je sodnik garant med zaslišanjem B. Ž. preostale priče napotil iz sodne dvorane.

8Prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da sta bila tako odredba o opravi hišne preiskave pri B. Ž. kot tudi sama hišna preiskava zakoniti. V zvezi s tem pritožba zagovornika neutemeljeno problematizira, da B. Ž. odredba o hišni preiskavi ni bila vročena z ustreznim pravnim poukom, saj iz zapisnika o hišni preiskavi stanovanja B. Ž. izhaja, da slednja odvetnika ni zahtevala, kar je v 15. točki izpodbijanega sklepa navedlo že prvostopno sodišče. Poleg tega so o tem, da slednja odvetnika ni zahtevala, v postopku izpovedovali tudi policisti, ki so pri njej opravljali hišno preiskavo.

9Pritožbeno sodišče tudi soglaša z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da je bila odredba za hišno preiskavo pri B. Ž. z dne 10. 10. 2014 ustrezno obrazložena in je vsebovala prepričljive razloge o tem, zakaj je pri B. Ž. potrebno opraviti hišno preiskavo. Vsebovala je tudi natančen spisek predmetov, ki naj se zasežejo in je med drugim preiskovalcem tudi naložila, da naj zasežejo elektronske naprave, ki bi vsebovale korespondenco, ki se nanaša na kazniva dejanja, zaradi katerih je bila hišna preiskava odrejena. Četudi se odredba ni izrecno nanašala na odvzem odvetnikovega prenosnega računalnika, pa so pritožbena izvajanja zagovornika v tej smeri neutemeljena, saj se ob izdaji te odredbe o hišni preiskavi ni moglo predvideti, da bi lahko bil pri njej najden tak (odvetnikov) računalnik.

10Pri presoji zakonitosti hišne preiskave in zasega elektronske naprave je potrebno upoštevati kompleksnost nastale situacije, saj se je hišna preiskava opravljala pri B. Ž. kot fizični osebi, zasežen pa ji je bil računalnik, ki je last odvetniške pisarne. Prvostopno sodišče je po oceni pritožbenega sodišča navedeno situacijo pravilno ocenilo, saj je prepričljivo pojasnilo, da pogoji, kot jih je določilo Ustavno sodišče v svoji odločbi, v konkretnem primeru veljajo le za opravo preiskave elektronske naprave odvetniške pisarne, ne pa tudi za opravo hišne preiskave drugih oseb, ki niso odvetniki (24. točka izpodbijanega sklepa). Glede na navedeno tako ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da bi že ob opravi hišne preiskave in zasegu elektronske naprave morala biti prisotna tako odvetnik kot predstavnik OZS. Zgolj zato, ker je B. Ž. ob najdbi in zasegu prenosnega računalnika pripomnila, da je le-ta last njenega delodajalca odvetnika, pa ne pomeni, da gre za opravo hišne preiskave pri odvetniku, kot si to napačno razlagata pritožnika. Z najdbo odvetnikovega računalnika se prostorski vidik varovanja zasebnosti odvetniške pisarne ni avtomatsko raztegnil tudi na stanovanje B. Ž. , saj posest službenega računalnika ne pomeni, da je s tem njeno stanovanje postal prostor, kjer odvetnik opravlja svojo dejavnost. Zato se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da dejstvo, da so preiskovalci šele ob zasegu elektronske naprave ugotovili, da ta pripada odvetniški pisarni, ni nobena ovira za njen zaseg (25. točka izpodbijanega sklepa). Zaseg navedenega prenosnega računalnika odvetniške pisarne pomeni le, da se je nanj raztegnil zgolj komunikacijski vidik varovanja zasebnosti odvetniške pisarne, kot jo razlaga odločba Ustavnega sodišča v točki 32 in 33 obrazložitve. Zato je tudi pravilen zaključek prvostopnega sodišča v točki 17 obrazložitve napadenega sklepa, da je z ugotovitvijo, da je elektronska naprava lahko last odvetnika P. ta, za preiskovalce nastala specifična situacija, ki jo je takrat urejal 8. člen Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), in sicer da se preiskava te elektronske naprave lahko zakonito opravi samo, če bosta navzoča odvetnik P. kot njen lastnik in predstavnik OZS. Povedano drugače, od zasega elektronske naprave dalje je bilo potrebno pri nadaljnji preiskavi elektronske naprave zagotoviti navzočnost odvetnika in predstavnika OZS.

11Pritožba nadalje tudi neutemeljeno problematizira, da je bilo ob hišni preiskavi nezakonito vpogledano v prenosni računalnik, saj je prvostopno sodišče s tehtnimi razlogi pojasnilo, da je šlo le za ugotavljanje identitete elektronske naprave (točka 18 in 19 izpodbijanega sklepa), s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Takega zaključka prvostopnega sodišča ne morejo omajati niti pritožbena izvajanja zagovornika odvetnika P. ta, ko v zvezi s tem podaja lastno dokazno oceno izpovedi in izjav posameznih prič. Prvostopno sodišče je namreč v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da so preiskovalci ob oziroma pred zasegom elektronske naprave ravnali pravilno, ko so s kratkim vpogledom preverili identiteto te naprave, da se prepričajo, čigava last sploh je. Kot izhaja iz podatkov spisa, so bili namreč preiskovalci ob najdbi elektronske naprave seznanjeni zgolj s trditvami B. Ž. in odvetnika L. P. , da naj bi ta naprava pripadala njemu, z drugimi podatki o lastništvu pa niso razpolagali. Odvetnik P. je namreč dokazila o lastništvu predložil šele naknadno, kar pritožnika tudi priznavata.

12Pritožbeno sodišče v celoti zavrača tudi vsa pritožbena izvajanja zagovornika odvetnika P. o pravilnosti pečatenja in odpečatenja zaseženega računalnika pri samem zasegu in v postopku pred sodiščem, saj le-ta niso z ničemer izkazana. Pritožbeno sodišče namreč v zvezi s pečatenjem in odpečatenjem zasežene elektronske naprave nima nobenih pomislekov, saj je že prvostopno sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa prepričljivo zavrnilo pomisleke obrambe glede ravnanja z zaseženim računalnikom. Preiskovalci so namreč računalnik že na kraju zaprli v ovojnico in jo ustrezno označili z imenom ter s podpisi, kot to izhaja tako iz zapisnika o opravi hišne preiskave, to pa so potrdile tudi priče B. Ž. in solenitetni priči. B. Ž. je namreč na vprašanje sodnika, da so preiskovalci računalnik zapečatenega odnesli, odgovorila pritrdilno (stran 7 prepisa zvočnega posnetka naroka), v nadaljevanju pa je tudi na vprašanje odvetnika P. odgovorila, da je bil računalnik dan v neko kuverto, za katero misli, da jo je podpisala (stran 11 prepisa zvočnega posnetka naroka). Pa tudi priče M. G., M. V., N. Ž.., D. P. in A. S. so pred sodnikom garantom opisali postopek pečatenja naprave. Pritožba skuša sicer vzbuditi sum, da naj bi bila tudi v nadaljevanju postopka ogrožena integriteta računalnika tako s strani policistov kot s strani sodišča, a pritožbeno sodišče takšne pritožbene navedbe zavrača, saj je tudi te navedbe ovrgel že izpodbijani sklep. Prvostopno sodišče je namreč v izpodbijanem sklepu pojasnilo, kako je sodišče opravilo postopek preiskave elektronske naprave (64. - 69. točka napadenega sklepa) in pritožbeno sodišče ne glede na pritožbena izvajanja v tej smeri nima razlogov, da bi dvomilo, da je sodišče z zaseženo elektronsko napravo ravnalo v skladu z obstoječo ureditvijo. Pritožbene navedbe, ki skušajo pritožbeno sodišče prepričati v nasprotno, ostajajo tako zgolj na ravni neizkazanih trditev. Sicer pa je skrbnost ravnanja z elektronsko napravo podrobno opisana v številnih zapisnikih o narokih in zvočnih prepisih.

13Ob navedenem pa se kot neutemeljene pokažejo tudi pritožbene navedbe, da je prvostopno sodišče z angažiranjem sodnega izvedenca kršilo določbe Ustavnega sodišča o postopku preiskave elektronske naprave. Način takšnega postopanja je namreč prvostopno sodišče pojasnilo že v izpodbijanem sklepu, pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem dodaja, da je s postavitvijo izvedenca računalniške stroke prvostopno sodišče udeležencem zagotovilo večjo varnost pri izdelavi identičnih kopij elektronske naprave in pri njeni preiskavi. Iz teh razlogov pritožbi tudi ne moreta biti uspešni v delu, ko napadata delo prvostopnega sodišča in sodnega izvedenca pri izdelavi identičnih kopij zaseženega računalnika ter pri izločanju posameznih podatkov. Sodišče v delo izvedenca v tem postopku nima nobenih pomislekov, saj je le to prav tako podrobno dokumentirano z dokumentacijo v spisu ter s pojasnili izvedenca, ki jih je le-ta podal ob svojem delu pred sodiščem. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je zavarovanje vsebine elektronske naprave in izločanje posameznih podatkov potekalo v skladu z veljavno ustavno ureditvijo, zato so vsa pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena.

14S tem, ko je sodišče prve stopnje v postopku odločilo, da se iz varnostnih kopij zasežene elektronske naprave zajamejo posamezni podatki po predlogu tožilstva, pa tudi ni kršilo določb odločbe Ustavnega sodišča o preiskavi elektronske naprave, četudi je sodnik garant sledil predlogu tožilstva za zajem posameznih podatkov z elektronske naprave. V pristojnosti sodnika garanta je namreč, da odloči, katere podatke bo izločil, pri čemer je glede na kompleksnost zadeve za podlago za svojo odločitev vzel predlog tožilstva. Odločba Ustavnega sodišča namreč ne izključuje takega predloga tožilstva, kot si to napačno razlaga zagovornik odvetnika P. ta. Nasprotno, odločba Ustavnega sodišča v 60. in 61. točki celo predvideva možnost, da sodnik garant v teh postopkih zaslišuje državnega tožilca, če meni da je to potrebno.

15Na tem mestu pritožbeno sodišče v zvezi z obširnimi pritožbenimi izvajanji OZS glede odredbe sodišča z dne 23. 12. 2016, dodaja, da pritožba pri tem neutemeljeno izpostavlja, da ta odredba ni ustrezno obrazložena. Pritožba namreč spregleda, da gre za odredbo izvedencu, s katero mu je sodišče glede na podan predlog tožilstva z dne 13. 5. 2016 naložilo, naj izloči z zasežene elektronske naprave posamezne datoteke. Gre torej za odredbo, s katero je izvedencu odredilo pomoč pri pregledu vsebine elektronske naprave z namenom nadaljnje odločitve sodnika garanta o zasegu posameznih podatkov. Odredba je tako izvedencu natančno določila, katere podatke naj išče, pri čemer pa se za takšno odredbo ne zahteva, da bi sodnik garant moral navesti razloge, zakaj je tak poseg nujen, saj je ena izmed njegovih nalog, da odloči o tem, kateri podatki se zasežejo. Sicer pa je napadeni sklep nujnost, sorazmernost in potrebnost zasega in preiskave elektronske naprave povsem ustrezno obrazložil v točkah 61. do 63. obrazložitve napadenega sklepa ter zaključil, da so bili tako za odreditev kot tudi za samo preiskavo zasežene elektronske naprave izpolnjeni vsi ustavnopravni pogoji, ki jih je za takšno preiskavo določilo Ustavno sodišče v skladu s strogim testom sorazmernosti. Sodišče prve stopnje je torej v zvezi z zasegom in preiskavo elektronske naprave napravilo test sorazmernosti, ki ga sicer pritožba zagovornika odvetnika P. neutemeljeno pogreša. Pritožbeno sodišče pa pri tem izpostavlja tudi, da je bila odločba Ustavnega sodišča, na katero se pritožbi sklicujeta, objavljena v Uradnem listu RS šele po opravi hišne preiskave pri B. Ž. , in sicer je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 8/2016 z dne 5. 2. 2016.

16Pritožba zagovornika sicer pravilno opozarja, da je prvostopno sodišče nepravilno interpretiralo določbo sedmega odstavka 223.a člena ZKP glede teka rokov za vrnitev elektronske naprave (49. točka izpodbijanega sklepa), vendar pa navedeno ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča, saj je v nadaljevanju s tehtnimi razlogi pojasnilo, da se odvetniku zasežen prenosni računalnik ne vrne, ker za to ni podanih zakonskih pogojev za vrnitev elektronske naprave, saj je le-ta lahko dokaz v kazenskem postopku in bo v nadaljnjem kazenskem postopku odločeno, kdaj naj se mu ta elektronska naprava vrne (51. točka izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče s takim zaključkom prvostopnega sodišča soglaša, saj lahko odločitev, ali je neka naprava lahko dokaz v kazenskem postopku, sprejmejo le pristojni organi v okviru (pred)kazenskega postopka. Zato vsa pritožbena izvajanja v smeri trajanja predhodnega postopka v zvezi z zaseženo elektronsko napravo niti niso odločilnega pomena. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da bi glede na kompleksnost kazenske zadeve, kot jo je ugotovilo že prvostopno sodišče, sodnik garant z morebitno preuranjeno odločitvijo o vrnitvi elektronske naprave lahko povzročil nepopravljivo škodo za nadaljnji potek kazenskega postopka. Prvostopno sodišče pa s takšno odločitvijo po oceni pritožbenega sodišča tudi ni preseglo svojih pooblastil, saj je o predlogu zagovornika za vrnitev elektronske naprave moralo odločiti.

17Prvostopno sodišče je tudi pravilno odločilo, da se preišče celotna elektronska naprava, elektronski podatki, na katere se nanaša predlog tožilstva z dne 13. 5. 2016 pa se zasežejo, izdelane varnostne kopije s temi podatki pa se priložijo spisu. Prvostopno sodišče je tako v napadenem sklepu v celoti odločilo tako o zasegu in preiskavi elektronske naprave, kot tudi o zajetih podatkih. Glede napravljenega števila kopij pa pritožbeno sodišče dodaja še, da četudi je prvostopno sodišče napravilo več takih kopij, in ne samo ene, to še ne pomeni kršitev določb odločbe Ustavnega sodišča, saj slednja ne določa izrecno, da je dopustno v okviru preiskave elektronske naprave izdelati zgolj eno tako kopijo podatkov, pri tem pa iz izreka tudi povsem jasno izhaja, da je sodnik v zvezi s kopijami odločil, da postanejo del spisa.

18Po vsem obrazloženem torej pritožba zagovornika P. nima prav, ko uveljavlja pritožbene razloge, ki naj bi imeli za posledico tudi kršitev določb 27., 23., in 29. člena Ustave Republike Slovenije.

19Glede na vse navedeno, in ker pritožbi tudi v preostalem ne navajata ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbi, vloženi zoper izpodbijani sklep, zavrniti kot neutemeljeni.