VSL sodba II Cp 2981/2009

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, s katerim tožnika zahtevata vrnitev v kazenskem postopku zaseženih denarnih sredstev in plačilo obresti od zasega dalje. Tožnikoma je naložilo obveznost povrnitve 3.983,11 € stroškov tožene stranke.

Iz vseh treh, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov se pritožujeta tožnika. Predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku. Opozarjata na ustavne pravice do enakega varstva pravic, do sodnega varstva, enakosti pred zakonom, do zasebne lastnine in ustavno določbo o tem, kdaj je dovoljena omejitev ustavnih pravic. Trdita, da jima je kršena ustavno varovana pravica do zasebne lastnine. Sklicujeta se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-296/02, ki kot kriterij za poseg v človekove pravice predvideva legitimen, stvarno upravičen cilj in preizkus s testom sorazmernosti. Trdita, da je zaseg predmetov poseg v človekove pravice in je dopusten le, če temelji na stvarno upravičenem cilju in prestane test sorazmernosti. Trdita, da v njunem primeru sorazmernosti ni, ker je od zasega preteklo že 12 let. Menita, da imata pravico zahtevati varstvo svojih civilnih pravic, med katere sodi lastninska pravica. Sklicujeta se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 623/2003, ki je v podobnem primeru odločilo, da zadeva spada v sodno pristojnost in da v kazenskem postopku zaseženih predmetov po ustavitvi postopka ni dovoljeno zadrževati zaradi drugega postopka. Menita, da se njuna sredstva nezakonito zadržujejo. Zasežena so bila že leta 1997, o vrnitvi pa v letu 2009 še vedno ni odločeno, kar pomeni tudi poseg v pravico iz 23. čl. Ustave, ki zagotavlja odločanje brez nepotrebnega odlašanja. Zaradi dolgotrajnosti postopka je kršena tudi njuna ustavna pravica do enakosti in do sodnega varstva. Nasprotujeta stališču, da spor ni civilnopravni, ker zahtevata varstvo lastninske pravice, obrestni del pa ima odškodninski temelj. Sklicujeta se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 645/2004, ki je ravnanje državnih organov, ki v 27 mesecih niso razjasnili suma o obstoju kaznivega dejanja in poskrbeli za ustrezno hrambo zaseženega vozila, označilo za protipravno.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavana tožba je lastninska. Ureja jo Stvarnopravni zakonik v 92. čl, ki določa, da lastnik lahko od vsakogar svojo stvar zahteva nazaj. Pritožnikoma je pritrditi le v tem, da je obravnavani premoženjskopravni zahtevek seveda hkrati tudi civilnopravni zahtevek. Naloga civilnega sodstva je ugotoviti pravice in pravna razmerja, jih zavarovati in uresničiti. Pojem civilni spor je širši od premoženjskopravnega, saj poleg premoženjskopravnih vključuje tudi druge npr. rodbinske, dednopravne, delovnopravne spore. Sodišče civilnopravnega varstva tožnikoma ni odreklo. S tem, ko je njun zahtevek obravnavalo, jima je civilnopravno varstvo nudilo. Pri uveljavljanju tega varstva pa zaradi z zakonom predvidene in zato dopustne omejitve lastninske pravice (zasega) ne moreta biti uspešna. Zaseg predmetov (vključuje tudi denarna sredstva) je posebno preiskovalno dejanje in je urejen v 220. čl. Zakona o kazenskem postopku. Predmet je lahko zasežen kot predmet kaznivega dejanja (corpus delicti) ali kot dokazno sredstvo. Kateri predmeti se odvzamejo določa kazenski zakonik v posebnem delu pri opisu posameznih kaznivih dejanj. Ker gre pri zasegu za začasen ukrep, je o dokončnem ukrepu - odvzemu zaseženih predmetov ali njihovi vrnitvi - treba odločiti z novo sodno odločbo. Na odločitev o vrnitvi ali odvzemu vplivajo dejstva, ki se ugotavljajo v kazenskem postopku – ali je bil predmet uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje, ali je s kaznivim dejanjem nastal.... O odvzemu se zato odloča v kazenskem postopku obenem z odločitvijo, ali se obdolženec spozna za krivega ali oprosti obtožbe, po njegovem pravnomočnem zaključku pa o tem odloča senat treh sodnikov (224. 498. in 498.a. čl. Zakona o kazenskem postopku). Gre torej za materijo, ki je v neposredni zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, zato je urejena v kazenskih procesnih in materialnih predpisih ter predmet obravnave v kazenskem postopku.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila iztoževana denarna sredstva tožnikoma zasežena; o njihovem odvzemu (ali vrnitvi) še ni odločeno, odloča pa o tem senat treh sodnikov v postopku Ks 112/2007, po razveljavitvi Ks 282/2007. Na osnovi 498.a čl. Zakona o kazenskem postopku odloča senat treh sodnikov, ker je kazenski postopek že končan. Teh ugotovitev, ki so za uspeh tožbenega zahtevka odločilna, tožnika ne izpodbijata. Iz gornjih ugotovitev sledi, da tožnika s svojim, sicer legitimnim civilnopravnim zahtevkom, zaradi skladno z Zakonom o kazenskem postopku izvedene omejitve njune lastninske pravice - zasega denarja - ne moreta biti uspešna.

Tožnika sta v postopku na prvi stopnji svoj zahtevek utemeljila kot lastninski. Šele v vlogi z dne 27.10.2008, ki pa je bila vložena po zaključku prvega naroka, sta navedla, da je tožena stranka pri zasegu in odvzemu denarnih sredstev ravnala nedopustno in zatrjevala nastanek materialne škode. Pri tem pa nista definirala niti nedopustnih dejanj niti škode. Ker so bile te nedoločne navedbe podane po zaključku prvega naroka, sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo 285. čl. ZPP, ki mu sicer v takem primeru nalaga, da poskrbi za dopolnitev navedb o pomembnih dejstvih (materialno procesno vodstvo). Uveljavljanje novega temelja zahtevka bi terjalo dopolnjevanje dejanskih navedb z novimi dejstvi in dokazi, kar je po zaključku prvega naroka nedopustno. (1. odstavek 286. čl. ZPP). Pritožbeni trditvi, da je tožeča stranka v vseh vlogah svoj zahtevek (za obresti) utemeljevala z odškodninsko podlago, ni mogoče slediti. Tudi z razpravljanjem o časovni komponenti zasega in protipravnosti, zakonitosti, primernosti, nujnosti, sorazmernosti tega ukrepa tožnika posegata na področje odškodninskega temelja, ki ga v postopku na prvi stopnji nista ustrezno uveljavila (337. čl. ZPP).

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP).