VSL sklep II Cp 1612/2014

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. in IV. točki izreka ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Prvostopenjsko sodišče je v točki I izpodbijane sodbe delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo 2.791,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2013 dalje do plačila; kar je tožnik zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo (točka II). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od 15. 5. 2012 do 6. 1. 2013 (točka III) in toženki naložilo povračilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 588,88 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV).

2Zoper ugodilni del (točka I) in odločitev o stroških postopka (točka IV) vlaga pritožbo toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani točki izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je določbo 224. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) tolmačilo, kot da je treba zasežene predmete vedno vrniti tistemu, komur so bili zaseženi. Poudarja, da se morajo vrniti lastniku oz. imetniku, kar pomeni, da se morajo vrniti osebi, ki ima veljaven pravni naslov za posest predmetov. Povsem pa je ostala spregledana določba 110. člena ZKP, ki v prvem odstavku določa, da se stvari, ki nedvomno pripadajo oškodovancu in niso potrebne kot dokaz v kazenskem postopku, izročijo oškodovancu še pred koncem postopka. Stališče, da je bila tožniku povzročena škoda zaradi nevračila zaseženih predmetov po zavrženju kazenske ovadbe zoper njega, je napačno. Toženka je ravnala skladno z določbo 110. člena ZKP, zato ni izpolnjen element protipravnosti. Tožnik je imel na voljo lastninsko tožbo, ki pa se je ni poslužil. Meni, da bi moral tožnik izkazati lastništvo nad zaseženimi stvarmi ter v zvezi s tem opozarja na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 482/2009 in I Ips 199/1995. Stališče sodišča prve stopnje, da lastništvo železa za rešitev te zadeve ni pomembno, je materialnopravno zmotno. V tej zadevi je lastništvo železa odločilno, saj od tega zavisi obstoj škode, kar izhaja tudi iz odločbe VS RS II Ips 196/2004. Prvostopenjsko sodišče je zaradi odsotnosti ugotavljanja lastninske pravice tožnika zmotno ugotovilo dejansko stanje in ni sledilo dokazom, ki potrjujejo, da je bilo zaseženo gradbeno železo protipravno odtujeno podjetju C., d. d. Dokazna ocena sodišča v zvezi s tem je neprepričljiva in napačna. Opozarja na očitne podobnosti med zaseženim železom in železom, ki je bilo odtujeno podjetju C., d. d., ter poudarja, da je na podlagi vseh dokazov moč z gotovostjo zaključiti, da je bilo zaseženo železo odtujeno prav prej navedenemu podjetju. Oporeka verodostojnosti izpovedbe E. K. ter opozarja na izjavo F. Z., do katere se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. Poudarja, da je dokazno breme glede lastništva železa padlo nazaj na tožnika, ki bi moral dokazati pridobitev lastninske pravice od nelastnika na podlagi 64. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Opozarja na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo predlagane priče J. M., kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja na absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju: prvostopenjsko sodišče najprej ugotavlja, da toženki ni uspelo dokazati lastništva železa, v nadaljevanju pa zapiše, da lastništvo železa za rešitev te zadeve ni pomembno.

3V odgovoru na pritožbo tožnik pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in odločitvi sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, vključno s stroškovno posledico.

4Pritožba je utemeljena.

5Izpodbijana sodba temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah:

- tožniku je toženka 3. 5. 2011 zasegla gradbeno železo zaradi suma, da izvira iz kaznivega dejanja tatvine;

- zaseženi material je bil odpeljan v hrambo na začasno deponijo oškodovanca, nato pa 5. 5. 2011 na deponijo oškodovančeve hčerinske družbe;

- zoper tožnika je bila vložena kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po drugem odstavku 217. člena KZ-1, ki pa je bila s sklepom Kt 725/2011 z dne 14. 5. 2012 zavržena;

- tožniku zaseženi predmeti po zavrženju kazenske ovadbe niso bili vrnjeni;

- tožnik je železo kupil od neznane fizične osebe;

6Izpodbijana sodba na podlagi navedenih ugotovitev zavzema stališče, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti. Po zavrženju kazenske ovadbe zoper tožnika toženka ni imela pravne podlage, da zaseženih predmetov tožniku ne bi vrnila kot imetniku oz. lastniku. S tem, ko mu železo ni bilo vrnjeno, mu je nastala škoda, pri čemer je podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem – neizpolnitvijo obveznosti vračila zaseženega železa – in nastankom škode. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da toženki ni uspelo dokazati, da je zaseženo železo last podjetja C., d. d., medtem ko je navedbe toženca, da tožnik ni dokazal svoje lastninske pravice na zaseženem železu, štelo kot irelevantne, ker lastništvo železa za rešitev te zadeve naj ne bi bilo pomembno. Takšno stališče pa, kot pravilno opozarja pritožba, temelji na zmotnem materialnopravnem izhodišču. V obravnavani zadevi je namreč bistveno vprašanje, ali je tožnik pridobil lastninsko pravico na zaseženem železu.

7Po določbi prvega odstavka 110. člena ZKP se lahko stvari vrnejo oškodovancu v vsaki fazi kazenskega postopka, če je hramba zaseženih stvari nesmiselna in niso potrebni kot dokaz v kazenskem postopku, pri tem pa gre za stvari, ki nedvomno pripadajo oškodovancu. Prvostopenjsko sodišče je omenjeno določbo prezrlo in je ni upoštevalo pri ugotavljanju elementov odškodninske odgovornosti. Izhajalo je iz napačne interpretacije določbe 224. člena ZKP. Menilo je, da je treba predmete, ki se med kazenskim postopkom zasežejo, po ustavitvi postopka vrniti tistemu, ki so mu bili zaseženi, pri čemer se ne ugotavlja, ali je ta oseba tudi lastnik zaseženih predmetov. Takšno stališče pa je zmotno, saj mora tožnik izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti. V povezavi z določbo 110. člena ZKP bi se moralo prvostopenjsko sodišče opredeliti do vprašanja protipravnosti toženkinega ravnanja. Glede na podane ugovore toženke pa bi moralo tudi ugotavljati, ali je tožnik na zaseženih predmetih pridobil lastninsko pravico, saj je šele v tem primeru moč govoriti o nastanku škode zaradi ravnanja uradnih oseb. Tožnik bi tako moral izkazati pravno podlago, ki bi ga upravičevala kot lastnika. Ker pa prvostopenjsko sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča tožnikovega lastništva zaseženih predmetov ni ugotavljalo, je bilo posledično zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe (355. člen ZPP).

8Pritožba pravilno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče povzelo v kazenskem postopku podano izpovedbo E. K., in tudi na njeni podlagi temeljilo svojo odločitev, medtem ko se do nasprotujoče izpovedbe F. Z. ni opredelilo. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da sodišče z ničemer ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče J. M. Pravica do enakega varstva pravic namreč zahteva od sodišča jasno obrazložitev razlogov za neizvedbo predlaganega dokaza.

9V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče upošteva napotila pritožbenega sodišča ter odpravi izpostavljeni kršitvi določb pravdnega postopka. Skladno z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP naj napravi celovito dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.