VSMB Sklep V Kp 31262/2021-2

Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom VI K 31262/2021 z dne 13. 11. 2025 na podlagi 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predloga zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. za izločitev dokazov, ki sta bila podana na predobravnavnih narokih dne 1. 2. 2024.

Zoper sklep se pritožujeta zagovornica obdolženega A. A. in zagovornik obdolžene B.B., ki uvodoma uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zagovornik obdolžene B. B. pa še kršitev pravic iz 22., 23., 29. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter kršitev pravic iz 6. in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogoma za izločitev dokazov ugodi in iz spisa izloči nezakonite dokaze, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko predlogoma za izločitev dokazov ni ugodilo, svojo odločitev pa je tehtno in argumentirano pojasnilo. S prvostopenjskimi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

Pritožnika v bistvenem navajata enake pritožbene razloge. Primarno izpostavljata, da policija hišne preiskave ni opravila v stavbi, za katero je bila izdana odredba preiskovalnega sodnika. Takšne pritožbene navedbe je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v točkah 11 in 12 razlogov izpodbijanega sklepa tudi prepričljivo pojasnilo, da je identifikacija stavbe v odredbi za hišno preiskavo dovolj določna in da se je hišna preiskava opravila v stanovanjski hiši, v kateri je obdolženec dejansko bival. Pritožnika sprva navajata, da bi policija morala opraviti hišno preiskavo v stavbi št. 72, ki se nahaja na nepremičnini parc. št. .../52, nato pa v nadaljevanju izražata prepričanje, da je izrek odredbe za hišno preiskavo sam s seboj v nasprotju, ker vsak posamezni podatek napotuje na drugo stavbo in tudi lokacijo, skupek vseh podatkov pa ne definira predmeta, ki bi dejansko in v naravi obstajal. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Iz izreka problematizirane odredbe I Kpd 67587/2021 z dne 9. 12. 2021 izhaja, da je preiskovalni sodnik odredil preiskavo stanovanja s pritiklinami na naslovu ..., parcelna št. .../52, številka stavbe 72, kjer ima stalno prebivanje prijavljeno osumljeni A. A., roj. 22. 12. ...., in da ima slednji vpisano lastninsko pravico na navedeni parceli, stanovanjska hiša/stavba pa v zemljiški knjigi še ni vpisana. Čeprav je takšna formulacija izreka na prvi pogled nekoliko konfuzna, pa podrobna analiza celotne vsebine pokaže, da izrek odredbe ni nejasen ali sam s seboj v nasprotju, kot to navajata pritožnika, pač pa je dovolj določen, da omogoča ustrezno identifikacijo nepremičnine, kjer naj se opravi hišna preiskava. Sodišče prve stopnje je v točki 11 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo posamezne okoliščine, katerih pritožnika v bistvu ne izpodbijata, pač pa ponudita njihovo drugačno razlago, vendar jima ni mogoče pritrditi. Najprej pritožbeno sodišče izpostavlja, da se je hišna preiskava opravila v stanovanjski hiši, kjer je obdolženi A. A. dejansko prebival. Gre za novogradnjo (l. 2020), ki v trenutku odreditve hišne preiskave (9. 12. 2021) še ni bila vpisana v kataster stavb, kar pomeni, da še ni imela svoje številke, je pa dejansko stala na parceli št. .../52, prav tako nepremičnina še ni imela dodeljenega hišnega naslova ali hišne številke. Zato je povsem razumljivo, da je zaradi lažjega lociranja nepremičnine preiskovalni sodnik v izreku odredbe za hišno preiskavo navedel naslov ..., kar je naslov sosednje nepremičnine, ki se nahaja na drugi parceli (parcelna št. .../53), kjer je nenazadnje obdolženi A. A. imel tudi prijavljeno stalno prebivališče. V katastru stavb je bila v času izdaje odredbe za hišno preiskavo na parceli št. .../52 vpisana le stavba št. 72, z letnico izgradnje 1964. Gre za stavbo, ki v naravi predstavlja hlev in je neposredno ob omenjeni novogradnji, kjer je dejansko živel obdolženec. Ker iz vsebine izreka izhaja, da se naj preišče stanovanje s pritiklinami na parcelni št. .../52, ni nobenega dvoma, da je s takšno formulacijo bila mišljena stanovanjska hiša na tej parceli, ne pa hlev. Iz izreka odredbe za hišno preiskavo pa je tudi razvidno, da je obdolženec imel na parceli št..../52 vpisano lastninsko pravico in da stanovanjska hiša oziroma stavba še ni vpisana v zemljiško knjigo. Pritožbeno sodišče se na podlagi vsega navedenega, upoštevaje, da je bila na parceli št. .../52 samo ena stanovanjska hiša (torej ta, kjer se je dejansko opravila hišna preiskava), strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je bila odredba za hišno preiskavo sestavljena na podlagi vseh takrat dostopnih in razpoložljivih podatkov iz uradnih evidenc (Geodetske uprave Republike Slovenije in zemljiške knjige) in da je njen izrek dovolj določen, da omogoča identifikacijo nepremičnine, kjer naj se opravi hišna preiskava. Nenazadnje je bila odredba vročena obdolžencu pred začetkom hišne preiskave in se je torej seznanil z njeno vsebino, medtem ko pripomb na samo izvedbo hišne preiskave ni imel, kot je to razvidno iz zapisnika o hišni preiskavi. Razlaga, ki jo s seciranjem vsake posamezne identifikacijske okoliščine ponudita pritožnika, se zato izkaže kot neutemeljena. Vsebino izreka odredbe za hišno preiskavo je namreč treba brati v povezavi z dejanskim stanjem v naravi, zato je glede na celoten kompleks interpretacija sodišča prve stopnje edino razumna. Na podlagi vsega navedenega ni mogoče pritrditi pritožnikoma, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti nejasni in protispisni, zaradi česar ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker je bila hišna preiskava opravljena v stavbi, za katero je bila izdana sodna odredba, je neutemeljena tudi uveljavljana kršitev pravice iz 36. člena Ustave (nedotakljivost stanovanja).

Zagovornika v nadaljevanju pritožb izražata nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, da so bili v času izdaje odredbe za hišno preiskavo podani utemeljeni razlogi za sum, da je obdolženi A. A. storil kaznivo dejanje obremenjevanja in uničevanja okolja po drugem odstavku v zvezi z 2. točko prvega odstavka 332. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Navajata, da so vrsta in barva osebnega vozila, ki ga je tedaj posedoval obdolženi A. A., kraj, kjer je bival, ter frekventnost komunikacije z obdolženim C. C. zgolj splošne okoliščine, ki same po sebi ali v medsebojni kombinaciji ne zadostujejo za zahtevani dokazni standard za odreditev hišne preiskave. Tosmerna zatrjevanja je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje v točkah od 16 do 19 razlogov izpodbijanega sklepa, kjer je celovito pojasnilo podlago za izdajo odredbe za hišno preiskavo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odredba za hišno preiskavo ustrezno obrazložena, v točki 4 razlogov pa je preiskovalni sodnik pojasnil, na čem temeljijo zaključki o utemeljenih razlogih za sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Ob obširni obrazložitvi utemeljenih razlogov za sum tudi pritožbeno sodišče kot bistveno izpostavlja, da iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenega C. C.izhaja, da mu je za lokacijo povedal njegov dober prijatelj, ki je tudi pokazal točno mikrolokacijo, kamor se naj dehidrirano blato odloži. Na podlagi opravljenih analiz pridobljenih izpisov prometa in zvez za telefonske številke osumljencev je bilo ugotovljeno, da je bilo v obdobju od 10. 5. 2021 do 10. 8. 2021 med C. C. in A. A. zabeleženih več telefonskih komunikacij (v tabeli je naštetih 24 klicev - stran 6 odredbe za hišno preiskavo), od tega so bili kar štirje klici opravljeni zjutraj kritičnega dne (3. 6. 2021), torej dne, ko je bilo v nasprotju s predpisi v naravi odloženo dehidrirano blato. Vpliv takšne okoliščine na ugotovljene utemeljene razloge za sum skušata pritožnika minimalizirati z navedbami, da glede na celotno obravnavano obdobje dne 3. 6. 2021 ni prišlo do povečanega obsega komunikacije med C. C. in obdolženim A. A., vendar sta pri tem neuspešna. Preiskovalni sodnik namreč utemeljenih razlog za sum ni oprl na ugotovitev, da je bila med C. C. in A. A. kritičnega dne povečana komunikacija, pač pa je le navedel, da je bilo ravno tisti dan med njima zabeležnih več klicev. Število vseh opravljenih klicev v omenjenem časovnem obdobju pa v nasprotju s prepričanjem pritožnikov kaže na to, da sta bila C. C. in A. A. prijatelja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo okoliščino, da je bil obdolženec uporabnik osebnega vozila Audi, bele barve (točka 17 razlogov izpodbijane sodbe). Na razloge v tej smeri se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje in jim nima ničesar dodati. Zagovornika pa z navedbami, da obdolženca ni mogoče povezati z belim Audijem, ki je pripeljal v pivolski drevored, ne moreta biti uspešna. Iz uradnih zaznamkov o izjavi osumljencev Č. Č. in D. D. je izhajalo, da je C. C. na kraj prišel z različnimi osebnimi vozili, D. D. pa je povedal še, da je bila z C. C. še ena oseba, katere pa ni videl, ker ni stopila iz belega Audija. Na podlagi vsega navedenega, upoštevaje razloge prvostopenjskega sklepa, pritožbeno sodišče zaključuje, da je preiskovalni sodnik upravičeno sklepal, da so podani utemeljeni razlogi za sum za odreditev hišne preiskave, zaradi česar so vse pritožbene navedbe o neobstoju potrebnega dokaznega standarda neutemeljene.

Pritožnika končno navajata še, da odredba o hišni preiskavi ni ustrezno obrazložena, ker preiskovalni sodnik ni opravil nobene presoje, pač pa je zgolj prepisal predlog tožilstva za izdajo odredbe. Tovrstne ponavljajoče se pritožbene navedbe je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje v točkah od 20 do 22 razlogov izpodbijanega sklepa, kjer se je tudi sklicevalo na ustrezno sodno prakso. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da obrazložitev odredbe za hišno preiskavo ni vsebinsko prazna (kar bi bilo v nasprotju s prvim odstavkom 215. člena ZKP in bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave) in da je preiskovalni sodnik v celoti sprejel temeljite in prepričljive razloge, ki jih je vsebovala že obrazložitev predloga tožilstva za izdajo odredbe o hišni preiskavi, v kateri so bili podrobno in konkretno obrazloženi utemeljeni razlogi za sum. Povsem nepotrebno in nesmiselno je namreč, da bi preiskovalni sodnik navajal druge (dodatne) razloge, če pa so zadostovali že tisti, ki so bili navedeni v obrazložitvi predloga tožilstva. Zato pritožbeno sodišče ne vidi v tem nobene nepravilnosti, zaradi česar tudi niso podane pavšalno uveljavljane kršitve pravic iz 22., 28, 35. in 36. člena Ustave ter 8. člena EKČP.

Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožbi pa neutemeljeni, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.