VSC Sklep III Kp 58122/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi odredb preiskovalne sodnice za izvedbo hišne preiskave in sicer:

- opr. št. I Kpd 47/2000 z dne 16. 2. 2000

- opr. št. I Kpd 48/2000 z dne 16. 2. 2000

- opr. št. I Kpd 49/2000 z dne 16. 2. 2000

- opr. št. I Kpd 49/2000 z dne 19. 2. 2000

- opr. št. I Kpd 50/2000 z dne 16. 2. 2000

- opr. št. I Kpd 51/2000 z dne 16. 2. 2000

- opr. št. I Kpd 52/2000 z dne 16. 2. 2000

- opr. št. I Kpd 53/2000 z dne 16. 2. 2000

- opr. št. I Kpd 54/2000 z dne 16. 2. 2000

- opr. št. I Kpd 55/200 z dne 16. 2. 2000

- opr. št. I Kpd 56/2000 z dne 16. 2. 2000

- opr. št. I Kpd 57/2000 z dne 16. 2. 2000

in

- opr. I Kpd 58/2000 z dne 16. 2. 2000

in se v tem obsegu vrne zadeva prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

II. V preostalem pa se pritožba zavrne.

1Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom predlog obtoženčeve zagovornice za izločitev dokazov in listin z dne 25. 11. 2015, s katerim je bila predlagana izločitev vseh dokazov in listin, ki so bili pridobljeni na podlagi odredb, s katerimi so bili odrejeni in podaljševani prikriti ukrepi po členu 150 Zakona o kazenskem postopku (ZKP), izločitev odredb preiskovalnega sodnika, s katerimi so bile odrejene hišne preiskave, izločitev odredb operaterjev za posredovanje prometa podatkov in odredb Okrožnega državnega tožilstva (ODT) v Celju izdanih na podlagi prvega odstavka člena 155 ZKP, kot tudi vseh predlogov in dovoljenj tajnega policijskega opazovanja in sledenja, v celoti zavrnilo.

2Zoper tako odločitev se pritožuje obtoženčevega zagovornica z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, uveljavlja pa tudi kršitve členov 22, 23, 25, 29, 35, 36, 37 in 38 Ustave RS in predlaga, da se pritožbi ugodi, zaradi česar se naj izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi predlogu za izločitev listin in dokazov z dne 25. 11. 2015, podredno pa, da se napadeni sklep razveljavi in vrne zadeva prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba je delno utemeljena (v delu glede odredb preiskovalne sodnice za izvedbo hišnih preiskav).

5Pritožba pri zavzemanju za izločitev vseh, v predlogu z dne 25. 11. 2015 navedenih dokazov in listin, ki so bili pridobljeni na podlagi posameznih odredb, skupaj z odredbami, na načelni ravni navaja, da je bila izločitev predlagana na podlagi tedaj obstoječe sodne prakse¹. Po izvedbi predobravnavnega naroka pa do izdaje izpodbijanega sklepa pa je US RS v zadevi opr. št. ... z dne 9. 6. 2016 sprejelo nove standarde glede obrazložitev odločb, s katerimi se posega v zasebnost posameznika in pri tem sledilo praksi ESČP², enako stališče pa je US RS izrazilo tudi v odločbi Up ... z dne 6. 12. 2017. Skupno vsem je, da morajo biti vse odredbe, s katerimi se posega kakorkoli v zasebnost posameznika, obrazložene, iz njih mora biti razvidna obrazložitev standarda, potrebnega za poseg v zasebnost, opravljena mora biti sodna kontrola in ni dovolj sklicevanje na pobude in predloge organov odkrivanja in pregona. Enak standard pa velja tudi za odredbe organov pregona³. Skupno vsem odredbam, katerih izločitev je bila predlagana pa je njihova popolna neobrazloženost glede zahtevanega dokaznega standarda, ki je pogoj za poseg v zasebnost, zato so le-te po prepričanju pritožbe nezakonite, posledično pa so bili nedopustni tudi vsi posegi v zasebnost posameznikov, na katere se te odredbe nanašajo.

Glede odredb preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju, s katerimi so bili odrejeni oziroma podaljšani ukrepi po členu 150 ZKP:

6Nobenega dvoma ni, da pomeni ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem hud poseg v zasebnost, ki se sme odrediti le v primeru obstoja utemeljenih razlogov za sum⁴, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pa pripravljala oziroma organizira izvršitev katerega izmed kataloških kaznivih dejanj, zato morajo biti take odredbe preiskovalnega sodnika glede potrebnega dokaznega standarda ustrezno obrazložene.

7Vendar pa se ni strinjati s pritožbenim naziranjem, da odredbe, katerih izločitev se je predlagala, temu procesnemu institutu, veljavnem v času izdaje teh odredb, niso zadostile. Prvo sodišče je (točka I) ustrezno odgovorilo na očitek obrambe glede vsakega posamične odredbe in izločitev le-teh utemeljeno zavrnilo. V tej zvezi pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da je napačno sklicevanje prvega sodišča na prakso US v odločbi opr. št.... z dne 20. 3. 2008, ki je bila spremenjena z odločbo US opr. št. ... z dne 9. 6. 2016 in katere jasno sporočilo je, da sklicevanje zgolj na pobude in predloge organov pregona in odkrivanja ni dovolj za izdajo take odredbe in da je potrebno opraviti vselej sodno kontrolo. Vendar pa iz nadaljnje obrazložitve prvega sodišča prepričljivo izhaja, da je sodna kontrola v prav vseh izločanih odredbah v zvezi z nadzorom telekomunikacij (s prisluškovanjem in snemanjem), bila opravljena. Po ugotovitvah prvega sodišča je šlo v obravnavanem primeru za izdajo odredb proti večim posameznikom (K. K., M.K., K. K., S. F., A. Z.), ki so se po izdaji prve odredbe le še podaljševale (ali razširile) za čas, ki je zakonsko omejen. Zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ključna presoja obrazložitve nosilne (prve) odredbe, v kateri pa mora tako, kot sicer pravilno opozarja pritožba, biti opravljena sodna kontrola, medtem ko za nadaljnje odredbe, s katerimi se ti ukrepi podaljšujejo (za določen čas) oz. razširjajo (za dodatne telefonske številke istih osumljencev), veljajo nižji standardi obrazložitve in je dovolj, da se v tem primeru te odredbe glede dokaznega standarda navezujejo na nosilne.

8Prvo sodišče je glede odredbe... z dne 6. 4. 1999 (zoper K.M. in B. B.), iz katere izhajajo povzetki tožilčevega predloga iz dveh pobud, ki jih je preiskovalni sodnik presojal in sprejel zaključke o obstoju utemeljenih razlogov za sum, pravilno zaključilo, da je ta odredba nosilna, medtem ko so nadaljnje odredbe, ki se navezujejo na navedeno, skromneje obrazložene, vsem pa, je skupno, da vsebujejo zaključke o utemeljenih razlogih za sum glede razširitve in podaljšanja, zato očitek o invalidni obrazloženosti odredbe s strani pritožbe ne drži, pri čemer pa že pritožba sama ugotavlja, da so odredbe o podaljševanju prepisi nosilne odredbe le z navedbo dodatnih telefonskih številk in oseb (K. K.), sama odsotnost dokazov v obliki uradnih zaznamkov pa tako, kot je ustrezno obrazložilo že sodišče, še ne omogoča sklepanja o neobrazloženosti teh odredb.

9Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi glede napačnih zaključkov prvega sodišča v zvezi z odredbami ... z dne 17. 5. 1999 (zoper K. K.) in nadaljnjih, saj je navedena odredba prav tako nosilna, ki se navezuje tudi na odredbo ..., v kateri je še prav tako v zadostni meri, kot je pritrditi prvostopnemu sodišču, obrazložen potreben dokazni standard, enako pa velja tudi glede podaljševanja le-te 7. 6. 1999 (še za M. K.) in z dne 7. 7. 1999, ki se na prvo navezuje in vsebuje v nasprotju s pritožbenimi navedbami ustrezno obrazložitev, kot je pojasnilo že prvo sodišče.

10Prav nič drugače ni z odredbama ... in... (zoper K. K. ki se je takrat že nahajal v priporu), kar je prvo sodišče ustrezno obrazložilo v izpodbijanem sklepu pod točko 10) in kar po prepričanju pritožbenega sodišča v nasprotju s pritožbo ni sadež zastrupljenega drevesa. Obe nosilni odredbi sta vsebinsko ustrezni, kar je analiziralo že prvo sodišče, ki je štelo, da s tem, ko je isti sodnik izdal nosilni odredbi, je vsebinsko opravil tudi sodno kontrolo priloženih pobud in predlogov, kar se je odrazilo v zaključkih odredbe o obstoju utemeljenih razlogov za sum. Zato očitek o pomanjkljivi obrazložitvi, ki naj bi vsebovala zgolj sklicevanje na pobude in predloge, tudi v tem delu ni utemeljen.

11Tudi glede odredbe preiskovalnega sodnika Pp 8/99 z dne 12. 7. 1999 in podaljšanje le-te z dne 8. 9. 1999 ni pritrditi pritožbi o popolni neobrazloženosti. Obe odredbi se nanašata na A. Z.. Prvo sodišče je v izpodbijani sklep povzelo bistvene dele obrazložitve nosilne odredbe, ki se navezuje na odredbo ... in vse nadaljnje. Ni pa, kot pravilno ugotavlja že prvo sodišče, mogoče spregledati, da so izdaje podaljševanih in razširitvenih odredb sledile izključno zaradi sočasno potekajočih drugih prikritih ukrepov, ki so izkazovali vpletenost večih oseb (hudodelska združba) glede izvrševanja in organiziranja očitanega kaznivega dejanja, zato je tudi v teh odredbah zadoščeno standardu potrebne obrazložitve, saj si sicer delovanja tako organov odkrivanja in pregona, kot tudi sodišča ni mogoče razlagati drugače, kot kompleksen pristop tudi glede posegov v zasebnost, ki se izvajajo s prikritimi ukrepi na podlagi odredb preiskovalnega sodnika in s sklicevanjem na predhodno odrejene ukrepe.

12Prav tako je neutemeljena pritožba v delu glede odredbe ... (zoper K. K., ki se nahajal takrat v priporu) z dne 7. 9. 1999, 7. 10. 1999 in 5. 11. 1999. V nasprotju s pritožbo je nosilna odredba, kot je pravilno sklepalo že prvo sodišče, ki se navezuje na predhodno izdane odredbe... in ..) izčrpno in natančno obrazložena, kar sicer ni mogoče trditi za obe podaljšani, vendar pa slednje po prepričanju pritožbenega sodišča nikakor ne omogoča v nasprotju s pritožbenimi navedbami zaključka o njihovi nezakonitosti.

13Enako je mogoče trditi glede odredbe ... zoper S. F., glede katere je prav tako pritrditi stališču prvega sodišča, da je le-ta vsebinsko ustrezna ob izrecni ugotovitvi, da naj bi S.F. v novembru 1999 organiziral prevoz večje količine heroina in ga nato izročil M. K., v dogovoru s K. K. (takrat je bil že v priporu!) pa naj bi bila tudi nabava orožja v Republiki Hrvaški. Za takšno pojasnjevanje v obrazložitvi odredbe pač ni mogoče sprejeti zaključkov pritožbe o njeni neobrazloženosti.

14Neutemeljeno je tudi zavzemanje pritožbe za izločitev odredbe ... z dne 21. 12. 1999 zoper K. K.) iz istih razlogov. Obrazložitev slednje vsebuje vsa potrebna pojasnila in oceno pobude in kot ključno, tudi sklicevanje na realiziran nakup droge s strani tajnega policijskega delavca od K. K., kar je očitno preiskovalnemu sodniku zadoščalo za izdajo nosilne odredbe z zaključkom o obstoju utemeljenih razlogov za sum, zato ni utemeljen očitek pritožbe o neobrazloženosti te odredbe, ki naj bi bila posledično nezakonita.

15S pritožbo se ni mogoče strinjati tudi glede odredbe ...z dne 12. 1. 2000 glede odredbe ukrepa prisluškovanja in snemanja pogovorov s privolitvijo … , (4. točka prvega odstavka člena 150 ZKP), ki se, kot pravilno povzema pritožba, nanaša na M. K.. Tudi ta odredba je, kot je ustrezno obrazložilo že prvostopno sodišče navezava na odredbe ..., ... in ..., ki vsebuje tudi že ugotovitve glede obstoja združbe, njenih dotedanjih aktivnosti in izvršenih odkupov prepovedanih substanc, kar je preiskovalnemu sodniku brez dvoma omogočalo v odredbi pojasnjene zaključke o obstoju utemeljenih razlogov za sum, zato tudi v tem delu ne drži očitek pritožbe o neobrazloženosti in nezakonitosti. Prav tako v tem primeru ne gre za takoimenovani ″sadež zastrupljenega drevesa″, saj za predhodno izdane odredbe ..., ... in ... ni mogoče, kot je bilo že obrazloženo, sprejeti trditev o njihovi nezakonitosti.

16Pritožba problematizira tudi odredbi ... z dne 24. 12. 1999 zoper V. Ž., vendar je presoja zakonitosti te odredbe za predmetni kazenski postopek nerelevantna, kajti V. Ž., kot je povedalo že prvo sodišče, ni obtoženka v tej kazenski zadevi, pa tudi sicer izsledki te odredbe ne prestavljajo dokaza, pomembnega za razsojo v predmetni kazenski zadevi.

17Po povedanem je po prepričanju pritožbenega sodišča zaključek prvega sodišča o neutemeljenosti predloga za izločitev navedenih odredb preiskovalnega sodnika o nadzoru telekomunikacij pravilen in nikakor ni mogoče pritrditi pritožbi o popolni odsotnosti sodne kontrole in ustrezne kritične ocene pobud PU in predlogov ODT, vendar pa ne v smislu ustavne odločbe US opr. št. Up - 2094/2006 z dne 20. 3. 2008, kar pravilno opozarja tudi pritožba, temveč v skladu s sedaj veljavno sodno prakso.

Glede izločitve vseh odredb preiskovalnega sodnika, s katerimi so bile proti tedaj osumljenim odrejene hišne preiskave:

18Pritožba problematizira obrazloženost vseh odredb za hišno preiskavo z utemeljitvijo, da so vse bile izdane brez ustrezne sodne kontrole, zato niso zadostile zahtevi obrazloženosti iz prvega odstavka člena 215 ZKP. Pritožbeno utemeljevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka člena 371 ZKP) v tem delu temelji na aktualni sodni praksi glede obrazloženosti odredb za hišno preiskavo⁵ in trditvi, da je prvo sodišče razloge za sprejeto odločitev povsem nepravilno gradilo na sodni praksi, ki je že spremenjena⁶. V tem delu se je s pritožbo strinjati.

19Prvo sodišče je za presojo odredb za hišne preiskave, ki so bile izdane pod opr. št ... do ... v dneh 16. 2. 2000 in 19. 2. 2000 sicer izhajalo iz pravilne pravne podlage za presojo zakonitosti teh odredb (členi 214 in 215 ZKP), ki je za dopustnost posega v stanovanjsko zasebnost zahtevala v času izdaje le-teh obstoj verjetnosti odkritja sledov kaznivega dejanja oziroma predmetov, pomembnih za kazenski postopek, pri čemer je že takrat veljavni ZKP (prvi odstavek člena 215) nalagal preiskovalnemu sodniku sodno kontrolo predloga predloga in pobud organov odkrivanja in pregona in zapovedano obrazloženost utemeljitve za tak poseg, kar pravilno povzema tudi pritožba. Ker je obrazloženost odredbe za hišno preiskavo, ki je sodna odločba, procesni institut, je po prepričanju pritožbenega sodišča sodno presojo potrebno opraviti po kriterijih, veljavnih v času presoje zakonitosti tako izdane odredbe za hišno preiskavo⁷.

20Sodna praksa, veljavna v času izdaje odredb je tako, kot jo sicer pravilno obrazložilo prvo sodišče, pomanjkljivost obrazložitve odredb za hišno preiskavo dopuščala s sklicevanjem na sklepanje o obstoju utemeljenih razlogov za storitev kaznivega dejanja na pobudo oziroma predlog tožilca s priloženo dokumentacijo⁸. Drži sicer, da prvi odstavek člena 214 v času izdaje odredbe ni zahteval ugotovitve utemeljenih razlogov za sum za tak poseg, temveč le obstoj verjetnosti, kar pa ni v nobenem primeru odvezovalo preiskovalnega sodnika, da v tej smeri ne opravi sodne kontrole dokumentacije, ki jo predloži bodisi policija, bodisi državni tožilec. Kot utemeljeno izpostavlja pritožba, ki za vsako odredbo posebej korektno povzema tekst obrazložitve, kar je skladno tudi s spisovnim gradivom, ki ga je pregledalo pritožbeno sodišče, so obrazložitve prav vseh odredb za hišno preiskavo izjemno skope, kar je prvo sodišče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obrazložilo z nejasnimi in nerazumljivimi razlogi. Za presojo o tem, ali je bila opravljena sodna kontrola, namreč ne zadošča sklicevanje na predhodno izdane odredbe iste sodnice v tej zadevi glede ostalih prikritih ukrepov ( .., .., ..). Prav tako pa je nerazumno in napačno pojasnjevanje zaključkov prvega sodišča glede pomanjkljive obrazložitve s siceršnjim vedenjem preiskovalne sodnice in njeno seznanjenostjo s to konkretno kazensko zadevo. Razlagalno polje sodnika, ki presoja ustreznost izdane sodne odločbe mora temeljiti na predlogu pristojnega organa (ODT), ki ga za vsak primer posebej (ne glede na to, kaj je sicer imel sodnik v zavesti!) presoja glede na obstoječo predloženo dokumentacijo, izhajajoč pri tem iz pravilne pravne podlage. Le na ta način je mogoče izdati pravilno in zakonito odločbo. Razlagalno polje torej ne zajema tega, kar sodnik izven presoje konkretnega primera o zadevi sicer ve, kot je to nejasno obrazložilo prvostopno sodišče, kajti takšno razlogovanje bi lahko vodilo do napačnih in arbitrarnih odločitev, zaradi katerih bi se lahko nezakonito posegalo v zasebnost posameznikov. Odločitev o tem, ali je utemeljen predlog za izvedbo hišne preiskave mora namreč izhajati izključno iz dejstev in okoliščin, ki jih ponudi v predlogu tožilec, ki ima za takšen predlog podlago v dejstvih in okoliščinah, s katerimi ga v pobudi ustrezno seznani organ odkrivanja in samo slednje je stvar presoje in sodne kontrole. Zato se je strinjati s pritožbo, da so razlogi prvega sodišča, ki je utemeljevalo zakonitost vseh izdanih odredb za hišno preiskavo s siceršnjim vedenjem sodnice, ki naj bi na ta način opravila sodno kontrolo, nejasni in nerazumljivi, pri čemer pa so povsem izostali razlogi glede potrebne obrazloženosti teh odredb v skladu z obstoječo sodno prakso⁹.

21Zato je bilo potrebno pritožbi, ki je v tem delu utemeljena, pritrditi in zaradi obremenjenosti izpodbijanega sklepa z bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka člena 371 ZKP) v tem delu izpodbijani sklep razveljaviti (tretji odstavek člena 402 ZKP) in v tem obsegu vrniti zadevo prvostopnemu sodišču v novo odločitev, ki jo bo moralo prvostopno sodišče sprejeti v skladu z ustaljeno sodno prakso.

Glede odredb, s katerimi je bilo operaterjem odrejeno, da sodišču posredujejo prometne podatke:

22Prvo sodišče je zavrnilo predlog obrambe za izločitev odredb I Kpd 307/99 z dne 3. 8. 1999, odredbe Pp 9/99 z dne 20. 10. 1999 in Kpr 34/2000 z dne 13. 3. 2000, prav tako iz razloga, ker so neobrazložene glede dokaznega standarda v zvezi s posegom v informacijsko zasebnost. Obramba znova takšno zahtevo za izločitev utemeljuje z navezavo na odločbo US RS U-I 65/2013 z dne 3. 7. 2014, s katero je US razveljavilo določbe členov 162-169 ZEKom-1 glede hrambe prometnih in lokacijskih podatkov za namene kazenskega postopka. Zavrnilo je navedbo obrambe, da pridobivanje konkretnih podatkov na podlagi navedenih odredb ni imelo zakonske podlage in se sklicevalo na takrat veljavni prvi odstavek člena 143 ZKP, ki je izrecno določal, da mora upravljalec zbirke podatkov na zahtevo sodišča sporočiti podatke iz zbirke tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, ta določba člena 163 ZKP pa s strani prej citirano odločbo US RS ni bila razveljavljena.

23Natančen pregled izločevanih odredb pokaže, da so bile le-te izdane na podlagi določbe takrat veljavnega prvega odstavka člena 148 ZKP, ki je določal, da v primeru, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se preganja storilec po uradni dolžnosti, morajo organi za notranje zadeve ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila koristiti za uspešno izvedbo kazenskega postopka, vse tri odredbe pa so bile izdane s strani preiskovalnega sodnika z nalogom, da se izvršitev le-te naloži UNZ - UKS Celje. Strinjati se je sicer s pritožbo, da je obrazložitev teh odredb skromna, nikakor pa ni pritožbi pritrditi, da je bila na ta način pribava prometnih podatkov z odredbo s strani preiskovalnega sodnika nezakonita. V času izdaje izpodbijanih odredb, kot je pravilno obrazložilo že prvostopno sodišče še ni bil v veljavi ZEKom, temveč takrat veljavni Zakon o telekomunikacijah, zato je že iz tega razloga nepravilno sklicevanje pritožbe na prej citirano odločbo US RS. Ne glede na navedeno pa se je o hrambi in obdelovanju podatkov o prometu v elektronskem telekomunikacijskem omrežju, ki so bili pridobljeni na podlagi sedaj veljavnega člena 149.b člena ZKP izjasnila že sodna praksa¹⁰. Sporočilo navedenih judikatov je, da prometni podatki, ki so pridobljeni na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika v času pred veljavnostjo ZEKom (ta je prenehal veljati 15. 1. 2013), torej še pred izdajo citirane odločbe US RS v zvezi z ZEKom-1, ni bila nezakonita, posebej v primerih, ko gre za zasledovanje ustavno dopustnega cilja - odkrivanje in dokazovanje hudega kaznivega dejanja, kar je tudi v konkretnem primeru, ko se obtožencu očita storitev kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po drugem in prvem odstavku člena 196 KZ, zato v nobenem primeru ni šlo za hrambo in uporabo prometnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja in posledično tudi ne za kršitev člena 38 Ustave RS. Načeloma se je sicer strinjati, da tudi ta poseg v informacijsko zasebnost terja ustrezno sodno kontrolo, ni pa se strinjati s pritožbo, da so bile navedene odredbe tako pomanjkljivo obrazložene, da bi jih zadela sankcija neobrazloženosti in posledično nezakonitosti, saj iz obrazložitve le-teh izhaja konkretizacija o tem, da so A. Z., K. L. in ostali osumljenci načrtujejo in organizirajo storitve hudega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem in prvim odstavkom člena 196 KZ, zato je obstajala potreba, da se opravi izpis za klice iz konkretno navedenega telefonskega priključka za obdobje od datuma priključitve na omrežje do dne 7. 8. 1999 in hkrati opremi s podatki o naročnikih, s katerimi so v omenjenem časovnem razdobju potekali razgovori z navedeno telefonsko številko. Iz odredbe ... z dne 13. 3. 2000 pa izrecno izhaja, da je K. K., ki je bil prijet 19. 2. 2000, bil zasežen mobilni telefonski aparat neznane klicne številke, zato je bilo potrebno z odredbo odrediti pregled tudi mobilnega telefona, v katerem je bila najdena konkretna SIM kartica z neznano klicno številko in neznanega mobilnega upravljalskega sistema, namen take odredbe pa je bila ugotovitev, kateremu mobilnemu upravljalskemu sistemu sploh pripada ta aparat in katera je njegova klicna številka, za katero se je v nadaljevanju zahteval tudi seznam dohodnih in odhodnih klicev. Tako konkretizirane odredbe, ki jih je potrebno presojati glede obrazloženosti skupaj s samim izrekom le-te pa ni mogoče tako, kot pravilno zaključuje že prvostopno sodišče, s poudarkom, da je v konkretnem primeru šlo za odkrivanje in pregon enega izmed hujših kaznivih dejanj, označiti za neobrazložene, kot to neutemeljeno trdi pritožba in posledično nezakonite, zaradi česar bi jih naj doletela sankcija izločitve iz spisovnega gradiva. Po povedanem je pritožba v tem delu neutemeljena.

Glede izločitve vseh odredb Okrožnega državnega tožilstva (ODT) v Celju, ki so bile izdane na podlagi prvega odstavka člena 155 ZKP:

24Prvo sodišče je zavrnilo zahtevo za izločitev obrambe tudi glede vseh odredb ODT Celje (Ktr), ki se nanašajo na odredbe navideznega odkupa v obdobju od 24. 6. 1999 do 21. 1. 2000 proti K. K.in v enem primeru (Kt ... z dne 18. 10. 1999) proti A. Z.. Pravilno je obrazložilo pravno podlago za izdajo takih odredb (prvi odstavek člena 155 takrat veljavnega ZKP), ki za izdajo take odredbe v nasprotju s pritožbenimi izvajanji ni zahtevala obstoj utemeljenih razlogov za sum, temveč le utemeljeno sklepanje, da je določena oseba vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivim dejanjem, ki se v tem postopku očita obtožencu. Zavzelo je stališče, da so vse izločevane tožilske odredbe glede dokaznega standarda utemeljenega sklepanja dovolj obrazložene, zaradi česar so tudi zakonite.

25Tako odločitev z identičnimi razlogi, kot so bili navedeni že v zahtevi za izločitev z dne 25. 11. 2015, z vztrajanjem, da obrazložitev teh odredb ne vsebuje utemeljitve glede utemeljenih razlogov za sum, znova napada obramba, ki trdi, da iz odredbe izhajajo le trditve policije, za katere pa ni izkazano, ali jih je tožilec preveril, zato so tako izdane odredbe nezakonite, ker so pomanjkljivo obrazložene.

26Načeloma se je strinjati s pritožbo, da tudi izvedba enkratnega navideznega odkupa po členu 155 ZKP pomeni poseg v ustavno varovano sfero zasebnosti. V primerih, ko državni tožilec odloča o dovoljenosti takega posega, mora tudi ta ravnati v skladu z Ustavo, zato mora biti tudi njegova odredba glede prikritih preiskovalnih ukrepov tako obrazložena, da ustreza jamstvom iz člena 22 Ustave. Ker je torej državni tožilec oblastveni organ, ki neposredno nadzoruje organe odkrivanja, torej policijo, mora obrazložiti izdano odredbo glede izvedbe ukrepa po členu 155 ZKP glede utemeljenega sklepanja, da je konkretna oseba vpletena v izvajanje kriminalne dejavnosti. Obrazloženost zakonsko zahtevane pisne odredbe državnega tožilca za dovolitev navedenih prikritih preiskovalnih ukrepov namreč tudi v tem primeru služi na eni strani preprečitvi samovoljnega ravnanja in zlorab policije ter na drugi strani omogoča (kasnejši) preizkus ustavnih in zakonskih pogojev za odreditev ukrepa, ki posega v človekove pravice. Državni tožilec mora zato oceniti, ali so pogoji za odreditev predlagatenega ukrepa izpolnjeni in nato svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti¹¹.

27Za tožilske odredbe, ki jih obramba izloča kot nezakonite, pa ni mogoče sprejeti zaključkov o pomanjkljivi obrazložitvi, kot je ustrezno obrazložilo že prvo sodišče. Natančen pregled vseh devetih odredb za navidezni odkup pokaže, da so glede standarda utemeljenega sklepanja (upoštevajoč pri tem tudi čas, ko so le-te bile izdane!) ustrezno obrazložene in vsebujejo povzetke do takratnih ugotovitev o odkrivanju tega kaznivega dejanja (o nakupih in dajanju mamil v promet na širšem območju Celja), v katerega so bili vpleteni K. K. in M. K., A. Z., medtem ko je K. K, ki je bil takrat v priporu, po telefonu kontaktiral z navedenimi in iz zapora po takratnih ugotovitvah državnega tožilca organiziral celotni posel preprodaje mamil. Iz teh razlogov se je v navedenem obdobju od 24. 6. 1999 pa do 21. 1. 2000, kot je povzelo tudi prvostopno sodišče, pokazala neizogibna potreba po izvedbi ukrepa po členu 155 ZKP, zato je pritrditi prvostopnemu sodišču, da tako izdane odredbe vsebujejo ustrezno analizo takratnih izsledkov organov odkrivanja, čemur je nato sledilo tudi utemeljeno sklepanje državnega tožilca, da je potrebna izvedba ukrepa navideznega odkupa s pritegnitvijo tajnega policijskega delavca (člen 155 ZKP). Iz teh razlogov takim odredbam v nasprotju s pritožbenimi izvajanji, ki so neutemeljena, ni očitati pomanjkljive obrazložitve in posledično nezakonite izdaje.

Glede izločitve vseh predlogov in dovoljenj za uvedbo prikritega ukrepa tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje ter predlogov in dovoljenj za uporabo tajnega policijskega delovanja, ki so bila izdana podlagi takrat še veljavnega določila člena 49 Zakona o policiji:

28Pritožba nasprotuje tudi zavrnitvi zahteve za izločitev vseh predlogov in dovoljenj za uporabo prikritega ukrepa tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in tajnega policijskega delovanja po predlogih in dovoljenjih v izpodbijanem sklepu, kar utemeljuje znova s poudarjanjem odločitve US RS z dne 8. 5. 2003¹² in z odsotnostjo utemeljenih razlogov za sum, obstoj katerih bi danes sicer dovoljeval tak poseg, v času izvajanja navedenih prikritih ukrepov pa se je zahteval le dokazni standard razlogov za sum, kar je po oceni pritožbe premalo. Iz predlogov PU pa po prepričanju pritožbe ne izhaja niti utemeljitev razlogov za sum, temveč le nepreverljive informacije, ki tega dokaznega standarda ne dosegajo, zato takih predlogov organov odkrivanja ni mogoče sodno preveriti.

29Iz izpodbijanega sklepa izhaja pregled in ocena vseh izdanih predlogov in dovoljenj (priloge C 1 do C 26 v obdobju od 6. 4. 1999 do 19. 11. 1999) ter razlogi prvega sodišča, da poseg policije na opisan način po takrat veljavnem členu 49 Zakona o policiji (ZPol)¹³ ni bil nedopusten, saj so za izvedbo tega ukrepa s strani policije obstajali razlogi za sum, zato je bil poseg policije sorazmeren, kajti šlo je za odkrivanje kaznivega dejanja po takrat veljavni določbi drugega in prvega odstavka člena 196 KZ, kar je ustrezno tudi stališču v citirani odločbi US RS z dne 8. 5. 2003.

30Takemu stališču prvega sodišča v izpodbijanem sklepu je pritrditi v nasprotju s pritožbenimi izvajanji, ki so v tem delu neutemeljena. Pritožba sicer pravilno povzema, da je US RS s citirano odločbo razveljavilo celotno določbo takrat veljavnega člena 49 ZPol in tudi določbe členom 96 do 107 takrat veljavnega Pravilnika o policijskih pooblastilih z odložnim učinkom enega leta od objave te odločbe, vendar pa je nepravilno njeno naziranje, da je zaradi takšne odločitve bilo v letu 1999 izvajanje tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev, ki ga je izvajala policija po takrat veljavni določbi prvega odstavka člena 49 ZPol že ″a priori″ mogoče označiti za nezakonito. Iz določbe takrat veljavnega prvega odstavka člena 49 ZPol med drugim izhaja, da so lahko policisti izvajali ukrepe tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajno policijsko delovanje in tajno policijsko sodelovanje v primeru, če so obstajali razlogi za sum, da je oseba izvršila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ga izvršuje ali pa ga pripravlja oziroma organizira njegovo izvršitev in policisti tega dejanja ne morejo drugače odkriti in preprečiti oz. dokazati oziroma, bi bilo to zvezano z nesorazmernimi težavami. Ključni razlogi, zaradi katerih je bila sprejeta navedena odločitev US pa niso le v stopnji dokaznega standarda, kot to netočno trdi pritožba, temveč primarno v pomanjkljivi določenosti ukrepov po takrat veljavni določbi člena 49 ZPol, ki jo je smela policija uporabiti ob določenih pogojih (zlasti v vprašanju, ali se ukrep sme izvajati z enega mesta ali dinamično), kot neustrezna pa je bila ugotovljena tudi ureditev, ki je omogočala odreditev teh ukrepov glede vseh kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, brez omejitev glede na zagroženo kazen, kot problematičen pa se je izkazal tudi časovni okvir izvajanja teh ukrepov. Ni pa v tej odločbi bila problematizirana stopnja dokaznega standarda. Izrecno je namreč US poudarilo, da je cilj, ki ga je določba člena 49 takrat veljavnega ZPol zasledovala (pregon kaznivih dejanj) brez dvoma bil legitimen, medtem sredstvo za dosego le-tega ni bilo primerno. Zato so kasnejše spremembe ZKP področje izvajanja tajnega delovanja pod nadzorom policije uredile v določbi člena 155.a ZKP selektivno za kazniva dejanja iz četrtega odstavka 149.a ZKP (za t. i. kataloška kazniva dejanja), med katerimi je tudi kaznivo dejanje, ki se v tem postopku očita obtožencu. Iz teh razlogov je pritrditi odločitvi v izpodbijanem sklepu o tem, da takratna izvedba teh ukrepov s strani policije ni bila nezakonita, saj so bili predlogi PU generalnemu direktorju policije, ki je te ukrepe tudi odredil, ustrezno obrazloženi tudi glede obstoja takrat veljavnega dokaznega standarda. Po povedanem tudi v tem delu pritožbi ni priznati uspeha.

31Glede na povedano je bilo potrebno pritožbi obtoženčeve zagovornice pritrditi v delu glede odločitve prvostopnega sodišča v zvezi z izločitvijo vseh odredb preiskovalnega sodnika, s katerimi so bile proti tedaj osumljenim odrejene hišne preiskave in v tem delu izpodbijani sklep razveljaviti ter vrniti zadevo prvemu sodišču v novo odločitev (tretji odstavek člena 402 ZKP). Ker se predmetna zadeva v razveljavljenem delu vrača prvostopnemu sodišču v novo odločanje, bo moralo le-to najprej odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka in v tem delu novo odločitev sprejeti v skladu z ustaljeno sodno prakso 1. 5, 7, kot je bilo že predhodno pojasnjeno.

V preostalem pa pritožba zavrne kot neutemeljena v odsotnosti kršitve, na katero pritožbeno sodišče pri presoji zakonitosti sklepov prvostopnega sodišča pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP).

32Ker je bilo z odločitvijo pritožbenega sodišča delno odločeno v obtoženčevo korist, se sodna taksa ne določi (drugi odstavek člena 98 ZKP).

¹ Sodbe VS RS I Ips 51426/2010, I Ips 78/2008, I Ips 440/2008, I Ips 394/2007 in I Ips 333/2005 ter odločba US RS U-I 18/93
² Zadeva Dragojevič proti Hrvaški št. 68955/2011 z dne 15. 1. 2015
³ Odločba US RS, Up-326/2014 z dne 6. 12. 2017
⁴ Čistopis ZKP, veljaven od 30. 1. 1999 do 26. 7. 2000
⁵ Odločba US Up 1006/2013 z dne 9. 6. 2014, sklep VISCE III Kp 60369/2010 z dne 19. 9. 2018
⁶ Up - 2094/2006 z dne 20. 3. 2008
⁷ Sklep VISCE III Kp 60369/2010 z dne 24. 8. 2016
⁸ Sodba VS RS, opr. št. I Ips 17128/2010 z dne 31. 1. 2012
⁹ Odločba US RS-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016
¹⁰ Primerjaj sodbi VS RS I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018 in I Ips 96848/2010 z dne 26. 5. 2016).
¹¹ Več o tem odločba US RS opr. št. Up 326/2013 z dne 6. 12. 2017
¹² Odločba US RS, št. U-I-272/1998 z dne 8. 5. 2003
¹³ Uradni list RS, št. 49/98, 66/98- popr. in 93/2001