VSK Sodba IV Kp 48043/2016

I. Pritožbi zagovornikov obtoženega M. P. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku se obtoženi M. P. oprosti dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1S sodbo, navedeno uvodoma, je sodišče prve stopnje obtoženega M. P. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi sestavinami v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen enega leta in petih mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 59. člena KZ-1 je sodišče obtožencu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. II K 47598/2014 z dne 25.9.2015, ki je istega dne postala tudi pravnomočna in s katero je bila obtožencu za enako kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določena kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, nakar je na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ-1, upoštevaje obe določeni kazni obtožencu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enega leta in devetih mesecev zapora. V tako izrečeno enotno kazen je sodišče obtožencu na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas, prestan v hišnem priporu oz. od trenutka odvzema prostosti od 4.5.2016 od 09.54 ure do dne 9.5.2016 do 17.30 ure, ko mu je bil hišni pripor odpravljen. V nadaljevanju pa je sodišče sklenilo, da upoštevajoč drugi odstavek 59. člena KZ-1 pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. II K 1828/2015 z dne 21.9.2015 in ki je postala pravnomočna dne 30.9.2015, s katero je bila obtožencu za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določena kazen devetih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, ne bo preklicalo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je sodišče obtoženca oprostilo dolžnosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, glede nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, pa sklenilo, da obremenjujejo proračun.

2Zoper to sodbo se zaradi kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah, kršitev Ustave, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožuje zagovornik, postavljen obtožencu po uradni dolžnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženca obtožbe oprosti.

3Obtoženčev drugi zagovornik izpodbijano sodbo graja zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Oba zagovornika v svojih pritožbah izpostavljata, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dovolilo državni tožilki, da se pričo K. B. seznani s poročilom tajnega delavca, v posledici česar je priča na glavni obravnavi dne 21.12.2016 spremenila svojo izpovedbo, prekršilo obtoženčevo pravico do obrambe, s čimer naj bi tudi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem eden od zagovornikov meni, da je sodišče s tem, ko je pričo seznanilo s poročilom tajnega delavca na glavni obravnavi, napačno uporabilo določbi prvega in drugega odstavka 339. člena ZKP, ki pa se na obravnavano procesno situacijo ne nanašata. Res je, da določba drugega odstavka 339. člena ZKP omenja le predmete, ki jih sodišče lahko priči na glavni obravnavi pokaže, kar pa še ne pomeni, da je predočenje drugih dokazov priči izključeno. Procesna pravila glede zaslišanja prič so določena v členih 234 do 244.a ZKP. Med temi določbami se nahaja tudi ona iz tretjega odstavka 241. člena ZKP, v kateri je določeno, da se smejo priče soočiti, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev. To določbo je mogoče aplicirati tudi na konkretno procesno situacijo, ko je sodišče namesto zaslišanja tajnega delavca prebralo njegovo poročilo o tajnem delovanju št. 62/128-2016 z dne 18.3.2016. Vsebinsko se je namreč to poročilo razlikovalo od tega, kar je na začetku svojega zaslišanja izjavila priča K. B., ki je po tem, ko ji je bilo poročilo predočeno, izjavila, da je res tako, kakor je v svojem poročilu navedel tajni delavec. S takim postopanjem sodišča, ki ga nenazadnje veže tudi maksima dognanja materialne resnice, nikakršne kršitve določb kazenskega postopka ni zagrešilo in tako tudi ni prekršilo pravice obtoženca do obrambe. Nenazadnje pa tudi zagovornik sam, ki je bil na glavni obravnavi tega dne navzoč, za pričo nikakršnih vprašanj več ni imel, pa tudi obtoženec je le posplošeno v svojo obrambo zatrjeval, da je bilo vse skupaj zrežirano in izmišljeno. Pritožbi se tako v tem delu izkažeta kot neutemeljeni.

6Eden od zagovornikov sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je po njegovem videnju v tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pri utemeljevanju teh pritožbenih navedb pa zagovornik ostaja zgolj na teoretični ravni in jih podrobneje ne konkretizira oz. ne pove, kateri razlogi o odločilnih dejstvih naj bi v sodbi manjkali oz. katera nasprotja in med katerimi listinami oz. izpovedbami ima v mislih. Pritožbeno sodišče tako grajane sodbe v luči pritožbenih navedb niti ni moglo preizkusiti.

7Neutemeljeni pa sta pritožbi tudi v tistem delu, ko zagovornika menita, da je v konkretnem kazenskem postopku šlo za izzvano kriminalno dejavnost. Po določbi tretjega odstavka 155. člena ZKP pri izvrševanju navideznega odkupa, navideznega sprejemanja oziroma dajanja daril ali navideznega jemanja oziroma dajanja podkupnine policija in njeni sodelavci ne smejo izzivati kriminalne dejavnosti, pri ugotavljanju, ali je bila kriminalna dejavnost izzvana pa je potrebno upoštevati predvsem to, ali bi ukrep na način, kot je bil izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer nebi bila pripravljena storiti. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da tajni delavec z M. P. sploh ni kontaktiral, temveč le s K. B., tako, da pri obtožencu kriminalne dejavnosti neposredno tudi izzivati ni mogel. Prav tako je iz celotnega spisovnega gradiva videti, da priča K. B. pri poslih, kakor je obravnavani, ni novinka, saj je natanko vedela, na koga se mora obrniti, če želi ugoditi prošnji tajnega delavca za nabavo 100 g heroina. Očitno pa je, da je tudi obtoženec pri tem določen interes imel, kar tudi kaže na resničnost poročila tajnega delavca. Ni namreč razumljivo, zakaj bi se obtoženec na telefonski klic A., žene F. M., odpravil v bar v N. G., ker naj bi ga K. B. potrebovala, hkrati pa v isti sapi zatrjeval, da K. B. sploh ne pozna oziroma da jo pozna le na videz. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tako o kakršnemkoli izzivanju kriminalne dejavnosti, pri čemer pa bi bilo lahko to le posredno, ne more biti govora, zlasti tudi zategadelj ne, ker vsebino poročila o tajnem delovanju z dne 18.3.2006 potrjujejo tudi prestrežene telefonske komunikacije, tako, kakor to v razlogih sodbe pravilno ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče.

8Eden od zagovornikov grajano sodbo izpodbija tudi v odločbi o kazenski sankciji in v zvezi s tem meni, da je sodišče v preveliki meri obtožencu štelo v slabo njegovo specialno povratništvo oz. sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. II K 47598/2014 z dne 25.9.2015, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo petih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let in ki jo je sodišče s sedaj obravnavano sodbo tudi preklicalo. Kakorkoli že si pritožnik prizadeva prikazati nasprotno, pa pritožbeno sodišče meni, da sta tako določena kazen za sedaj obravnavano kaznivo dejanje in preklic pogojne obsodbe na mestu. Obtoženec se je odločil za sedaj obravnavano kaznivo dejanje ne glede na to, da je vedel, da se nahaja v preizkusni dobi, poleg tega pa je tudi teža sedaj obravnavanega kaznivega dejanja, upoštevaje vrsto mamila in količino, bistveno večja. O kakršnemkoli pozitivnem učinku izrečene pogojne obsodbe tako ni mogoče govoriti, celo nasprotno, obtoženec je zlorabil zaupanje, ki mu ga je država s preklicano pogojno obsodbo dala. Kolikor pa zagovornik omenja obtoženčeve osebnostne okoliščine, pri čemer daje največjo težo dejstvu, da je postal oče mladoletnega otroka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta olajševalna okoliščina, upoštevaje predpisano kazen za obravnavano kaznivo dejanje in ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin, relevantnih za izbiro in odmero kazenske sankcije, prišla v zadostni meri do izraza, tako, da v odločbo o izreku kazenske sankcije posegati ni potrebno.

9Preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je prizivno sodišče uradoma opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, v posledici česar je bilo potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti, odločitev o tem pa opreti na določbo 391. člena ZKP.

10Dasiravno zagovornika s pritožbama nista uspela, je sklenilo pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP obtoženca dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka oprostiti. Ugotovilo je namreč, da gre za obtoženca šibkega premoženjskega stanja, ki je brez zaposlitve in premoženja oz. ki prejema zgolj socialno pomoč v višini okrog 300,00 EUR. Ob tem, da je tudi oče mladoletnega otroka, ki ga je dolžan preživljati, bi s plačilom stroškov pritožbenega postopka bilo še bolj ogroženo vzdrževanje njega samega in njegove družine.