VSL Sodba VII Kp 77137/2023

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 360 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Črnomlju je z izpodbijano sodbo obtožbo po zasebni tožbi A. A. zoper obdolženega B. B. zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika - 1 (KZ-1) zavrnilo iz razloga po 3. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da mora zasebni tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

2Zoper navedeno sodbo so vložili pritožbo pooblaščenci zasebnega tožilca iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo pooblaščencev zasebnega tožilca je odgovoril zagovornik obdolženca in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo zavrne kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po proučitvi pritožbenih navedb in razlogov izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da nosilni razlog izpodbijane sodbe predstavlja ugotovitev, da je podan razlog iz 3. točke člena 357 ZKP, torej, da je o ravnanju, ki je predmet vložene zasebne tožbe, že bilo pravnomočno odločeno, in sicer s plačilnim nalogom Policijske postaje Črnomelj. Taki ugotovitvi prvostopenjskega sodišča nasprotujejo pritožniki z več ugovori, in sicer: 1. da se za pravnomočno odločbo ne more šteti pravnomočni plačilni nalog, 2. da zakonski dikciji prvega odstavka 158. člena KZ-1 in prvega odstavka 6. člena Zakona o javnem redu in miru nista identični, 3. da nista identična niti opis prekrška v plačilnem nalogu in opis kaznivega dejanja v vloženi zasebni tožbi ter 4. da je odločitev prvostopenjskega sodišča napačna tudi iz razloga, ker je z njo oškodovanec prikrajšan v svoji pravici do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, saj v prekrškovnem postopku nima nobene vloge. Teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje, glede na ustaljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice ter slovenskega Ustavnega in Vrhovnega sodišča ne sprejema.

6Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožniki v pritožbi napačno sklicujejo na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 21942/2020, z dne 8. 11. 2023, saj ključni problem v navedeni odločbi pritožbenega senata predstavlja vprašanje razmejitve med abstraktnim opisom kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in abstraktnim opisom prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o javnem redu. Glede na to, da problematiko citirane pritožbene odločbe predstavlja načelo zakonitosti v kazenskem materialnem pravu, ta pritožbena odločba za odločitev v obravnavani procesni situaciji ni v ničemer pomembna.

7Sicer pa v zvezi s pritožbenimi navedbami sodišče druge stopnje opozarja zlasti na sodbi VS RS, in sicer opr. št. I Ips 9618/2015, z dne 23. 5. 2019, ter I Ips 22153/2014, z dne 7. 12. 2017; obe kot ključno poudarjata, da načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) predstavlja mednarodno priznano človekovo pravico, ki jo varuje slovenska ustava v 31. členu, uzakonjeno pa je tudi v 10. členu ZKP in v 4. členu protokola številka 7 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in 50. členu Evropske listine o temeljnih pravicah, podajata pa še osnovno metodologijo pri odločanju, ali pravnomočna odločba o prekršku, ki jo predstavlja tudi plačilni nalog, pomeni negativno procesno predpostavko za vodenje kazenskega postopka.

8V skladu z ustaljeno sodno prakso VS RS ni pomembna primerjava abstraktnih dispozicij obeh kaznovalnih norm oziroma različna pravna opredelitev kaznivih ravnanj, pač pa je za razrešitev vprašanja kršitve načela prepovedi ponovnega sojenja ključno ugotoviti, ali je med kaznivima ravnanjema podana objektivna identiteta. Zato je brezpredmetna pritožbena navedba, ki navedena abstraktna opisa problematizira. Pritožnikom je sicer pritrditi, da tudi konkretna opisa prekrška v plačilnem nalogu in kaznivega dejanja v zasebni tožbi nista identična: pritožniki pravilno ugotavljajo, da se v opisu prekrška kot sredstvo storitve zatrjuje neznana tekočina, kot izvršitveno ravnanje pa politje po obleki kot izvršitveno ravnanje, medtem ko se v zasebni tožbi kot sredstvo storitve zatrjuje "scalnica", kot izvršitveno ravnanje pa politje po glavi, obrazu in telesu, ob čemer pritožniki ne nasprotujejo prvostopenjskemu zaključku, da se trditve tako v plačilnem nalogu kot v zasebni tožbi nanašajo na isti historični dogodek, in sicer dne 18. 9. 2023 okoli 20.00 ure pri stanovanjski hiši na naslovu C. med istima protagonistoma, torej med A. A. in B. B. Glede na predstavljeno metodologijo po omenjenih sodbah VS RS pa deloma različni opisi, ob dejstvu, da gre nedvomno za isti historični dogodek, ne terjajo zaključka, da je prvostopenjsko sodišče z izdajo zavrnilne sodbe prekršilo vsebino prepovedi ne bis in idem.

9Navedbam pritožnikov bi bilo namreč mogoče pritrditi, v kolikor bi se v opisu kaznivega dejanja po zasebni tožbi navajala določena okoliščina (differentia specifica) kot ključna razlikovalna okoliščina, ki je značilna le za opis kaznivega dejanja, ne pa za opis prekrška, oziroma v primeru, ko določena pomembna okoliščina v času obravnave prekrška s strani policistov še ne bi bila znana, ugotovila pa bi se kasneje in bi se kot taka vključila v opis kaznivega dejanja. Tudi test "res iudicata" v predmetni procesni situaciji ne predstavlja podlage za zaključek, da je prvostopenjsko sodišče v korist obdolženca zagrešilo pritožbeno zatrjevano kršitev kazenskega zakona po 3. točki člena 372 ZKP: očitno je, da v primeru izreka oprostilne sodbe za ravnanje iz prekrškovnega opisa ne bi bilo mogoče voditi kazenskega postopka še za ravnanje, zatrjevano v zasebni tožbi, saj med predmetnima opisoma ni potrebne kvalitativne razlike. Opis kaznivega dejanja vsebuje tudi znake prekrška, ne vsebuje pa dodatne okoliščine, ki bi bila značilna le za kaznivo dejanje, zato je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da se oba opisa sklicujeta na določeno ravnanje obdolženca, vidno v zunanjem svetu, pri čemer sta opisa identična glede časa, kraja, načina in sredstva storitve, nenazadnje tudi glede prepovedane posledice, torej je dejstvena podlaga, na katero se sklicujeta tako opis prekrška kot opis kaznivega dejanja v zasebni tožbi, v bistvenem enaka.

10Upoštevaje, da je bila zasebna tožba obravnavana v kazenskem postopku na iniciativo zasebnega tožilca, ni mogoče slediti niti pritožbenim navedbam, da je bila zasebnemu tožilcu z izdajo zavrnilne sodbe kršena pravica do sodnega varstva iz člena 23 Ustave RS; vsebina te pravice ne terja ugotovitve, da je zagotovljena le v primeru za naslovnika pravice ugodne sodne rešitve.

11Ker so pritožbene navedbe neutemeljene tudi v delu, ki problematizira plačilni nalog kot odločbo o prekršku¹, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP), je pritožbo pooblaščencev zasebnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (člen 391 ZKP).

12Na podlagi prvega odstavka člena 98 ZKP je pritožbeno sodišče, upoštevaje spisovne podatke, odločilo, da je zasebni tožilec dolžan plačati sodno takso v skladu z drugim odstavkom člena 96 ZKP in Tarifno št. 7222 Zakona o sodnih taksah.

¹ Sodba VS RS opr. št. I Ips 9618/2015, z dne 23.5.2019; sodba VS RS opr. št. I Ips 22153/2014, z dne 7.12.2017.