54. člen KZ

Objektivno ni bilo mogoče pričakovati, da bi obsojenec iz svojih izredno nizkih dohodkov kakor koli uspel poplačati oškodovancem, zato okoliščina, da z oškodovanci ni stopil v stik glede plačila dolgovanega zneska, nima velike teže.

Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca, ki so neločljivo povezana z obsojenčevim naklepom in jih od vsega začetka povezuje obsojenčev jasen cilj pridobiti veliko premoženjsko korist, pomenijo eno kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ in ne nadaljevano kaznivo dejanje, sestavljeno iz posameznih obsojenčevih ravnanj, ki imajo znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena KZ.

Če sodišče ne odloči o dokaznem predlogu ali ne navede razlogov za njegovo zavrnitev, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 299. člena ZKP oziroma v zvezi s sedmim odstavkom 364. člena ZKP in za kršitev pravice do obrambe.

V primeru neizpolnitve naloženih obveznosti sodišče nima možnosti iz četrtega odstavka 52. člena, ko gre za primere fakultativnega odločanja o preklicu pogojne obsodbe v zvezi z novo storjenim kaznivim dejanjem.

Tudi po poteku preizkusne dobe preklic pogojne obsodbe ni obligatoren – sodišče ne bo preklicalo pogojne obsodbe obsojencu, ki posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir ni mogel izpolniti. Ne more pa sodišče po preteku preizkusne dobe obsojencu podaljšati roka za izpolnitev obveznosti ali obveznost nadomestiti z drugo ustrezno obveznostjo.

Če se pri pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti porodi precejšen dvom o tem, ali je odločilno dejstvo, ki je potrebno za pravilno uporabo zakona (ali so izpolnjeni pogoji za preklic pogojne obsodbe po določbi 54. člena KZ, kot podlagi za uporabo določbe procesnega predpisa, to je četrtega odstavka 506. člena ZKP), zanesljivo ugotovljeno, Vrhovno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Določba, s katero je predpisan preklic pogojne obsodbe, sodišča ne zavezuje, da obsojencu vselej odpusti kazen ali jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu, če spozna, da je obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti.

Napačna ocena plačilne sposobnosti obsojenca oziroma njegovih premoženjskih razmer in v zvezi s tem določen kratek rok za izpolnitev obveznosti, naložene v pogojni obsodbi, ne predstavlja kršitve kazenskega zakona, temveč gre za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Po izteku preizkusne dobe sodišče sme le preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, določeno v pogojni obsodbi, ne more pa več odločati na vse načine, ki so predvideni v 54. členu KZ.

Ker v sodbi, s katero je bil obsojeni spoznan za krivega in mu je bil določen posebni pogoj plačila premoženjskopravnega zahtevka, ni bil določen rok, v katerem je dolžan premoženjskopravni zahtevek plačati, pogojne obsodbe ni bilo mogoče preklicati zaradi neizpolnitve posebnega pogoja po 54. členu ZKP.

Sodišče prve stopnje, ki je obsojenki preklicalo pogojno obsodbo in ji izreklo enotno določeno kazen že zaradi neizpolnitve ene od s pogojno obsodbo naloženih obveznosti, je ravnalo zakonito, in pri tem tudi ni bilo dolžno čakati na iztek določenega roka za izpolnitev druge obveznosti.

Če sodišče ne prekliče prejšnje pogojne obsodbe, v kateri je bil obsojencu naložen tudi poseben pogoj povrnitve škode, in v novi pogojni obsodbi določi novo enotno kazen, posebnega pogoja za preklic iz prejšnje pogojne obsodbe pa v novi sodbi ne določi, prejšnje pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja ni mogoče preklicati.

Sodišče s preklicem pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti ni kršilo določbe 54. člena KZ, saj ima sodišče le možnost, da podaljša rok za izpolnitev obveznosti, določene v pogojni obsodbi, če za to obstajajo razlogi.

Obsojencu, ki bi obveznost naloženo mu v pogojni obsodbi lahko izpolnil, pa tega ni storil, je sodišče prve stopnje utemeljeno preklicalo pogojno obsodbo in mu izreklo v njej določeno kazen zapora.

Ob vprašljivem stališču sodišča prve stopnje, da bi obsojenec lahko izpolnil v pogojni obsodbi naložen mu posebni pogoj iz naslova prejete denarne socialne pomoči, sodišče tudi ni popolno razjasnilo, ali je obsojenec s popravilom poškodovanih vrat oškodovancu povrnil škodo, ki je bila v okviru posebnega pogoja v pogojni obsodbi ovrednotena sicer v denarju. Iz navedenega razloga je bila sodba razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje.

Če sodišče ne prekliče prejšnje pogojne obsodbe, v kateri je naložena posebna obveznost, in jo zajame v novi pogojni obsodbi, ob novi preizkusni dobi pa ne določi (povzame) obsojencu naložene izpolnitve posebne obveznosti iz prejšnje pogojne obsodbe, preklic zaradi neizpolnitve posebne obveznosti ni mogoč.

Sodišče z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, če prekliče pogojno obsodbo, ki ni več samostojna sankcija, ker je bila zajeta v kasnejši pravnomočni pogojni obsodbi.

Pogojna obsodba, ki vključuje tudi obsodbo za novo storjeno kaznivo dejanje, je nova kazenska sankcija, v kateri se določi tudi nova preizkusna doba, ki začne teči od pravnomočnosti nove sodbe. Tudi če se kasneje pokažejo okoliščine, zaradi katerih je potrebno preklicati v njej zajeto pogojno obsodbo (storitev novega kaznivega dejanja, neizpolnitev obveznosti, določene s to novo razširjeno sodbo), prekliče sodišče pogojno obsodbo v celoti, ne pa po delih.

Če sodišče ne prekliče prejšnje pogojne obsodbe, v kateri je naložena posebna obveznost, in jo zajame v novi pogojni obsodbi, ob novi preizkusni dobi pa ne določi (prevzame) obsojencu naložene izpolnitve posebne obveznosti iz prejšnje pogojne obsodbe, preklic zaradi neizpolnitve posebne obveznosti ni mogoč.

Če obsojenec ne izpolni v pogojni obsodbi določenega posebnega pogoja, sodišče ugotavlja ali pogoja ni izpolnil zato, ker kljub pripravljenosti iz objektivnih okoliščin naložene obveznosti ni mogel pravočasno izpolniti, ali pa tega ni storil zato, ker ima še vedno družbeno nesprejemljiv, nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic.