VSM sklep II Kp 838/2009

Pritožbi zagovornika obdolženega se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Okrajno sodišče v ... je kot sodišče prve stopnje 30.09.2009 obdolženega spoznalo za krivega storitve štirih kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja v sostorilstvu po prvem odstavku 201. člena KZ ter mu za vsako izreklo (pravilno: določilo) kazen tri mesece zapora, nakar mu je po 3. točki v zvezi z 2. točko drugega odstavka 47. člena KZ določilo (pravilno: izreklo) enotno kazen enajst mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obdolženi oproščen plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je bilo za potrebne izdatke in nagrado postavljenega zagovornika ter pooblaščenca po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Povzeto je bilo storjeno s sodbo opr. št. ....

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče ne prekorači obtožbe, če v razlogih sodbe, ob odločilnih dejstvih, ugotovi še druga dejstva, ki obdolženca v splošnem prav tako obremenjujejo, temveč le tedaj, če izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če obdolženca obsodi, oprosti ali zoper njega zavrne obtožbo za dejanje, za katero ni bil obtožen (prim. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 792). Obtožba je torej lahko prekoračena le z izrekom in ne z razlogi, zaradi česar se pritožnikova zatrjevanja v smeri bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izkažejo za zmotna.

Ne moti pa se pritožnik tedaj, ko opozarja, da so ugotovljena kazniva dejanja naklepna in da mora biti storilcu dokazano hotenje ali vsaj privolitev v hudo kršenje dolžnosti skrbi in vzgoje. To v obravnavanem primeru predpostavlja zavest o nastanku požara, ali če gre za eventualni naklep o možnosti nastanka požara. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi sicer ugotovilo, da se je obdolženi zavedal, da je v prostoru vroča peč, ki je lahko nevarna tako zaradi vročine, kakor tudi zaradi morebitne povzročitve požara, ni pa ugotavljalo tistih dejstev, ki bi obdolženčevo privolitev v nastanek požara utemeljevala. Njegovo dopuščanje nastanka požara, tudi če bi zanesljivo vedel, da bo do tega prišlo (prim. Bavcon L. / Šelih A. in sod. Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana 2009, str. 277), je zato dvomljivo in terja dopolnitev dokaznega postopka. Če po dopolnitvi dejanske podlage privolitve ne bodo potrjevale in bodo kazale na malomarnost, je treba ob pritožnikovih zatrjevanjih o trajnejši dejavnosti za uresničitev zakonskega dejanskega stanu obravnavanih kaznivih dejanj (gl. Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 324) in s polnim spoštovanjem prepovedi iz 385. člena ZKP, preudariti možnost storitve še kakšnega drugega kaznivega dejanja.

Upoštevaje obrazloženo se pritožbeno sodišče s preostalima dvema pritožbenima razlogoma ni ukvarjalo ter je o zadevi odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP).