VSK sodba Kp 297/98

Pritožba zagovornika obtoženega M.B. se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Po 1. odst. 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je dolžan obtoženi M.B. kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, odmerjeno na 50.000,00 SIT.

S sodbo, citirano uvodoma, je prvostopno sodišče obtoženega D.F.

spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičenega dajanja podkupnine po 1. odst. 268. člena KZ, obtoženega M.B. pa kaznivega dejanja neupravičenega jemanja podkupnine po 1. odst. 267. člena KZ in kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odst. 256. člena KZ.

Obema obtožencema je sodišče izreklo pogojni obsodbi, pri kateri je obtoženemu D.F. za kaznivo dejanje neupravičenega dajanja podkupnine po 1. odst. 268. člena KZ določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, obtoženemu M.B. pa za kaznivo dejanje neupravičenega jemanja podkupnine po 1. odst. 267. člena KZ kazen eno leto zapora in za kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odst. 256. člena KZ kazen štirih mesecev zapora, nakar mu je po 2. točki 2. odst. 47. člena KZ določilo enotno kazen enega leta in dveh mesecev zapora, za katero je sklenilo, da ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 1. odst. 49. člena KZ je sodišče obtoženemu M.B. v določeno kazen vštelo čas odvzema prostosti oziroma pripor od 27.3.1996 od 6.30 ure do 29.3.1996 do 18.00 ure. Po 1. odst. 96. člena KZ je temu obtožencu naložilo v plačilo znesek, ki ustreza tolarski protivrednosti 200 DEM, to je s kaznivim dejanjem doseženi premoženjski koristi. Na podlagi 1. odst. 95. člena ZKP je sodišče sklenilo, da sta obtoženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka, in sicer obtoženi D.F. znesek 31.946,00 SIT, obtoženi M.B.

pa 61.893,00 SIT ter povprečnino, ki jo je obtoženemu D.F. odmerilo v višini 50.000,00 SIT, obtoženemu M.B. pa v višini 30.000,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obtoženčev tedanji zagovornik. Uveljavljal je vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da obtoženega M.B. oprosti obtožbe.

Pritožba obtoženčevega zagovornika ni utemeljena.

Z zagovornikom obtoženega M.B. se ni mogoče strinjati, ko graja dejstvene sklepe, ki jih je v izpodbijani sodbi sprejelo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožnikom ugotavlja, da so vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je sodišče prve stopnje navedo tudi prepričljive razloge. Pritožnik v svoji pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje imelo premalo dokazov, potrebnih za izdajo obsodilne sodbe, saj nihče, razen soobtoženega D.F., ni videl njegovega varovanca sprejeti podkupnino. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopni senat imel prav, ko je zagovor soobtoženega F. sprejel kot verodostojnejši od tistega, kar je povedal obtoženi B., še posebej zato, ker je bilo soobtoženemu F. jasno, da je kaznivo ne samo sprejemanje, temveč tudi dajanje podkupnine in da se bo tudi sam znašel v kazenskem postopku. Nikakršnega dvoma ni o tem, da je obtoženi B., takrat v vlogi policista, imel s soobtoženim F.

postopek, potem ko je bil slednji s tovornjakom ustavljen. Prav tako je nesporno, da je policist v svojo službeno beležko vpisal, da bi moral obtoženi F. plačati skupno 57.000,00 SIT kazni, tako kakor je to razvidno iz lista službene beležke obtoženega M.B. Slednji zanika, da naj bi od voznika tovornjaka sprejel 200 DEM zato, da bi ga spustil naprej in mu vrnil potni list, vendar je obtoženi F. v zagovoru pred preiskovalnim sodnikom dogajanje kritičnega dne opisal tako podrobno in prepričljivo, da bi se kaj takega nekdo, ki pri vsej stvari ni bil udeležen, ne mogel izmislisti. Spomnil se je celo, da je obtoženemu B. izročil 200 DEM v apoenih po 50 DEM in da je policistu izročil denar v bližini bencinske črpalke v V. Iz izpovedbe priče U.V. na glavni obravnavi pa je razvidno, da je obtoženi B.

vztrajal pri tem, da bo z voznikom tovornjaka sam dokončal postopek, v posledici česar sta policista U.V. in T.B. odšla na malico, medtem ko je soobtoženi F. dejal, da mu je policist naročil, naj počaka pred mehanično delavnico, v katero je odnesel na pregled tahograf, tako da sploh ne ve, kaj je bilo s tahografom narobe. Glede na vse navedeno, predvsem pa upoštevaje nadaljnje dogajanje, ko v poročilu o delu oziroma delovnem nalogu dogodek z zaustavitvijo tovornjaka, ki ga je vozil D.F., najprej sploh ni bil omenjen, je na dlani, da je obtoženi B. 200 DEM od soobtoženega F. res sprejel. V zvezi z delovnim nalogom, ki se v spisu nahaja na list. štev. 25 in 26, je priča, policist T.B., ki je bil poleg U.V. takrat z obtožencem tudi v patroli, dejal, da je ob pisanju poročila obtoženemu B. naročil, naj gre po podatke o zaustavljenem tovornem vozilu, vendar pa je dejal, da jih nima. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v poročilu policijske patrulje kritičnega dne ni prišlo do vpisa obravnavanega dogodka ne zaradi pomanjkanja podatkov, temveč zaradi tega, ker je obtoženi B.

hotel, da se o vsej zadevi na policijski postaji ne bi razvedelo.

Pojasnila o tem, češ da o vozniku in zaustavljenem vozilu podatkov nima, si namreč ni mogoče razlagati drugače, saj so vsi podatki o vozniku in vozilu vpisani tudi v potrdilu o pregledu tahografa, ki se nahaja v spisovnih podatkih na list. štev. 113 spisa. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je obtoženi M.B.

pozneje, ko se je o dogodku na policijski postaji razvedelo, poročilo o delu tega dne ponovno sestavil, vanj vpisal dogodek z zaustavitvijo tovornega vozila, ki ga je obravnaval in na koncu poročila ponaredil tudi podpisa svojih sodelavcev U.V. in T.B., ki sta bila 26.3.1996 z njim v patroli. Tako tudi ne more biti uspešen obtoženčev zagovornik, ko prvostopnemu sodišču očita, da je nekritično ocenilo drugo kaznivo dejanje, to je ponarejenje listin po 1. odst. 256. člena KZ, kot logično nadaljevanje prvega. Zaključek prvostopnega sodišča je v tej smeri prepričljiv in z njim se tudi prizivno sodišče v celoti strinja. Prav tako ni neprepričljiva pritožba v tistem delu, ko zagovornik navaja, da je dokazni postopek postregel z ugotovitvijo, da se v poročila o delu tako ali tako ni vpisovalo vse, kar se je med delom dogajalo. V kolikor je bilo temu res tako, potem za popravljanje poročila ne bi bilo nikakršne potrebe, očitno pa je, da se je ta pokazala takrat, ko se je na policijski postaji zglasil soobtoženi F. in povedal, kaj se mu je primerilo.

Kolikor pa obtoženčev zagovornik graja njegovemu varovancu izrečeno kazensko sankcijo, pa prizivno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije in odmero le-te, pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako da pritožbeno sodišče prav nikakršnih pomislekov v tej smeri nima. Povedano velja tudi za vse olajševalne okoliščine, ki jih v pritožbi posebej izpostavlja pritožnik.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP, nepravilnosti ni pokazal. Glede na to in pa upoštevaje vse zgoraj povedano je bilo tedaj pritožbo obtoženčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan obtoženec povrniti stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 50.000,00 SIT. Po določbi 3. odst. 92. člena ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače. Zadnji objavljeni znesek, relevanten za odmero povprečnine, znaša 107.925,00 SIT, pri odmeri povprečnine pa je sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obtoženega M.B. Sklep o plačilu stroškov pritožbenega postopka temelji na podlagi določbe 1. odst. 98. člena ZKP.