VSC Sklep II Kp 59029/2010

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Predsednica senata Okrožnega sodišča v Celju je s pritožbeno izpodbijanim sklepom na podlagi določbe tretjega odstavka 293. člena v zvezi s 4. točko 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ustavila kazenski postopek zoper obtožene A. A., B. B., C. C. in D. D.; zoper obtoženega A. A. zaradi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po prvem odstavku 254. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (v nadaljevanju KZ), zoper ostale soobtožene pa zaradi kaznivih dejanj pomoči h kaznivem dejanju zatajitve finančnih obveznosti po prvem odstavku 254. člena v zvezi s 27. členom KZ. V skladu z določbo prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je še odločila, da stroški kazenskega postopka obtoženih A. A. in D. D. iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, razen krivdnih stroškov obtoženega D. D., potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki ter nagrada njunih zagovornikov, bremenijo proračun.

2Zoper sklep o ustavitvi kazenskega postopka se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka. Uveljavlja pritožbene razloge po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 3. in 4. točko 372. člena in 373. členom ZKP - zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3Odgovor na pritožbo sta podala zagovornika obtoženih A. A. in C. C. Zavzemata se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega prvostopenjskega sklepa.

4Pritožba ni utemeljena.

5Časovno veljavnost kazenskega zakona predpisuje določba 7. člena KZ-1 (prej določba 3. člena KZ), po kateri se za storilca kaznivega dejanja prvenstveno uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Določba prvega odstavka 7. člena KZ-1 pa ni absolutne narave, saj zakon že v drugem odstavku istega člena dopušča uporabo zakona, ki je za storilca milejši v primeru, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon enkrat ali večkrat spremeni. Gre za ustavno kategorijo, ki jo ureja tudi drugi odstavek 28. člena Ustave RS. Nihče namreč ne sme biti kaznovan za več in s strožjo kazensko sankcijo, kot jo določa zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, po drugi strani pa ne more biti strožje obravnavan, kot tisti storilci, ki so storili istovrstno kaznivo dejanje kasneje. Sodišče prve stopnje se v tem delu izpodbijanega sklepa ustrezno sklicuje na uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki izhaja iz odločbe sodbe z dne 15. 7. 2010, opr. št. I Ips 2642/2010 ter številnih drugih. Vrhovno sodišče je izpostavilo, da se vprašanje milejšega zakona vedno presoja upoštevaje značilnosti konkretne kazenske zadeve. Vedno je treba ovrednotiti celovit zakon in ne le njegove posamične določbe. Za milejši zakon se tako šteje zlasti tisti, ki izključuje kaznivo dejanje ali tisti, ki izključuje krivdo ali kazenski pregon, upoštevati pa je potrebno tudi zastaralne določbe.

6Do vprašanja uporabe milejšega zakona se je v konkretno obravnavani kazenski zadevi sodišče prve stopnje pravilno opredelilo pod točkami 5 do 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče druge stopnje se tem razlogom pridružuje in zavrača prepričanje državnega tožilstva, da naj bi bil za obtožence milejši pozneje sprejet zakon, konkretno določba prvega odstavka 249. člena KZ-1B. Enako stališče je že zavzela sodna praksa višjih sodišč¹, ki sicer ni zavezujoča, a jo odlikuje neoporečna argumentacija. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, kasnejši zakon KZ-1B za obtožence ni milejši, ker storilcu za razliko od ureditve v KZ in KZ-1 več ni treba dokazovati posebnega namena, da je v primeru, če je bila z dejanjem dosežena velika premoženjska korist, slednjo tudi hotel doseči. Seveda pa ima prvostopenjsko sodišče tudi prav, da so KZ-1 in poznejše novele kazenskega zakona posebni minimum zagrožene kazni zapora dvignile na eno leto zapora. Kazen za obravnavano kaznivo dejanje, predpisana po KZ-1B je torej strožja.

7Ko je prvo sodišče pravilno ocenilo, da je za obtožence milejši zakon, ki je veljal v času, ko naj bi storili z obtožbo očitano jim kaznivo dejanje, je moralo še odgovoriti na vprašanje, ali je opis kaznivega dejanja kot izhaja iz obtožnice možno subsumirati pod določbo kvalificirane oblike kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem, drugem in prvem odstavku 254. člena KZ. Pritožnica namreč meni, da se tudi v obravnavanem primeru zahteva po konkretizaciji nanaša zgolj na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Pri tem se pritožnica sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS z dne 25.8.2022, opr. št. I Ips 54631/2013. Zatrjuje, da je posebni namen, ki sicer predstavlja subjektivni zakonski znak (navezuje se na storilčev odnos do dejanja oziroma njegov notranji svet) v opisu očitka kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen. Ker gre za subjektivni zakonski znak, katerega razčlemba se v opisu niti ne zahteva, bi po pritožničinem stališču bilo brezpredmetno vztrajati pri tem, da mora biti v opisu zajet vsaj prepis zakonskega besedila. Zakonski znak namena pridobitve velike premoženjske koristi po tretjem odstavku 254. člena KZ naj bi bilo mogoče jasno prepoznati v dejanskih očitkih, ki jih vsebuje izrek. Obtoženemu A. A. se očita, da zato, da bi se drug, torej družba B., d. o. o., izognila plačilu davka, katerega prijava je obvezna in da obveznosti, ki se jim je nameraval izogniti pomenijo veliko premoženjsko korist, ni prijavil in plačal DDV v dveh davčnih obdobjih (avgust in september 2007). Navedeno je tudi, da gre za mesečno davčno obveznost in za vsak mesec posebej naveden znesek, ki v vsakem primeru presega 50.000 EUR. Ker gre za enkratno, mesečno davčno obveznosti plačila davka, je po pravnem tolmačenju pritožnice zasledovana premoženjska korist jasna in vnaprej predvidljiva.

8Sodišče zavrača zgoraj predstavljene argumente pritožnice in povsem soglaša s stališčem prvega sodišča, da glede na opis kot izhaja iz obtožnice, predmetnega kaznivega dejanja ni mogoče pravno opredeliti kot predlaga pritožnica, torej kot kvalificirane oblike kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem, drugem in prvem odstavku 254. člena KZ². Že za temeljno obliko kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po prvem odstavku 254. KZ je zahtevana krivdna oblika direktnega naklepa, ko ima storilec poseben namen, da bi se s svojim ravnanjem popolnoma ali deloma izognil plačilu dohodnine, davkov ali drugih predpisanih obveznosti. Za izvršitev kvalificirane oblike po tretjem odstavku pa se zahteva ne le, da gre za dejansko zatajitev obveznosti v višini velike premoženjske koristi, pač pa še, da ima storilec do te posledice motiviran naklep, ker ne gre za hujšo posledico, ki bi izvirala iz temeljnih kaznivih dejanj³. Poleg zakonskega znaka pridobitve velike premoženjske koristi je kot zakonski znak torej določen tudi posebni namen storilca⁴. V obravnavanem opisu obtožencem očitanega kaznivega dejanja po aktualni obtožnici pa zahtevani zakonski znak kvalificirane oblike predmetnega kaznivega dejanja ni naveden ne v abstraktnem ne v konkretnem delu. Kot je pravilno opozorilo prvo sodišče je tako iz opisa kaznivega dejanja izostal njegov zakonski znak, ki bi ga bilo treba v dokaznem postopku storilcem tudi dokazati. Sklicevanje pritožnice na judikat Vrhovnega sodišča, češ da je konkretizacija naklepa stvar obrazložitve tudi v primeru obarvanega naklepa, sodišča druge stopnje ne prepriča. Obarvani naklep se namreč pri obravnavanem kaznivem dejanju zahteva že za temeljno obliko kaznivega dejanja, medtem ko je za kvalificirano obliko zahtevano še nekaj več, in sicer konkretizacija očitka storilcu, da mu je šlo za to, da s storitvijo kaznivega dejanja doseže veliko premoženjsko korist. Le zoper tako konkretizirani obtožbeni očitek lahko storilec oziroma v konkretnem primeru obtoženci, uspešno oblikujejo svojo obrambo in s tem uveljavijo svojo ustavno in zakonsko pravico do obrambe.

9Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene trditve, da je izostali zakonski znak mogoče izpeljati iz izpostavljenega besedila tenorja obtožnice, da naj bi obtoženi A. A. „s tem dosegel, da se je gospodarska družba B., d. o. o., izognila plačilu davka na dodano vrednost za mesec avgust 2007 v znesku 64.498,00 EUR in mesec september v znesku 77.540,00 EUR, torej v skupnem znesku 142.038,00 EUR, za kolikor je oškodovana Republike Slovenije.“ O obstoju zakonskega znaka ni dopustno sklepati na podlagi ugibanj in špekulacij, kaj naj bi po prepričanju državnega tožilstva izhajalo iz samega tenorja obtožnice.

10Glede na navedeno sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke o tem, da je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja, zaradi česar bi ga bilo treba razveljaviti.

11Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določbe petega odstavka 402. člena ZKP ni zaznal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ker pravilnosti in zakonitosti prvostopenjskega sklepa pritožbene niso ovrgle, je višje sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka sklepa.

¹ npr. sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 25. 3. 2020, opr. št. II Kp 22068/2016
² novela KZ-B z veljavo od 5. 5. 2004
³ tako mag. Mitja Deisinger v komentarju k 254. členu KZ (Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba Ljubljana)
⁴ glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12. 3. 2020, opr. št. II Kp 13316/2010