VSL sklep II Kp 60780/2013

Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi prvega odstavka 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, zoper obtoženega A. A. podaljšalo za šest mesecev, tj. do dne 13. 1. 2017, in sicer z zaznambo prepovedi odtujitve ter obremenitve nepremičnin, določno opredeljenih v izreku sklepa, v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik „iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov“. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ovrednotilo vsa odločilna dejstva ter ugoditev predlogu državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja prepričljivo obrazložilo. V sklepu je navedeno premoženje, ki je predmet zavarovanja, način zavarovanja in rok trajanja ukrepa. Poleg izčrpne obrazložitve dejstev, ki (tudi ob sklicevanju na obstoj pravnomočne obtožnice) izkazujejo obstoj utemeljenega suma, da je obtoženi A. A. storil očitano kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 252. člena KZ, je sodišče pravilno utemeljilo tudi realno ter konkretno nevarnost razpolaganja z zavarovanim premoženjem. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, ki ga sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru pritožbenih navedb, pa zagovornik ne more omajati.

5Težišče pritožbenih navedb zagovornika je v zatrjevanju, da je pretežni del obtožbenega očitka obtoženemu v tem postopku (pet dvigov „umazanega“ denarja v obdobju od 19. 12. 2006 do 16. 2. 2007) že zajet v obtožbenem opisu nadaljevanega kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 252. člena KZ v zadevi II K 91593/2010, kjer se A. A. prav tako očitajo dvigi denarja (pridobljenega s t. i. predikatnimi kaznivimi dejanji na škodo družbe X. d.d.) s poslovnih računov, načrtno odprtih pri avstrijski banki, pri čemer naj bi obtoženec sredstva prenakazoval tudi na svoje zasebne račune. Po stališču pritožbe bi bilo obtožencu v tem postopku mogoče očitati le dvig 22.025,00 EUR z računa družbe Y. Ltd. dne 9. 8. 2007, ki ni zajet v obtožbeno opisanem obdobju v zadevi II K 91593/2010.

6Pritožniku je bilo v tem postopku že večkrat (tako s strani prvostopenjskega kot instančnega sodišča) pojasnjeno, da je razpravljanje, ali je obtoženca po obsodbi za nadaljevano kaznivo dejanje dopustno kazensko preganjati za sorodna izvršitvena ravnanja, ki glede na čas izvršitve ustrezajo časovnemu obdobju po prvotni sodbi, v tej fazi postopka bistveno preuranjeno. Dilema, ali gre pri kaznivih dejanjih, ki se obravnavata v dveh različnih kazenskih postopkih, za v tolikšni meri časovno, krajevno in tudi izvedbeno povezana življenjska primera, da bi bilo njuno obravnavanje v dveh procesih z vidika pravice do poštenega sojenja ter vsebinsko pravilne odločbe nesprejemljivo, vznikne šele po obstoju pravnomočne obsodilne sodbe glede nadaljevanega kaznivega dejanja. Šele takrat je torej mogoče presoditi, ali še eno sojenje o (morebiti) isti stvari in vnovična meritorna kazenska odločba nasprotujeta načeloma res iudicata ter ne bis in idem. V zadevi II K 91593/2010 je bil obtoženi A. A. s sodbo z dne 23. 1. 2017 res spoznan za krivega očitanega kaznivega dejanja, vendar ta sodba še ni pravnomočna, rezultat nadaljnjega (instančnega) postopka pa je na tej točki še negotov. Zato so vsa pritožbena izvajanja zagovornika (celo hipotetične in špekulativne narave), sklicujoč se na potek postopka v zadevi II K 91593/2010 ter domnevne posledice za ukrep odrejenega začasnega zavarovanja, pravzaprav brezpredmetna. To še posebej velja za fazo postopka, ko sodišče druge stopnje presoja „le“ obstoj zakonskih pogojev za začasno zavarovanje, ki so, kot že povedano, podani. Sočasno vodenje dveh kazenskih postopkov zoper istega obtoženega prima facie ni nezakonito, kar navsezadnje ugotavlja že pritožnik, pri čemer (rahlo žaljive) navedbe, da se predmetni postopek vodi le zato, ker je bilo začasno zavarovanje v zadevi II K 91593/2010 po preteku roka odpravljeno (ne drži torej, da ni bilo niti predlagano), ostajajo na ravni neupoštevnih insinuacij.

7Zmoten je pritožbeni očitek, da obstaja očitno nesorazmerje med vrednostjo zavarovanega nepremičnega premoženja in premoženjske koristi, ki bi jo bilo po pravnomočno zaključenem kazenskem postopku dopustno odvzeti obtožencu. Zagovornik tudi v tem delu pritožbe izhaja iz zmotnega stališča, da bi si obtoženi potencialno mogel pridobiti le 22.025,00 EUR protipravne premoženjske koristi (z dvigom dne 9. 8. 2007), pri čemer pa ne upošteva ostalih petih dvigov, ki so prav tako obtožbeno očitani, tj. v skupni višini 225.435,00 EUR. Navedeni znesek je bistveno višji od ocenjene vrednosti zavarovanih nepremičnin, zatorej pritožnik niti v tej smeri ne more uspeti. Nikakor namreč ne more držati, da je zavarovano več, kot bo ob morebitni obsodilni sodbi dopustno odvzeti. Zavarovano nepremično premoženje bo potencialno lahko uporabljeno prav pri odvzemu protipravne premoženjske koristi (skupno 225.435,00 EUR), katere prejem se obtoženemu očita v tem postopku, ne v postopku II K 91593/2010, kot pritožba nepodprto insinuira. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da ni konkretiziran očitek, kolikšna je premoženjska korist, saj že iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi izhaja, da je obtoženec razpolagal z denarjem, ki ga je dvignil z bančnih računov, hkrati pa so v izpodbijanem sklepu določno opredeljene okoliščine (zlasti str. 10-11 razlogov), ki utemeljujejo sum, da je obtoženec „umazani“ denar med drugim polagal na svoje osebne račune, prav tako pa je s pridobljenimi sredstvi kupil ravno nepremičnine, ki so predmet začasnega zavarovanja. Navedenih razlogov sklepa pritožnik z ničemer substancirano ne izpodbija, k čemur je le še dodati, da KZ v šestem odstavku 252. člena ureja obvezen odvzem premoženja, s katerim pri pranju denarja razpolaga storilec. Da naj bi šlo za dvige denarja „za druge osebe“, pa v opisu dejanja po obtožnici obravnavane zadeve niti ni zatrjevano, zato pritožnik ne more imeti uspeha.

8Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).