VSM Sklep II Kp 19181/2015

Pritožba zagovornikov obdolženega G.G. se zavrne kot neutemeljena.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sklepom I Ks 19181/2015 z dne 14.6.2017 pod točko I predlog zagovornikov G.G. za vrnitev zaseženih denarnih sredstev s sklepom (pravilno: odredbo) Okrožnega sodišča v Mariboru Kpr 97/97 z dne 20.3.1997 kot neutemeljen zavrnil, pod točko II pa po določilu prvega ter drugega odstavka 498.a člena Zakona o kazenskem postopku (nadalje ZKP) odločil, da se denarna sredstva na nerezidenčnem računu M.A.H., št. …. na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. Kpr 97/97 z dne 20.3.1997, odvzamejo.

2Zoper tak sklep so se pritožili zagovorniki obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, napačne uporabe materialnega prava po 372. členu ZKP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP in kršitve 2. člena in 33. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni, tako da predlog Specializiranega državnega tožilstva (SDT) za odvzem denarnih sredstev na nerezidenčnem računu M.A.H. zavrne in ugodi zahtevi za vrnitev premoženja z dne 13.5.2015, podrejeno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovorniki v pritožbi uveljavljajo več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, z navajanjem:

- da je izpodbijani sklep neobrazložen, nezakonit in v nasprotju s samim seboj, ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedlo niti ene sodne odločbe, niti materialnotvornih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je denar ali premoženje nezakonitega izvora mogoče odvzeti tudi po zastaranju kazenskega pregona;

- da obdolženi ni bil obsojen za kaznivo dejanje pranja denarja, niti ni izpolnil nobene izmed treh tipičnih operacij, niti se mu to ne očita v sklepu, zaradi česar je po mnenju pritožbe izpodbijan sklep neobrazložen;

- da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o obstoju pogojev iz 1. točke prvega odstavka 498.a člena ZKP za odvzem denarnih sredstev, v obrazložitvi sklepa ni navedeno iz katerih konkretnih ravnanj naj bi izvirala odvzeta denarna sredstva, niti niso navedene in obrazložene okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so denarna sredstva bila pridobljena s kaznivimi dejanji;

- da je podano je nasprotje med II. točko izreka sklepa in razlogi v obrazložitvi, ker iz II. točke izreka sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo obstoj pogojev iz 1. točke prvega odstavka 498. a člena ZKP, v obrazložitvi sklepa pa sodišče prve stopnje ne govori o obstoju pogojev, temveč o zatrjevanju obtožbe in opisu iz obtožnice;

- da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sklepa, ker v II. točki izreka sklepa sodišče prve stopnje predpostavlja, da je bilo dokazano, da denarna sredstva izvirajo iz kaznivih dejanj, v obrazložitvi sklepa pa na nobenem mestu ni navedeno, da je sodišče prve stopnje to ugotovilo, temveč je ves čas uporabljen pogojnik, sodišče prve stopnje pa se samo sklicuje na to, kar naj bi bilo in kar se očita po obtožbi;

- da je II. točka izreka sklepa nerazumljiva, ker v njej ni naveden denarni znesek, ki se odvzame.

5Zatrjevane kršitve niso podane. Izpodbijani sklep ima po oceni pritožbenega sodišča ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, na katerih temelji njegov izrek. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijanega sklepa opredelilo o okoliščini in vplivu absolutnega zastaranja kazenskega pregona za kaznivo dejanje ter odvzemu predmetov po 498.a členu ZKP. In sicer je v skladu z napotili pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu II Kp 19181/2015 z dne 25.4.2016 in 23.6.2016, zavzelo stališče, da postopek za odvzem premoženja ni dejanje kazenskega pregona, temveč gre za poseben ukrep sui generis, ki ima procesno pravni značaj, za katerega je v obravnavani zadevi značilno, da ne razpolagamo s pravnomočno sodbo, s katero bi bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja pranja denarja po 252. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ-94),¹ kljub temu pa je na podlagi listinskih dokazov ter upoštevaje zagovor obdolženca očitno, da denar izvira iz predhodnih kaznivih dejanj, za katere je bil obdolženec pravnomočno obsojen v Republiki Franciji. Takšno stališče sprejema tudi pritožbeno sodišče, ki še dodaja, da se je sodišče prve stopnje glede interpretacije določbe 498.a člena ZKP utemeljeno sklicevalo tudi na komentar ZKP mag. Štefana Horvata, str. 1050 do 1053, kjer je določba 498.a člena ZKP interpretirana. Okoliščina, da sodišče prve stopnje ni navedlo konkretne sodne prakse, pa za pravilno razlago citiranega določila v konkretnem primeru ni odločilna, saj sodna praksa ni obvezen vir kazenskega prava, zagotovo pa praksa vrhovnega in višjih sodišč vpliva na prakso nižjih sodišč. Pritožba pa v okviru zatrjevane kršitve ne pojasni v čem vidi nasprotje med razlogi izpodbijanega sklepa, pri čemer bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP predstavlja nasprotje, ki se nanaša na pravno relevantna, odločilna dejstva, zato teh pritožbenih navedb ni bilo mogoče preizkusiti. V kolikor pritožba takšnih razlogov sodišča prve stopnje ne sprejema, pa s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da izpodbijani sklep nima razlogov o obstoju pogojev iz 1. točke prvega odstavka 498.a člena ZKP. Navedeno kršitev pritožba utemeljuje s stališčem, da obdolženi ni bil nikoli obsojen za kaznivo dejanje pranja denarja, prav tako da sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti enega kaznivega dejanja oziroma njegovih zakonskih znakov. Takšnim pritožbenim stališčem ni mogoče pritrditi. Pritožba v zvezi z izvajanji očitno prezre, da za odvzem denarja po 1. točki prvega odstavka 498.a člena ZKP ni bistvena pravnomočna sodba, s katero bi bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja pranja denarja po 252. členu KZ-94, temveč zadošča ugotovitev, da so dokazani tisti zakonski znaki kaznivega dejanja iz 252. člena KZ-94, ki kažejo na to, da denar ali premoženje izvira iz kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotavljalo obstoj objektivnih in subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj kaznivega dejanja pranja denarja. Ne drži izvajanje pritožbe, da je pri tem izhajalo le iz obtožnice, temveč si je v ta namen pridobilo sodbo francoskega pritožbenega sodišča v Parizu, opr. št. DOSSIER N 02/06277 ARRET DU 10 MAI 2004 z dne 10.5.2004, iz katere izhaja, da je bil obdolženec pravnomočno spoznan za krivega večjega števila kaznivih dejanj (kaznivega dejanja zlorabe položaja ali kredita družbe z omejeno odgovornostjo, kaznivega dejanja stečaja, kaznivega dejanja davčne utaje, kaznivega dejanja davčne goljufije, kaznivega dejanja poneverbe ali utaje celotnega ali dela premoženja), ki jih je sodišče prve stopnje tudi krajevno, časovno in opisno povzelo ter jih primerjalo z opisom kaznivih dejanj v obtožnici, opr. št. Kt-S7/97 z dne 2.4.2001. Na podlagi navedenih kaznivih dejanj ter opisanih finančnih transakcij (obdolženi je denar iz švicarske banke prenesel na nerezidenčni račun M.A.H. pri A banki v Sloveniji, od tu je M.A.H. 100.000,00 DEM iz računa A banke prenesel na svoj račun pri nizozemski banki Rabobank in nato ponovno prenakazal na A banko) in zagovora obdolženca v predmetni kazenski zadevi (da je A.M.H. naročil, da pri slovenski A banki odpre transakcijski račun na svoje ime, kamor je dva dni pozneje prenakazal celotni znesek sredstev, ki ga je imel na švicarskem računu, da bi se s tem izognil zasegu denarja) je zaključilo, da kazniva dejanja časovno sovpadajo ter da zaseženi denar izvira iz kaznivih dejanj, ki jih je obdolženi storil v Republiki Franciji, ta kazniva dejanja pa po slovenski zakonodaji ustrezajo kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ-94 in kaznivemu dejanju ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 240. členu KZ-94, ki je v tem primeru inkludirano v kaznivem dejanju pranja denarja, saj je obdolženi s ponarejenimi listinami prikrival nezakonit izvor denarja. S povzetimi razlogi se je sodišče prve stopnje določno in konkretno opredelilo do subjektivnih in objektivnih znakov kaznivega dejanja pranja denarja, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani, zato so drugačna izvajanja pritožbe neutemeljena (sklep str. 11 do 15).

7Ne drži izvajanje pritožbe, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo konkretnih kaznivih dejanj, iz katerih izvirajo denarna sredstva. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi opisa izvršitvenih ravnanj obdolženca, za katere je bil obdolženec pravnomočno spoznan za krivega v Republiki Franciji zaključilo, da si je obdolženec s storitvijo kaznivih dejanj (kaznivo dejane zlorabe položaja ali kredita družbe z omejeno odgovornostjo, kaznivo dejanje stečaja, kaznivo dejanje davčne goljufije, kaznivo dejanje davčne utaje in poneverbe, kjer so v izreku francoske kazenske sodbe pri posameznem kaznivem dejanju navedeni tudi zneski pridobljene protipravne premoženjske koristi oziroma zneski, ki jih obdolženi zaradi davčnih goljufij, utaj in poneverb, ni plačal) pridobil protipravno premoženjsko korist, ki je postala predmet prikrivanja pravega izvora denarnih zneskov, katere je obdolženi z lažno navedbo nalogodajalca (družba P.M.) 28.3.1996 nakazal na nerezidenčni račun M.A.H. pri A banki v Mariboru. Prezreti pa ni niti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v Republiki Franciji po pravnomočni kazenski sodbi, bil imenovani upravnik likvidacije pozvan, da izterja 1.500.000,00 EUR, ki jih je obdolženi poneveril in so jih zasegle slovenske oblasti, kar prav tako kaže na to, da zaseženi denar izvira iz predhodnih kaznivih dejanj, ki jih je obdolženi storil v Republiki Franciji.

8Pritožbi ni mogoče slediti niti, ko zatrjuje, da obdolženi ni izpolnil nobene izmed treh tipičnih operacij kaznivega dejanja pranja denarja iz 252. člena KZ-94 ter da je izpodbijan sklep v tej smeri neobrazložen. Izvršitveno dejanje pri kaznivem dejanju pranja denarja po 252. členu KZ-94 je bil sprejem, zamenjava, razpečevanje ali na drug način ravnanja z denarjem ali premoženjem, s katerim storilec s pranjem denarja prikrije njegov pravi izvor. Iz tega sledi, da je v času storitve bila kazniva vsaka oblika, s katero je obdolženec prikril izvor umazanega denarja. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa pojasnilo, da je obdolženec s ponarejenimi listinami ter z lažno navedbo nalogodajalca in številnimi finančnimi transferji, za katere ni izkazan noben logičen razlog, prikrival pravi izvor denarnih sredstev. S takšnimi razlogi sodišča prve stopnje v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki dodaja, da je izpodbijani sklep v tej smeri ustrezno obrazložen (50. do 55. točka sklepa). Zato so drugačna izvajanja pritožbe neutemeljena.

9Ne drži niti izvajanje pritožbe, da obstaja nasprotje med II. točko izreka izpodbijanega sklepa in njegovo obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je namreč pod točko II izreka sklepa zasežena denarna sredstva (z odredbo preiskovalnega sodnika Kpr 97/97 z dne 20.3.1997) na nerezidenčnem računu M.A.H., odvzelo. Takšno svojo odločitev je v razlogih izpodbijanega sklepa ustrezno obrazložilo in zaključilo, da so podani pogoji za odvzem zaseženega denarja v skladu s 1. točko prvega odstavka 498.a člena ZKP, kot je to že bilo obrazloženo pod točko 6. Zato so zatrjevanja pritožbe, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ne govori o obstoju pogojev iz 1. točke prvega dostavka 498.a člena ZKP, temveč o zatrjevanju iz obtožbe in opisu iz obtožnice, neutemeljena. Kar zadeva uporabo pogojnika, je tega sodišče prve stopnje uporabilo glede očitkov, ki izhajajo iz obtožnice. To je je v skladu z dejstvom, da v obravnavani zadevi postopek ni bil končan s pravnomočno obsodilno sodbo, kar pa kot že navedeno, ni ovira za izvedbo postopka po 498.a členu ZKP.

10Pritožba neutemeljeno oporeka tudi razumljivosti točke II izreka sklepa, saj je iz zapisa, da se odvzamejo denarna sredstva na nerezidenčnem računu M.A.H., ki so bila zasežena z odredbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. Kpr 97/97 z dne 20.3.1997 določno in jasno opredeljeno, da se odvzamejo vsa sredstva na računu, kar ustrezno izhaja tudi iz obrazložitve sklepa (1. točka sklepa). Okoliščina, da v točki II izreka izpodbijanega sklepa ni navedeno kolikšen denarni znesek se odvzame tako ne povzroča nejasnosti oziroma nerazumljivosti, ampak bi to povzročil prav zapis točno določenega zneska, saj so denarna sredstva na računu v različnih denarnih valutah, katerih vrednost tečaja se spreminja (tako npr. na dan 13.5.2014 preračunana vsota v znesku 1.600.371,84 EUR).

11Iz navedenih razlogov zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane.

12Pritožba v nadaljevanju zatrjuje, da je predlog tožilstva za odvzem denarja bil podan šele 13.1.2016, kar je skoraj 20 let po ustavitvi postopka zoper M.A.H. in skoraj 13 let od odstopa kazenskega spisa Republiki Franciji, zato vložitev predloga po poteku tako dolgega časa po stališču pritožbe pomeni grob in očitno nesorazmeren poseg v ustavno pravico obdolženca do lastnine iz 33. člena Ustave RS in načela sorazmernosti in pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS.

13Pritožba nima prav. Na podobna pritožbena izvajanja je odgovorilo že sodišče prve stopnje, pri čemer je poudariti, da je okrožni državni tožilec že v obtožnici št. Kt-S 7/97 z dne 2.4.2001 podal predlog za odvzem denarja (po tretjem odstavku 252. člena KZ-94), kar pomeni interes organov pregona, da se zaseženi denar odvzame. V posledici navedenega tako ne držijo tako dolgi roki kot jih navaja pritožba, ker je bil odvzem zaseženega denarja predlagan takoj, ko je to bilo mogoče. Ponovni predlog je okrožni državni tožilec podal 13.1.2016 in ga ponovil 25.1.2016, kar pa glede na okoliščine, da je kazenska zadeva vmes bila odstopljena Republiki Franciji, ki je Republiko Slovenijo obvestila, da je francosko tožilstvo ovadbo slovenskih pravosodnih organov, ki se nanaša na pranje denarja zoper obdolženega G.G. dne 17.9.2008 arhiviralo brez nadaljnjega postopka, ne predstavlja tako dolgega obdobja, kot to zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je takrat bilo obveščeno tudi o pravnomočni kazenski sodbi pritožbenega sodišča v Parizu, opr. št. DOSSIER N 02/06277 ARRET DU 10 MAI 2004 z dne 10.5.2004, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega večjega števila kaznivih dejanj, iz katerih izvira zasežen denar in je torej to bila tudi pravna podlaga za uvedbo postopka po 498.a členu ZKP. Iz podatkov spisa izhajajo tudi številna poročila predsednice senata in poizvedbe pri Ministrstvu za pravosodje RS o usodi kazenske zadeve, ki je bila odstopljena Republiki Franciji, odgovor na poizvedbe pa je sodišču prve stopnje s strani Ministrstva za pravosodje bil posredovan v vednost 4.2.2011.

14Neutemeljeni so tudi pomisleki pritožbe, da bi zaradi dejstva, da drugi odstavek 498.a člena ZKP ne določa roka za vložitev predloga s strani državnega tožilca, moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek in zahtevati presojo ustavnosti ZKP glede tega vprašanja. Čeprav zakon roka v drugem odstavku 498.a člena ZKP izrecno ne določa, je državni tožilec pri vložitvi predloga kljub temu omejen in vezan s pogoji, ki jih določa 1. točka prvega odstavka 498.a člena ZKP in drugi odstavek 498.a člena ZKP ter z drugimi procesnimi odločitvami, zato ne gre za pravno praznino oziroma primer, kot to poskuša prepričati pritožba, da bi lahko državni tožilec kadarkoli podal predlog po 498.a členu ZKP. V konkretnem primeru je za ugotavljanje obstoja pogojev iz 1. prvega odstavka 498.a člena ZKP bil odločilen pravnomočno končan kazenski postopek zoper obdolženca v Republiki Franciji ter izvedba postopka v skladu z drugim odstavkom 498.a člena ZKP. Iz podatkov spisa in razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi odločalo že tretjič. Pritožbeno sodišče je v prvem razveljavitvenem sklepu II Kp 19181/2015 z dne 26.1.2015 opozorilo sodišče prve stopnje na pogoje iz drugega odstavka 498.a člena ZKP, in sicer da se mora zahteva za vračilo zaseženega denarja obdolženca poslati pristojnemu tožilstvu v izjasnitev, kar vse je bilo kasneje v postopku storjeno in s tem je bilo državno tožilstvo o zahtevi obdolženca obveščeno.

15Obdolžencu je tudi že bilo pojasnjeno, da ustavna pravica do zasebne lastnine, ki je sicer varovana s 33. členom Ustave RS v konkretnem primeru ne uživa ustavnopravnega varstva, saj je obdolženec denarna sredstva pridobil s kaznivim dejanjem in tako na tem premoženju nikoli ni užival pravice do zasebne lastnine. Te okoliščine ne spremeni dejstvo, da je predlog za odvzem denarja po 498.a členu ZKP bil podan 13.1.2016, zato se ni mogoče strinjati s pritožbo, da so bile z odločitvijo sodišča prve stopnje kršene ustavne pravice iz 2. člena ali 33. člena Ustave RS, niti človekove pravice obdolženca. Pritožba se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-312/2011 z dne 13.2.2014, ker je v tej zadevi Ustavno sodišče razveljavilo prvi odstavek 64. člena Zakona o policiji, glede časa trajanja hrambe vzorcev DNK osumljenih oseb, ki kasneje niso bile pravnomočno obsojene za očitano kaznivo dejanje, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

16Sodišče prve stopnje se je upoštevaje, da gre v predmetni zadevi za premoženje nezakonitega izvora, ustrezno opredelilo tudi do načela sorazmernosti med posegom v premoženje obdolženca in legitimnim ciljem, da nihče ne sme obdržati premoženja nezakonitega izvora, ki se s posegom zasleduje. Iz navedenih razlogov se tudi ni mogoče strinjati s pritožbenimi izvajanji, da je Republika Slovenija 14 let po odstopu kazenskega pregona Republiki Franciji brez zakonske podlage neupravičeno zadrževala zasežena denarna sredstva. Prav tako je že bilo pojasnjeno, da ne držijo navedbe pritožbe, da se je Republika Slovenija z odstopom pregona Republiki Franciji odpovedala sodni pristojnosti za vodenje postopka po 498.a členu ZKP ter da slovenski organi pregona nimajo zakonske podlage niti pravnega interesa za vodenje predmetnega postopka. Kot že navedeno gre za posebni postopek odvzema tako imenovanega „umazanega denarja“ po 498. a členu ZKP, ki nima podlage v pravnomočni kazenski sodbi, ampak se v njem dokončno odloča le o usodi zaseženih denarnih sredstev, ki so bila najdena na transakcijskem računu pri slovenski banki. Pritožbeno sodišče tako ne vidi razloga, zakaj za izvedbo tega posebnega postopka ne bi bilo pristojno slovensko sodišče, čemur v nasprotju s pritožbenimi izvajanji pritrjuje tudi obdolženi, ki je predlog za vrnitev zaseženih denarnih sredstev sprožil pred slovenskimi sodišči. Kar zadeva očitek pritožbe, da naknadno podan predlog SDT ne more sanirati pasivnosti pri procesnih dejanjih v postopku po 498.a členu ZKP, iz takšnih izvajanj ni mogoče razbrati kakšno kršitev naj bi zagrešilo prvostopenjsko sodišče, ki je po prejemu zahteve za vrnitev zaseženih denarnih sredstev zagovornikov obdolženca in predloga državnega tožilca, v skladu z drugim odstavkom 498.a člena ZKP izpeljalo postopek in o predlogu odločilo.

17Zagovorniki v pritožbi zatrjujejo tudi napačno uporabo materialnega prava oziroma kršitev kazenskega zakona, vendar pri tem ne konkretizirajo katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavljajo. Iz izvajanj pritožbe, da je sodišče prve stopnje o odvzemu denarnih sredstev odločilo kljub temu, da je očitano kaznivo dejanje absolutno zastaralo, kar izključuje dopustnost kazenskega pregona in odvzem premoženjske koristi, pa pritožba smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

18Z izvajanji pritožbe ni mogoče soglašati. Drugače kot zatrjuje pritožba, je namreč sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da postopek po 498.a členu ZKP ne predstavlja kazenske sankcije v smislu določb Kazenskega zakonika, kjer bi lahko prišle v poštev določbe o absolutnem zastaranju kaznivega dejanja kot to na več mestih izpostavlja pritožba, temveč da gre za postopek posebnega procesnega ukrepanja, za katerega ne veljajo določbe o zastaranju kazenskega pregona niti druge materialnopravne določbe. S takšno opredelitvijo določbe 498.a člena ZKP v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki dodaja, da v prid takšni razlagi nenazadnje kaže tudi sistematična umestitev določbe 498. a člena ZKP v zakon, saj predstavlja nadaljnjo konkretizacijo določbe 498. člena ZKP, ki določa zakonske pogoje za odvzem predmetov ne glede na vprašanje, ali se je postopek končal z obsodilno, oprostilno ali zavrnilno sodbo ali pa z ustavitvijo postopka, le da so pri določbi 498.a člena ZKP razlogi za odvzem dopolnjeni še z možnostjo pranja denarja, ki ima svoje kriminalno poreklo. Z nadaljnjimi izvajanji pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo obdolžencu vrniti zasežena denarna sredstva, ker ni razlogov za odvzem denarnih sredstev ter da je kršilo določbo drugega odstavka 498.a člena ZKP, pa pritožba to kršitev uveljavljajo kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

19Po stališču pritožbe je bilo v predmetni zadevi dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ker kljub dokumentaciji, ki jo je posredovalo francosko sodišče (iz katere izhaja, da je obdolženi pravnomočno obsojen), niso podani pogoji za odvzem denarja.

20Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotili pritožbenega sodišča v sklepu II Kp 19181/2015 z dne 25.4.2016 in 23.6.2016 postopek za odvzem zaseženega denarja izvedlo v skladu z drugim odstavkom 498.a člena ZKP in pri tem obdolžencu ni kršilo pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. alineja 29. člena Ustave RS), ki je pritožba podrobneje ne obrazloži, prav tako ne pojasni katere dokaze bi sodišče prve stopnje v tej smeri moralo izvesti. Kot izhaja iz podatkov spisa so zagovorniki v vednost prejeli obe mnenji SDT z dne 13.1.2016 in 25.1.2016 ter nanje podali odgovor (list. št. 79-85). Prav tako si je sodišče prve stopnje pridobilo že citirano sodbo pritožbenega sodišča v Parizu in se podrobno opredelilo do izvršitvenih ravnanj v okviru kaznivih dejanj, za katere je bil obdolženec pravnomočno obsojen, prevod sodbe pa je vročilo tudi obdolžencu in njegovim zagovornikom. Sodišče prve stopnje je nato tudi pravilno ugotovilo, da kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po 252. členu KZ-94 zoper obdolženca ni bil končan s pravnomočno sodbo, ampak je kazenska zadeva bila odstopljena Republiki Franciji, ki je 17.9.2008 kazensko zadevo arhivirala brez nadaljnjega postopka. Po prejemu predloga SDT za odvzem zaseženih denarnih sredstev, je zato prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugotavljalo obstoj pogojev iz 1. točke prvega odstavka 498.a člena ZKP ter v tej smeri presojalo subjektivne in objektivne znake kaznivega dejanja pranja denarja po 252. člena KZ-94. Glede na določbo kaznivega dejanja pranja denarja po prvem odstavku 252. člena KZ-94,² ki je veljala v času storitve kaznivega dejanja (v obtožnici št. Kt-S 7/97 z dne 2.4.2001 se je obdolžencu očitalo, da je kaznivo dejanje storil v obdobju med 26.3.1996 in 24.4.1996), je pravilno sklepalo, da je obdolženec kaznivo dejanje pranja denarja storil „z drugo prepovedano dejavnostjo“, in sicer predhodnimi kaznivimi dejanji, za katere je bil pravnomočno obsojen v Republiki Franciji in jih po takrat veljavnem slovenskem kazenskem zakoniku kvalificiramo kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ-94 in kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 240. členu KZ-94. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z nadaljnjimi zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženi v letu 1996 izrabil bančni sistem Republike Slovenije, ko je tako protipravno pridobljena denarna sredstva iz švicarske banke prenesel na nerezidenčni račun M.A.H. pri A banki v Sloveniji, od tu je M.A.H. 100.000,00 DEM iz računa A banke prenesel na svoj račun pri nizozemski banki Rabobank in nato ponovno prenakazal na A banko, s čimer sta poskušala prikriti pravi izvor denarnih sredstev. Pri tem ni prezreti, da je obdolženi pri nakazilu denarnih sredstev švicarski banki lažno navedel, da je nalogodajalec družba P. M., prav tako da je denarna sredstva iz švicarskega računa nakazal na nerezidenčni račun M.A.H., torej na transakcijski račun sedaj pokojnega svaka, ki je v zagovoru povedal, da ga je obdolženi to izrecno prosil, kar vse po prepričanju pritožbenega sodišča nedvoumno pomeni prikrivanje oziroma skrivanje pravega izvora denarnih sredstev in s tem tudi vpletenih oseb. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da za opisane transferje denarnih sredstev iz enega računa na drug račun ter nato ponovno na prvi račun, ni najti nobene logične razlage in niso običajni, temveč so izvedeni z namenom skrivanja pravega izvora denarnih sredstev. Po obrazloženem pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da so objektivni in subjektivni znaki kaznivega dejanja pranja denarja po 252. členu KZ obdolžencu dokazani in da zasežen denar izvira iz kaznivih dejanj, za katera je bil obdolženec v Republiki Franciji pravnomočno obsojen. To pa dodatno potrjuje tudi pojasnilo Veleposlaništva Republike Francije Ministrstvu za pravosodje RS, da je v zadevi bil imenovani upravnik likvidacije pozvan, da izterja 1.500.000,00 EUR, ki jih je obdolženi poneveril in so jih zasegle slovenske oblasti. Pritožba, ki tudi v ostalem ponavlja, da v predmetni zadevi niso podani pogoji za odvzem denarja ter se sklicuje, da je kazenski pregon zoper obdolženca absolutno zastaral, na kar je bilo zgoraj že odgovorjeno, tako ne more biti uspešna.

21Glede na navedeno, in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornikov obdolženega G.G. zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-94; Uradni list RS, št. 63/94 z dne 13.10.1994, v veljavi 1.1.1995).
² Prvi odstavek 252. člena KZ-94: Kdor v bančnem, finančnem ali drugem gospodarskem poslovanju denarne zneske ali premoženje velike vrednosti, za katere ve, da je bilo pridobljeno z organizirano trgovino z mamili, z nedovoljenim prometom z orožjem ali s kakšno drugo prepovedano dejavnostjo sprejme, zamenja, razpeča ali na drug način s pranjem denarja prikrije njegov pravi izvor, se kaznuje z zaporom do petih let.