251. člen KZ

Kazensko pravna razlaga pojma ponareditve listine ni enaka razlagi po slovarju slovenskega knjižnega jezika, kot to meni pritožnik, pač pa je treba izhajati iz judikature in sodne prakse, ki je pri tem pojmu že vrsto let enotna in tudi pojasnjena v številnih komentarjih kazenskega zakona. Pod pojmom ponareditve listine je namreč treba šteti krivo listino, to je tisto, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, pod pojmom predrugačenja listine pa je razumeti vsako nepooblaščeno spremembo vsebine izjave v listini.

Tožnica je po zaključku obratovalnega časa pošte z osebnega računa stranke knjižila dvig gotovine in ga nato stornirala, ponaredila podpis stranke na nalogu za dvig, opravila dvig gotovine in si jo je prisvojila. Tožena stranka je ravnala zakonito, ko je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker očitani kršitvi predstavljata hudi kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeni naklepoma ali iz hude malomarnosti, ki imata hkrati znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 256. členu KZ in kaznivega dejanja poneverbe po 3. in 1. odstavku 245. člena KZ (1. in 2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR) in onemogočata nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama.

V skladu z določbo 4. člena UZITUL so tudi predpisi Skupnosti jugoslovanskih železnic, med drugim Prometni pravilnik II, ostali v veljavi na območju Republike Slovenije.

V izreku obsodilne sodbe glede kaznivega dejanja po 4. odstavku 255. člena KZ-77 v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZ-77 ni nasprotja pri opisu nezavestne malomarnosti, s tem ko je navedeno, da bi se obsojenec ob ostalih ugotovljenih okoliščinah zaradi pomanjkanja vozniških izkušenj moral in mogel zavedati, da s premajhno pozornostjo na dogajanje na vozišču lahko ogrozi druge udeležence v prometu. Ker se po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v svoji zahtevi, sklicevanje na pritožbene navedbe glede kršitve kazenskega zakona ne zadostuje.

S tem ko je sodišče prve stopnje uporabilo kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in je dejanje opredelilo po 3. odst. 251. čl. KZ-77 in ne po 1 .odst. 325.čl. KZ, ni uporabilo strožjega zakona. Zatrjevana kršitev po 2. odst. 3. čl. KZ zato ni podana.

Tudi, če so priče izpovedale, da se jim obtoženec neposredno pred vožnjo ni zdel vinjen, je dejansko stanje glede vinjenosti pravilno ugotovljeno, ker je izvedenec sodnomedicinske stroke na podlagi ugotovljene koncentracije alkohola v obtoženčevi krvi (1,17 g/kg) ugotovil, da obtoženec ni bil sposoben za varno vožnjo.

Oškodovanec sme po določbi četrtega odstavka 367.člena ZKP izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka.

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.