246. člen KZ

Porušeno zaupanje, ki ga je tožnik še poglobil z zaposlitvijo pri konkurenčni družbi, kateri naj bi po prepričanju revidenta predajal notranje informacije, je zadostni razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

Upoštevaje, da je tožena stranka pravna oseba, je za presojo pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, kdaj se je z razlogom za odpoved in s storilcem seznanilo poslovodstvo, ki je po zakonu pristojno za zastopanje. Iz tega razloga za začetek teka roka ne zadošča, da je bil z nekaterimi dejstvi seznanjen eden izmed članov poslovodstva, ampak je rok začel teči, ko je poslovodstvo tožene stranke prišlo do prepričanja o obstoju razloga za podajo odpovedi in o storilcu , kar je bilo, ko ga je prej omenjeni član s tem seznanil.

Zgolj zato ker tožena stranka pred podajo odpovedi ni počakala na iztek osemdnevnega roka, v katerem lahko sindikat poda svoje mnenje, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita.

Privilegij zoper samoobtožbo varuje obdolženca pred nepravičnim postopkom in ima torej procesno praven pomen, ne izključuje pa obstoja kaznivega dejanja ali odgovornosti zanj (ali hujše kvalificirane oblike kaznivega dejanja), čeprav je bilo storjeno z ravnanjem in z namenom, da se prikrije drugo kaznivo dejanje.

Stvari oziroma denar so storilcu kaznivega dejanja neupravičene uporabe lahko zaupane tudi tedaj, ko jih sam nima v posesti, ampak so v posesti na primer skladiščnika, prevoznika, banke ali koga drugega, ki je dolžan izpolniti odredbe pooblaščenega odredbodajalca, komu naj izroči stvari oziroma denar; storilcu so v tem primeru stvari oziroma denar pravno zaupani v razpolaganje in uporabo brez fizične posesti nad njimi.

Zbiranje sredstev ustanove, ustanovljene na podlagi Zakona o ustanovah, v splošno koristen namen ter upravljanje s temi sredstvi, ne predstavlja finančnega poslovanja v smislu gospodarske dejavnosti po 1. točki 5. odstavka 126. člena KZ.

Protipravnost kot element kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ mora biti objektivno podana in storilec se je mora zavedati. V konkretnem primeru je sodišče pri presoji tega elementa izhajalo iz kriterija "odraslega, povprečno razgledanega človeka", pri katerem obstaja zavest o tem, da klicanje na komercialne telefonske številke vedeževalk, kar pomeni opravljanje zasebnih telefonskih pogovorov, ki nimajo nobene povezave z izpolnjevanjem službenih zadolžitev, ni dovoljeno. Na podlagi ugotovitve, da si je obsojenka v svojstvu prodajalke z opravljanjem zasebnih telefonskih pogovorov protipravno prilastila za 285.121,00 SIT telefonskih impulzov na škodo podjetja, je sodišče utemeljeno zaključilo, da je s takim ravnanjem obsojenka storila kaznivo dejanje poneverbe in ne kaznivega dejanja neupravičene uporabe po 246. členu KZ, katerega bistvo je v neupravičeni uporabi denarja, vrednostnih papirjev ali kakšne druge stvari.

Obramba ne navaja določno, iz katerih razlogov so predlagani dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na dejstva, ugotovljena z izvedenimi dokazi, po drugi strani pa s konkretnimi navedbami ne izpodbija utemeljitev sodišča, da izvedba takšnih dokazov ni potrebna. Tako ni izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da lahko izvedba predlaganih dokazov odločilno vpliva na dejanske zaključke pravnomočne sodbe, zato z zavrnitvijo predlaganih dokazov ni bila kršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Navedba v opisu kaznivega dejanja neupravičene uporabe po 246. členu KZ, ki zadeva več kosov manjšega blaga v skupnem znesku 68.225,00 SIT, za katero vložnik zahteve za varstvo zakonitosti trdi, da z njo niso opredeljeni posamezni kosi blaga, ne daje podlage za oceno, da gre za opis kaznivega dejanja, ki je v tem delu v toliki meri nekonkretiziran, da bi to lahko predstavljalo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Ker tožnik kot natakar ni evidentiral vseh konzumacij na svojo računalniško kartico, ampak jih je evidentiral na račulniško kartico drugega natakarja in ga s tem obremenil, inkaso iz tega časovnega razdobja pa zadržal, je protipravno pridržal višek dnevnega izkupička, torej denarja, ki mu je bil zaupan v zvezi z njegovim delom. S tem je uresničil vse znake očitane hujše kršitve delovne obveznosti - nezakonito razpolaganje s sredstvi podjetja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Za navedeno kršitev delovne obveznosti pa se mora po pravilniku tožene stranke (obligatorno) izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ker je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja neupravičene uporabe po 246. čl. KZ RS, mu je tožena stranka zakonito izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.