VSL sodba I Cp 4929/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje
Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Okrožno sodišče v Krškem je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 8,427.474,62 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.307.249,60 SIT od 31.12.1994 do 1.1.2002 in od zneska 120.225,02 SIT od 20.1.1995 do 1.1.2002 in ji povrniti pravdne stroške v znesku 652.550,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2006 dalje do plačila v 15 dneh. V ostalem je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na obresti, zavrnilo.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. Izpodbija jo iz vseh po zakonu predvidenih pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži stroške tega pravdnega postopka. Navaja, da je v svojem odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožeče stranke, da si je protipravno prilastila denar, kateri ji je bil zaupan, ter pridobila premoženjsko korist, ocenjeno v zgoraj opredeljenem znesku. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo določbo 14. člena ZPP, ko je odločilo, da je tožena stranka dolžna sporni znesek, ki izhaja iz kazenske sodbe. Opozarja na to, da je v pravdnem postopku sodišče vezano le na obstoj kaznivega dejanja in ugotovljeno kazensko odgovornost, ne pa na višino vtoževanega zneska, ki jo je sodišče v konkretnem primeru kar povzelo iz obstoječe obsodilne sodbe. Tako je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je odločilno dejstvo napačno ugotovilo, oziroma sodišče sploh ni ugotavljalo višine spornega zneska in v zvezi s tem ni izvedlo dokazov, temveč se je opiralo na dokaze, izvedene v kazenskem postopku, ki so dokazovali kaznivo dejanje in toženkino kazensko odgovornost. V odgovoru na tožbo, kjer je predlagala tudi prekinitev postopka, je predlagala, da se izvede vpogled v spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Brežicah, disciplinski spis tožeče stranke in spis Rp 52798 Okrajnega sodišča v Krškem, kar pa Okrožno sodišče v Krškem ni storilo, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ker pa je tožeča stranka tožbo zaradi plačila 8,427.474,62 SIT na sodišče vložila dne 29.4.1998, pri tem da je bila dejanska škoda ugotovljena konec leta 1994 oziroma v mesecu decembru 1994, je ob upoštevanju zastaralnega roka 3 let, bila tožba vložena prepozno. Nad tožečo stranko pa je bil tudi leta 1993 uveden stečajni postopek, pooblaščenka tožeče stranke pa ni z ničemer izkazala pooblastila s strani stečajnega upravitelja, da tožbo sme vlagati.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Navaja, da se obsojena A. B. zoper sodbo K 22/98, kjer je natančno naveden znesek prilaščenega denarja, ni pritožila, kar pomeni, da se je s sodbo v celoti strinjala. Tudi v pravdnem postopku v zvezi s tem ni predlagala izvedbe dokazov. V zadevi Pd 154/95, Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Brežicah, je tožena stranka tožbo umaknila, spis Rp 52/98 Okrajnega sodišča v Krškem pa je začasna odredba, po kateri je bilo toženi stranki pravnomočno prepovedano odtujiti ali obremeniti nepremičnine do pravnomočnosti sodbe v predmetni zadevi, zato je sklicevanje na te dokaze neutemeljeno. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja. Za sprožitev predmetne pravde stečajni upravitelj ni potreboval dovoljenja predsednika stečajnega senata, pooblaščenka tožeče stranke pa je pritožbi predložila pooblastilo stečajnega upravitelja. Sicer pa ne glede na navedeno gre za neutemeljene pritožbene novote. Predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena, njej pa prizna stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Res je tožena stranka v odgovoru na tožbo in predlogu za prekinitev pravdnega postopka do pravnomočne rešitve kazenske zadeve pavšalno vse trditve in navedbe tožeče stranke v tožbi prerekala kot nepravilne, neresnične in neosnovane. Pritožnica očita sodišču prve stopnje napačno uporabo 14. člena ZPP, ker je sodišče v pravdnem postopku vezano le na obstoj kaznivega dejanja in ugotovljene kazenske odgovornosti, ne pa na višino v konkretnem primeru protipravno prilaščenega denarja. Po določbi 14. člena ZPP vezanost na kazensko sodbo pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To pa so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja ter kazenske odgovornosti. Pravdno sodišče lahko samostojno ugotavlja okoliščine glede višine škode in ni vezano na dejanske ugotovitve, ki jih glede tega vprašanja vsebuje kazenska obsodilna sodba, vendar pa to ne velja v primerih, kadar pomenijo kvalifikatoren oziroma privilegatoren element kaznivega dejanja, za kar gre v danem primeru pri poneverbi, ko je tožena stranka z dejanjem pridobila veliko premoženjsko korist in ji je šlo tudi za to, da si tako premoženjsko korist pridobi. Pravdno sodišče sicer lahko okoliščine, od katerih je odvisna višina škode, ugotovi drugače kot jih je ugotovilo kazensko sodišče, vendar mora pri tem paziti, da ne prekrši vezanosti na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja, kadar je od teh okoliščin odvisen obstoj konkretnega kaznivega dejanja. Pri presoji okoliščin glede višine škode mora zato ostati v okviru ugotovljenega kaznivega dejanja. Do vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v okviru identičnih dejanskih stanj pride le v primeru, ko so dejstva, ki jih mora za nastanek civilnopravne obveznosti ugotoviti pravdno sodišče, enaka kot dejstva, ki jih je bilo treba ugotoviti za odločitev v kazenskem postopku, za kar pa gre tudi v danem primeru. Ob pravnomočnosti ugotovitve v izreku kazenske obsodilne sodbe, da si je tožena stranka prilastila 8,427.474,62 SIT s kaznivim dejanjem, prvostopenjsko sodišče ni moglo odločiti drugače. Pravdno sodišče mora namreč upoštevati pravnomočno odločbo in višine škode ne more ugotoviti v nižjem znesku, kot jo je ugotovilo kazensko sodišče, ker višina škode v tem okviru predstavlja pravno kvalifikacijo oziroma konstitutivni element kaznivega dejanja. Iz teh razlogov je zato tudi pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, oziroma da v zvezi z višino spornega zneska sodišče sploh ni izvajalo dokazov, neutemeljen. Opustitev vpogleda v spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in v disciplinski spis ter spis Rp Okrajnega sodišča v Krškem zato ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, ki bi lahko vplivale na pravilnost odločitve, ne glede na to, da ti predlagani, pa neizvedeni dokazi, tudi sicer ne bi bili podlaga za odločanje o višini odškodnine.

Neutemeljen pa je tudi pritožničin ugovor zastaranja terjatve, saj če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, je v situaciji, ko postane obsodilna kazenska sodba pravnomočna po vložitvi odškodninske tožbe, kar je bilo v danem primeru, izključeno zastaranje odškodninske terjatve. Ne glede na to, pa je ugovor zastaranja tudi novota, ki v pritožbenem postopku ni več dopustna, ob tem da tožena stranka ne izkazuje niti ne zatrjuje, da brez svoje krivde tega ni mogla že navajati.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da pooblaščenka tožeče stranke nima pooblastila s strani stečajnega upravitelja za predmetno tožbo in vodenje postopka. Ob vložitvi tožbe je bila tožeča stranka že v stečaju, pravna zastopnica tožeče stranke pa je predložila pooblastilo A. Br. v stečaju, torej pooblastilo stečajnega upravitelja. Da podpisano predmetno pooblastilo ni podpisal stečajni upravitelj, tožena stranka doslej ni zatrjevala. Ker je šlo v danem primeru za izterjavo terjatev stečajnega dolžnika, zato posebno dovoljenje za vložitev tožbe, ker ni šlo za izpodbijanje pravnih dejanj, predsednika stečajnega senata ni bilo potrebno. Pritožba tožene stranke je tako glede na navedeno neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Tožena stranka bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bila uspešna. Svoje stroške odgovora na pritožbo pa bo morala nositi tudi tožeča stranka, ker ni doprinesel k rešitvi zadeve in stroški v zvezi z njim niso tisti potrebni stroški, ki bi jih morala povrniti nasprotna stranka. Odločitev o stroških ima podlago v določbah 165., 154. in 155. člena ZPP.