VSK sodba II Kp 12542/2011

Pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornice obtožene M.K. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtožena je dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 75,00 EUR.

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obtožena M.K. kriva poskusa kaznivega dejanja uboja na mah v prekoračenem silobranu po 117. členu v zvezi s 34. členom, tretjim odstavkom 29. člena in tretjim odstavkom 22. člena KZ-1 in ji na podlagi navedenih zakonskih določb ter 52. člena KZ-1 kazen odpustilo. Sklenilo je še, da je na podlagi prvega odstavka 95. člene Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtožena dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar vse ji bo odmerjeno s posebnim sklepom, pri čemer se sodna taksa za odpustitev kazni po tarifni številki 71113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmeri na 50,00 EUR. Oškodovanca D.D. je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 7.000,00 EUR napotilo na pravdo.

Zoper sodbo sta vložili pritožbo okrožna državna tožilka P.V. in zagovornica obtožene M.K., odvetnica M.M., slednja pa je podala tudi odgovor na pritožbo okrožne državne tožilke.

Okrožna državna tožilka vlaga pritožbo iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP – zaradi kršitve kazenskega zakona in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Zagovornica obtožene izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se pritožbi ugodi in obtoženo oprosti vseh obtožb. V odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke predlaga višjemu sodišču, da pritožbo zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe okrožne državne tožilke:

Okrožna državna tožilka meni, da je sodišče prve stopnje napravilo napačne zaključke glede dejanskega stanja in posledično napačno zaključilo, da je bilo dejanje storjeno v prekoračenem silobranu, ker je nekritično sledilo zagovoru obtoženke. Izpostavlja, da ni pojasnjeno, kaj je nož delal na kavču, kjer je počivala obtoženka in kako to, da naj bi se povsem po naključju znašel tam ravno v pravem trenutku. Glede na to, da gre za manjši kuhinjski nož in da je dokazni postopek pokazal, da je imel oškodovanec na sebi jakno, pod njo pa pulover in majico s kratkimi rokavi, pri čemer iz izvedenskega mnenja D.P. izhaja, da je oškodovanec utrpel med drugim vbodno rano na desni polovici prsnega koša – vbod in prebod prsne stene, kjer je vrh noža nazadnje dosegel hrbtenico, se zdi okrožni državni tožilki povsem neživljenjsko prepričanje sodišča, da je obtoženka zgolj mahala z nožem, pač pa je za takšno poškodbo morala kar močno zariniti nož vanj. Zato meni, da ni šlo za hipno ravnanje obtoženke, ki naj bi naključno zamahovala proti obtožencu, temveč za kontrolirano in načrtno dejanje. Temu po mnenju tožilke pritrjuje tudi zvočni posnetek, ki ga je napravila soseda N.Ž. in iz katerega izhaja, da je bil oškodovanec tisti, ki jo je prosil, naj ga pusti pri miru.

Pritožbeni senat nasprotno od okrožne državne tožilke ocenjuje, da je sodišče prve stopnje vse dokaze skrbno pretehtalo, tako kot mu nalaga določba drugega odstavka 355. člena ZKP, ter pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, za svojo odločitev pa v obrazložitvi sodbe navedlo prepričljive in razumne razloge, ki jih pritožbena izvajanja okrožne državne tožilke niso omajala. Dokazna ocena, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje ne temelji zgolj na tehtanju obtoženkinega zagovora, pač pa je sodišče dokazno oceno gradilo na izpovedi številnih prič, ob čemer je tehtalo tudi izpoved oškodovanca D.D.. O poškodbah, ki jih je oškodovanec utrpel se je prepričalo na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke D.P., o psihičnem stanju obtoženke v času kaznivega dejanja pa na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke za psihiatrijo M.M.. Ni moč mimo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženka zaradi oškodovančevega kontinuiranega agresivnega vedenja do nje, pred kritičnim dogodkom večkrat iskala pomoč pri različnih institucijah, vendar neuspešno. Prav tako ni moč spregledati obsodilnih sodb (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe) iz katerih je razvidno, da je bil oškodovani obsojen zaradi nasilništva nad svojo bivšo zakonsko partnerico ter ogrožanja varnosti bivše zakonske partnerice (tudi pri teh dejanjih so bile prisotne grožnje s smrtjo). Glede samih poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec pa predvsem ni mogoče mimo ugotovitev razvidnih iz zapisnika o ogledu, saj so policisti na jakni, puloverju in majici s kratkimi rokavi, ki jih je imel oškodovanec oblečene ob dejanju, našli večje število prerezanin in sicer na jakni in puloverju predvsem po rokavih, na majici s kratkimi rokavi pa v višini prsi in na ovratniku, pa tudi ureznini na desni strani čela in za desnim ušesom oškodovanca privedejo do zanesljivega zaključka, da obtoženki ni mogoče očitati, da se je pripravila na storitev kaznivega dejanja ali obrambo, pač pa nasprotno, da je obtoženka v ležečem položaju, ko jo je oškodovanec napadel, večkrat nekontrolirano zamahnila proti oškodovancu in mu ob tem povzročila opisane poškodbe. Tako poškodbe na oblačilih kot tudi na glavi in za ušesom potrjujejo, da je šlo predvsem za zamahe in ne za vbode usmerjene v oškodovančevo telo. Pri tem je treba še dodati, da tudi uporabljeni nož kaže, (šlo je za manjši kuhinjski nož, kot opozarja tožilka), da se obtoženka ni pripravljala vnaprej na obrambo pred oškodovancem, še manj, da bi se pripravljala na to, da bi oškodovancu vzela življenje. Okrožna državna tožilka se tako po nepotrebnem ukvarja z vprašanjem, kaj je nož delal na kavču, saj to ni pomembno. Tudi pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v obrazložitev izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje sledilo obtoženkinemu zagovoru, da se je pred oškodovancem najprej pričela braniti tako, da je začela mahati z rokami in nogami ter ga pozivala naj jo pusti, nato pa zagrabila kuhinjski nož in z njim večkrat nekontrolirano zamahnila proti oškodovancu. Da je obtoženko oškodovanec napadel, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo. Poleg dejstva, da je pred tem oškodovanec vdrl v sobo, ki jo je uporabljala obtoženka, napad oškodovanca dokazuje tudi obvestilo o telesni poškodbi, iz katerega je razvidno, da je obtoženka utrpela rdečino okrog desne podlahti z zelo površno odrgnino, pa tudi njen prepričljiv zagovor.

Oceno zvočnega posnetka na katero okrožna državna tožilka opira svoje stališče, da je šlo za kontrolirano in načrtno dejanje obtoženke, je v dopolnilnem izvidu in mnenju ocenila tudi izvedenka za medicino – psihiatrijo ter v njem glede na zvočni zapis prepira med obtoženko in oškodovancem tik pred samim dejanjem in po njem, tudi glede izjave obtoženke „bom te ubila“, ter takoj po dogodku, „jaz bom šla enkrat iz zapora, ti ne boš prišel več ven iz groba. To si zapomni“ zaključila, da zvočni zapis ne spremeni podanega izvedenskega mnenja, da je obtoženka ravnala tako kot je, v pretežni meri prav zaradi afektnega stanja, katerega povzročitev je moč pripisati oškodovancu (1). Tudi pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je bila obtoženka v času storitve kaznivega dejanja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, zaradi njene duševne motnje in emocionalnega doživljanja, ki je pri obtoženki povzročil afekt pa ni bila zmožna kontrolirati svojega ravnanja. Posnete besede, ki jih je obtoženka izrekla, so bile po mnenju izvedenke izrečene v afektu, zavest pa je bila zaradi poteka dogodkov zožena.

Navedba okrožne državne tožilke, češ da na posnetkih ni niti enkrat slišati, da bi oškodovanec karkoli storil obtoženki, posebne teže nima. Izvedeni dokazi namreč ne dopuščajo nikakršnega dvoma, da je bil prav oškodovanec tisti, ki je v nočnem času vdrl v sobo obtoženke (ta je imela vrata v sobo zapahnjena z likalno desko; iz obtoženkinih navedb, ki jim pritožba ne oporeka, pa je razbrati, da se vrata niso dala zapreti, ker je oškodovanec že ob eni od prejšnjih prilik uničil ključavnico na vratih z vdiranjem). Da je oškodovanec napadel obtoženko pa dokazujejo tudi besede obtoženke na posnetku, ko je oškodovanca najprej podila ven, nato njeno kričanje, da naj jo pusti pri miru, prav tako tudi nadaljnje besede, ko obtoženka oškodovanca poziva, naj neha. Razlaga okrožne državne tožilke, češ da bi do poškodb, ki jih je imela obtoženka lahko prišlo tudi, ko se je oškodovanec branil, ne prepriča. Okrožna državna tožilka namreč spregleda že prej navedeno dejstvo, da je bil oškodovanec ta, ki je vdrl v sobo oškodovanke. Tudi glede posnetih besed, ki jih je obtoženka izrekla, je izvedenka ocenila, da so bile izrečene v afektu, o stanju obtoženke ob vbodu oškodovanca v prsni koš pa, da je bila obtoženka tedaj v psihološkem smislu afektivno vzburjena, zelo prizadeta, počutila se je ogroženo in ni videla ničesar drugega kot svoj bes, zaradi česar ni bila zmožna drugih refleksij. Njeno dojemanje realnega dogajanja je bilo zoženo. Bila je v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Zaradi psihičnim motenj je bistveno drugače odreagirala na strah in zaradi njene neuravnoteženosti ni znala analizirati in predvidevati neugodnih dogodkov.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje in se strinja s pravno opredelitvijo, ki jo je sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka.

Glede pritožbe obtoženkine zagovornice:

Nosilna misel pritožbenih navedb je, da je šlo v danem primeru za silobran in ne za prekoračen silobran. Po mnenju zagovornice se namreč obtoženka ni mogla braniti na noben drug način, zaradi česar je slednji edini primeren.

Pritožbeno sodišče se s stališčem zagovornice ne strinja. Zagovornica namreč v svojih navedbah ponuja zgolj drugačno dokazno oceno kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pri tem pa ne navaja ničesar, kar bi omajalo zaključke sodišča prve stopnje. Pritrditi je sicer treba navedbam zagovornice o stanju obtoženke v času napada, kot tudi, da so bili izpolnjeni pogoji za silobran, ni pa moč pritrditi zagovorničinemu mnenju, da niso bile prekoračene meje sorazmernosti med napadom in obrambo, saj da se obtoženka ni mogla braniti na noben drug način. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke , se je obtoženka v času izvršitve kaznivega dejanja nahajala v stanju močne razdraženosti in prestrašenosti zaradi napada, zaradi česar je bila njena zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana. S tem prištevnost obtoženke ni bila izključena. Obtoženka se je zavedala, da se brani pred oškodovancem in ga je zaradi tega tolkla po prsih, mahala z nožem in želela s tem odvrniti od sebe tudi na tak način, da ga poškoduje, tudi ubije, saj je nož zapičila v njegov prsni koš. Glede na okoliščine, ki jih je podrobno opisalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, sicer ni dvoma, da obtoženka intenzitete svoje obrambe ni mogla natanko odmeriti, vendar pa je splošno znano, da se z vbodom v prsni koš glede na prisotnost vitalnih organov lahko osebi povzroči tudi poškodbe, ki povzročijo smrt osebe. S tem so podani tudi subjektivni elementi kaznivega dejanja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Kljub dejstvom, ki jih navaja zagovornica in jih je v izpodbijani sodbi upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, pa ni mogoče spregledati, da je imel oškodovanec v kritičnem času v krvi več kot 3 grame alkohola na kilogram krvi, torej bil hudo pijan, obtoženka pa zaradi napada oškodovanca, ki pri napadu ni uporabil nobenega orožja, ni imela hujših poškodb. Zato zagovorničino mnenje, da se obtoženka drugače ni mogla rešiti napada oškodovanca, ne prepriča.

Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je podana v korist obtoženca, obsega v skladu z določbo 386. člena ZKP tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeni senat tako po presoji, ki jo je opravil v okviru navedene zakonske določbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno pretehtalo vse okoliščine in se utemeljeno odločilo, da obtoženki kazen odpusti, upoštevajoč posebne olajševalne okoliščine, ki jih je navedlo v 38. točki obrazložitve, predvsem kontinuirano oškodovančevo nasilno vedenje do obtoženke.

Iz vseh navedenih razlogov je zato pritožbeni senat, potem, ko je še ugotovil, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere mora po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornice obtoženke kot neutemeljeni zavrnil in potrdil sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obtoženka s pritožbo ni uspela, je na podlagi 98. člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 75,00 EUR (tarifna številka 7122 v zvezi s tarifno številko 71112 ZST-1), v 15 dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

-------------------------------------

op. št. 1: Z izvedenskim mnenjem izvedenke psihiatrične stroke se je sodišče prve stopnje obširno ukvarjalo v 25. točki obrazložitve